Hrvaška ima problem: Članica EU, s polno podporo ZDA, pod velikim pritiskom mednarodne skupnosti!

Hrvaška se je znašla pod resnim zunanjepolitičnim pritiskom Bruslja, čeprav ima uradni Zagreb deklarativno polno podporo ZDA in četudi je Hrvaška polnopravna članica zveze NATO in Evropske unije, piše hrvaški tednik Globus in doda, da ima Hrvaška kljub diplomatski iniciativi hrvaških politikov največ problemov z Rusijo in sosednjimi državami.

Bruselj namreč zahteva implementacijo odločitve Arbitražnega sodišča glede spora o meji med Slovenijo in Hrvaško, ameriški State Departement je kritiziral Zagreb zaradi popuščanja filofašistični nostalgiji, medtem ko se je bivši hrvaški minister za kulturo Zlatko Hasanbegović znašel v rednem letnem poročilu o verskim svoboščinah v svetu, za leto 2016.

Kot zgleda, piše Globus, so hrvaški liderji začeli z veliko in silno diplomatsko iniciativo, kakršne se ne bi sramovale niti veliko večje države in medtem ko se premier Andrej Plenković v ZDA sestaja z Donaldom Trumpom in izvaja govor na Glavni skupščini Združenih narodov, se predsednica Kolinda Grabar-Kitarović pripravlja za pot v Moskvo, na prvi uradni sestanek z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.

Medtem pa so odnosi Hrvaške z Rusko federacijo zelo slabi, Globus navaja in sklepa, da ima Hrvaška vendarle največ problemov s sosednjimi državami in to z vsemi, razen z Italijo.

V komentarju, avtor Zdravko Milinović piše, da so odnosi Hrvaške z Rusijo zelo slabi, s pripombo, da nekaj hrvaških vlad leta ni bilo sposobnih imenovati veleposlanika v Moskvi, kar je bilo diplomatsko skrajnje žaljivo in neodgovorno.

Nakar je premier Plenković odšel v Ukrajino in tam “stopil Putinu na žulj”.

Rusi javno trdijo, da trda stališča njihovih državnih bank, ki so bile kreditorice Agrokorja, nimajo zveze s politiko.

“Vendar, kdo ve kaj je starejše, kokoš ali jajce. Predsednica Kolinda Grabar-Kitarović se je v pripravah na obisk Moskve ogradila od Plenkovićeve ukrajinske ekskurzije”, navaja Globus in doda, da se bo Kolinda s Putinom najverjetneje pogovarjala o politiki treh morij, ki jo Rusi dojemajo kot ameriški “cordon sanitaire” na svojih zahodnih mejah.

Vendar pa ima Hrvaška največ problemov s svojimi sosedi.

“S Slovenci smo odšli veliko dlje od običajne verbalne vojne. Nekateri hrvaški mediji že merijo sile hrvaške in slovenske vojske. Padla je tudi prva žrtev, ko je vojaški veteran Davor Domazet Lošo (kriv in dolžen) izpadel z admiralske ladje. Otoplitev odnosov se je začela s slovensko osvojitvijo zlata v košarki, saj so igrali veličastno, vendar ni nepomembno, da so v finalu premagali Srbijo…”, navaja avtor.

Odnosi Hrvaške in Madžarske so že leta zategnjeni zaradi INA-e in MOL-a. Obstaja velika in tradicionalna ideološka bližina trenutno vladajočih strank na Madžarskem in Hrvaškem, vendar denar je le denar, še navaja v komentarju in dodaja, da je madžarski premier Viktor Orban, tako se zdi, popolnoma prepričal hrvaško predsednico, da Madžarska ne blokira vstop Hrvaške v OECD skupaj s Slovenijo, temveč samoiniciativno in zaradi lastnih principov. Sklepa se, da je to seveda razbesnelo premierja Plenkovića.

“Najbližji, najdražji in stoletni hrvaški sovražnik z druge strani Donave, je nezasluženo padel v drugi “plan”. Pogrešani, begunci, ade na Donavi, Nevihta…, vse je potisnjeno pod preprogo, pred prvim uradnim obiskom predsednika Srbije Aleksandra Vučića v Zagrebu”, piše Milinović in spomni da, zveza srbskega predsednika in hrvaške predsednice, sega še v čas nenadnega prihoda Vučića na njeno inauguracijo. Zveza je učvrščena z že pozabljeno asimetrično Subotiško deklaracijo”. Milinović opozori, da bi “bilo dobro, da (Vučić) prispe v Zagreb pred obeležitvijo srbskega rušenja Vukovarja, ko že ritualno prihaja do še večjega razpihovanja sovraštva”.

Tudi spor glede Prevlake bi se lahko končal na arbitraži, vendar je hrvaška pomoč Črni Gori glede vstopa v NATO in kar je bilo popolnoma nepričakovano, v kurikularni reformi, za Podgorico neprecenljiva. Intenziteta tega latentnega spora je še vedno, na srečo, na najnižjem nivoju, opazi avtor.

Zato pa prepir glede gradnje Pelješkega mosta dobiva epske razmere. “Bosna in Hercegovina ne dovoli, da bi jo kot potencialno, resno, pomorsko silo odrezali od prehoda na odprto morje. Bakir Izetbegović meni, da je najprej treba določiti mejo med obema državama. Akademik Davorin Rudolf zaman ponavlja, da črta razmejitve obstaja še iz časov Titove Jugoslavije in da sta jo pred 17 leti s sporazumom potrdila Alija Izetbegović in Franjo Tuđman”, piše Milinović.

Tudi prepir med Hrvaško in BiH o številu potencialnih teroristov, ki v bosanskih “gudurah” speči čakajo svoj čas, je dosegel vrhunec.

“Kolindi Grabar Kitarović so matere Srebrenice javno odvzele naziv “kraljica Balkana”. Na koncu, sta se sporekla tudi sinova dveh prvih predsednikov, Miroslav Tuđman in Bakir Izetbegović”, navaja avtor in zaključi:

“Dejstvo, da v Evropi trenutno obstaja vsaj dvajset meddržavnih mejnih sporov, ne olajšuje položaj Hrvaške. Švedska in Finska sta se o meji pogovarjali polnih trideset let. Vendar, niti Švedska, ni Finska, nista imeli statusa potencialnega evropskega “troublemakerja”. Hrvaška bi ga utegnila dobiti, kljub diplomatskim veščinam.”