Vračanje v (pred)incidentno stanje na meji med Slovenijo in Hrvaško: Od afere Janša – Sanader do afere Sekolec – Drenik in nazaj

“In če Slovenija in Hrvaška v šestih mesecih, ko imata nalogo, da uveljavita sklepe sodišča, ne bosta uspeli razumno pametno in na pravi način uveljaviti te pogodbe, te moralne avtoritete za vodenja tega procesa(Brdo-Brioni) ne bosta več imeli. Jaz pa upam, da ne gre samo za to, ali se bo ta proces nadaljeval ali ne, ampak gre najprej predvsem za odnose med dvema sosednjima in prijateljskima državama, ki imata izredno priložnost, da s to pogodbo in z odločitvijo sodišča rešita eno od najbolj perečih vprašanj.

V nasprotnem primeru, povem še enkrat, bi utegnilo stanje prerasti znova v to, kar smo že poznali in zaradi splošnih mednarodnih razmer še slabše, v incidente, v konflikte, tega si nihče ne želi. Mislim, da ne naši hrvaški prijatelji, prav gotovo ne mi in ne mednarodna skupnost. V tem smislu mislim, da je potrebno pogodbo spoštovati, tako je predsednik države Borut Pahor na Brdu pri Kranju v Kongresnem centru Brdo, ob robu srečanje voditeljev procesa Brdo-Brioni na skupni novinarski konferenci hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović in nemškega predsednika Franka-Walterja Steinmeierja dramatično opisal prihodnost slovensko hrvaških odnosov.

Te besede so me spomnile na dogodke pred 10-imi leti, natančno 17. junija 2007, kot sem kot novinar RTV- slovenija objavil največjo afero v novejši zgodovini slovenske države, ki se te dni ponovno odvija na sodišču. Rop je takrat izjavil, da naj bi se takratni vodja opozicijske SDS Janez Janša in nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader pred volitvami leta 2004 dogovarjala za incidente v Piranskem zalivu. Po prepisu pogovora med Ropom in Voduškom je zadeva šla približno takole.

Rop: “Slovenska državna obveščevalna služba je seveda sledila temu, kar se je dogajalo v Piranskem zalivu in to tujim obveščevalnim službam in vsem tem, ki so pač škodoval slovenskim interesom. In znotraj tega – ne – so očitno – ne – še tega fanta ujel, k se je zahvaljevou – ne – za incident. Tega prisluha ni in ga ni blo nikjer in ga tud nimajo in tud, če so ga mel, so takoj to uničl in iz tega niso delal nikol zgodbe. In zdej bo Sova napadala Janšo, al kaj, da je izdal Slovenijo desetkrat? To je res noro – ne.”

Vodušek: “Pred slovenskim volitvam al kej?”

Rop: “Ja seveda, pred slovenskimi volitvami – ne. Pet dni pred volitvam. Bistvo te zgodbe je, da so bli vsi incidenti, k so se dogajal pred volitvam aranžiran in dogovorjeni med Sanaderjem in Janšo. Teh Dokazov ni. To so govorice. ”

Vodušek: “Janša je bil v Sloveniji, Sanader ga je pa iz Hrvaške klical, a ne?”

Rop: “Neki tadzga je blo. In se mu je zahvaljevou Janša pol – ne. Un je reku evo vidiš to smo uradili – kaj jst vem kaj – ne. Incidente. To, je to u redu? Ne – un je pa reku, ja hvala – trdd – ampak nemojte više pre izbora, sad ima pet dana do izbora, mi ćemo to verovatno da dobijemo i čao – ne.”

Kaj natančno sta se pogovarjala Janša in Sanader, so slišali samo člani Komisije za nadzor nad tajnimi službami v takratni sestavi. Pred dvema dnevoma, pa so na sedežu Sove posnetke poslušali še Ropovi odvetniki, tožilka in sodnica, ki je v ponovnem procesu proti Ropu zaradi domnevne izdaje državne skrivnosti zahtevala, da se po domače povedano “konju pogleda v zobe”.

Tednik Mag je o vsebini prisluškovanj Sanaderju, Janši in Ropu 12. septembra leta 2007 razkril vsebino štirih zvočnih zapisov prisluškovanja hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju, prvaku SDS Janezu Janši in nekdanjemu premierju Tonetu Ropu, ki so jih člani parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb poslušali med zadnjim obiskom na Sovi. Po navedbah časnika Mag naj bi bil takrat najbolj zanimiv zvočni zapis na drugi zgoščenki, kjer je posnet pogovor med Janšo in Sanaderjem 23. septembra 2004. Dan pred tem je hrvaška policija aretirala Janeza Podobnika in druge člane SLS.

Kot piše Mag, je na prvi zgoščenki posnetek telefonskega pogovora med Ropom in Sanaderjem, tema njunega pogovora konec maja 2004 pa je bila zaščitna ekološko-ribolovna cona, ki jo je napovedala Hrvaška. Sanader je Ropa obvestil o nameravanih ukrepih Hrvaške, Rop pa naj bi bil zaradi tega zelo vznemirjen, saj je med pogovorom vzkliknil: “Nemoj, Ivo, ne radi mi pizdarije!” (Nikar, Ivo, ne delaj mi pizdarij).

Po navedbah tednika Mag pa naj bi bil najbolj zanimiv zvočni zapis na drugi zgoščenki, kjer je posnet pogovor med Janšo in Sanaderjem 23. septembra 2004. Hrvaški premier je prvaka SDS klical iz New Yorka, ki je bil takrat na zasedanju generalne skupščine OZN. Dan pred tem se je zgodil incident pri mejnem prehodu Sečovlje, med katerim so hrvaški policisti aretirali dvanajsterico članov SLS na čelu s prvakom Janezom Podobnikom.

Zaradi incidenta je slovenska vlada pod vodstvom Toneta Ropa sprejela sklep, da bo prenehala podpirati vstopanje Hrvaške v EU. Sanader je bil v pogovoru ogorčen zaradi reakcije slovenske vlade, omenil pa je tudi dogodek, ko se je Rop 11. septembra 2004 s takratnim prometnim ministrom Markom Pavliho v barki sredi Piranskega zaliva fotografiral za slovenske časopise z ribiško mrežo v rokah, kar naj bi bilo po njegovem prav tako izzivanje slovenske strani.

Janša je ob tem Sanaderju dejal, da je bila hrvaška aretacija Podobnika “neumnost in da mu s tem delajo zgolj reklamo pred parlamentarnimi volitvami”, navaja Mag. Ob tem naj bi mu še omenil, da SDS predvolilne ankete dobro kažejo in da so incidenti nepotrebni. Zato ga je prosil, naj ne pošilja ribičev v Piranski zaliv, saj je slovenska javnost na to zelo občutljiva. Tak potek pogovora naj bi bil po mnenju časnika “popolnoma nasproten od Ropovih trditev, saj je Janša položaj miril in ne netil sporov”.

Na podlagi omenjenega zapisa, da “so incidenti nepotrebni, ker so ankete SDS dobro kazale”, so nastale številne interpretacije in razlage pogovora. Člani Komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami so sicer poslušali še dva zvočna zapisa, posneta po slovenskih parlamentarnih volitvah, na katerih se po telefonu znova pogovarjata Janša in Sanader. Sovini prisluškovalci so tako posneli, kako je 4. oktobra 2004 Sanader poklical Janšo in mu čestital za zmago na volitvah. Na zadnji zgoščenki pa je posnet pogovor med politikoma 4. novembra 2004, preden sta se srečala v Bruslju na vrhu evropske ljudske stranke.

Novinar Maga Igor Kršinar je še navajal, da poslanci niso videli nobenega pisnega dokumenta o tem, kar so slišali na štirih zgoščenkah. Po neuradnih virih naj bi na posnetkih šlo za informacije, ki jih je Sova v času nastanka označila kot nepomembne za državno varnost, zato naj bi vsak prepis pogovora, ki bi ga naredili na podlagi prisluhov, v skladu z 2. členom zakona o Sovi, uničili.

Z reševanjem problemov meje v Piranskem zalivu pa je povezana še ena afera in sicer Afera Pirangate. Zaradi snemanja in objave internih pogovorov sta odstopila naš arbitražni sodnik Jernej Sekolec in Simona Drenik. Jernej Sekolec, slovenski sodnik pri Stalnem arbitražnem sodišču za reševanje sporov med državami, je kmalu po objavi treh pogovorov med njim in Drenikovo odstopil s svojega mesta. Odstop je zaradi objavljenih prisluhov o mejni arbitraži premierju Cerarju ponudila tudi Simona Drenik, slovenska agentka pri sodišču. Cerar je odstop brez oklevanja sprejel.

Obe aferi, tako Pirangate, kot tudi afera Janša – Sanader, imata sicer različne akterje, vendar iste prstne odtise. In če se vrnemo v sedanjost in na vprašanje, zakaj Slovenija vztraja pri arbitražnem procesu, čeprav je Hrvaška ugotovila, da je bil kompromitiran zaradi afere Sekolec-Drenik, je Pahor na Brdu dejal, “da je sodišče odločilo, da ne gre za prekršek, zaradi katerega bi postopek ustavili in da bo nadaljevalo delo. Izpostavil je tudi, da arbitražni sporazum določa, da bi lahko katerakoli vlada kadarkoli predlagala dvostransko rešitev vprašanja meje, a se za to niso odločile, saj sta državi vedeli, da ne moreta doseči več, kot lahko dosežeta z arbitražo. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović je ponovila, da mora spoštovati odločitev Sabora, ki je julija 2015 odločil, da bo Hrvaška izstopila iz arbitražnega sporazuma. Poudarila je še, da si Hrvaška želi ohraniti dobre odnose s Slovenijo in da je pripravljena vprašanje meje rešiti tudi na druge načine”.

Ob tem je pomenljivo, da hrvaška vlada še ni formalno sprožila postopka za razveljavitev arbitražnega sporazuma, saj generalnemu sekretarju OZN ni poslala zahteve za sprožitev omenjenega postopka.

Hrvaška vlada je v odgovoru na nedavno poslansko vprašanje socialdemokratov, kaj je storila za razveljavitev arbitražnega sporazuma s Slovenijo, zapisala, da postopka pred ZN za zdaj ni sprožila.

Časnik ob tem spomni, da 65. člen Dunajske konvencije določa, da država, ki želi kakega od mednarodnih sporazumov razglasiti za ničnega, “o svoji zahtevi obvesti preostale strani”. V notifikaciji je treba navesti tudi pojasnitve in ukrepe, ki jih predlagajo o sporazumu.