So plače previsoke ali prenizke? – TOPNEWS.si

So plače previsoke ali prenizke?



So plače previsoke ali prenizke?

V zadnjem času smo lahko zasledili kar nekaj nastopov delodajalske strani o tem, kako so zahteve po ponovnem dvigu plač vse večja obremenitev gospodarstva. Pri tem izpostavljajo minimalne plače ter dvig plač nasploh, posebno v javnem sektorju. Gospodarstvu kot osnovnem nosilcu razvoja naj bi takšni trendi zmanjševali globalno konkurenčnost. Izpostavljanje teh stališč je nekak odgovor na pričakovanja (tudi zahteve) zaposlenih in večine prebivalstva, da bi se morali ugodnejši gospodarski rezultati odražati tudi v rasti osebnih prejemkov. Tovrstna diskusija je pravzaprav odraz večne dileme, koliko naj od novo ustvarjene vrednosti v družbi pripade “delu” in koliko “kapitalu”.

Delodajalska stran (delodajalci, gospodarske zbornice) seveda zastopa podjetja, njihov razvoj, rast, nova delovna mesta, tudi javno-finančno vzdržnost. Izpostavljajo dejstvo, da če dodatno ustvarjeno vrednost namenjamo za nova vlaganja namesto za tekočo potrošnjo, s tem omogočamo doseganje navedenih ciljev, kar nedvomno drži. A ko sredstva ostajajo v podjetjih, tudi ko se namenjajo za nove naložbe, to vseeno pomeni tudi povečevanja premoženja lastnikov, torej delitev v korist kapitala. Če milijon dodatnega zaslužka v podjetju namenimo za plače zaposlenim, gre to (večinoma) v potrošnjo. Lahko pa ga podjetje ne izplača, investira, podpre obstoječa in omogoča še nova delovna mesta – a ta milijon vseeno pomeni tudi dodatni dohodek lastnika podjetja, njegovo premoženje se je za toliko povečalo.

Kakor je torej skrb za ohranjanje sredstev v podjetju pozitivna s stališča nadaljnjega razvoja in rasti, pomeni tudi večjo delitev kolača v korist kapitala. Načeloma naj bi bila ta delitev čim bolj uravnotežena, v pravem razmerju med razvojem (in kopičenjem kapitala) ter tekočo potrošnjo (dvigovanjem življenjskega standarda prebivalstva, manjša neenakost). Delodajalci dokazujejo, da pri nas temu ni tako in trdijo, da rast plač prehiteva rast produktivnosti. Da torej plače rastejo hitreje kot pa narašča ustvarjen rezultat, da se delitev premika v korist dela. Produktivnost je po definiciji razmerje med proizvedenim produktom ter količino dela, ki je bila vložena v njegovo proizvodnjo. Na spodnjem grafikonu je prikazana rast produktivnosti v primerjavi z rastjo plač za zadnjih petnajst let.

place gibanje

S polno rdečo črto je prikazana rast produktivnosti celotne družbe in sicer realni BDP na zaposlenega (kot njihovo število spremlja uradna statistika). Prekinjena črta pa kaže realno rast bruto povprečne plače, tako v privatnem kot javnem sektorju. Kot vidimo, je rast plač do nastopa krize zaostajala za rastjo produktivnosti, ljudje so bili nagrajeni manj kot so prispevali k rasti BDP. Po letu 2008 pa je s padcem proizvodnje upadla tudi produktivnost (število zaposlenih se namreč ni tako hitro znižalo kot proizvodnja), povprečne plače pa so še naprej naraščale. Sledil je drug val krize, katero pa je zaznamoval tudi padec plač in leta 2013 sta se indeksa “ujela”. Zadnja tri leta ponovne gospodarske rasti rast plač zopet zaostaja. Upoštevaje celotno obdobje torej ne bi mogli trditi, da plače prehitevajo rast produktivnosti. Po turbulentnih kriznih letih je gibanje obeh kazalcev približno enako, kak odstotek razlike je bolj odvisen od tega, katero leto vzamemo kot osnovo.

Na podoben način je prikazano tudi gibanje produktivnosti v podjetniškem sektorju. Z modro barvo so prikazani istovrstni podatki (rast produktivnosti in rast prejemkov zaposlenih), vendar samo za vsa podjetja v Sloveniji. Trendi so kar precej podobni, čeprav je tukaj zaostanka pri plačevanju zaposlenih glede na njihov prispevek celo več. Pred krizo je rast plač zaostajala, a se je zadržala tudi v času močnega padca gospodarske aktivnosti leta 2009. Vendar se je gospodarstvo hitro opomoglo, z vidika produktivnosti drugega vala krize niti ni bilo (prav tako ne padca plač), tako da zadnja leta rast plač zopet kar precej zaostaja za rastjo produktivnosti. Dodana vrednost se povečuje hitreje kot podjetja namenjajo za plače, tako da več denarja ostaja v podjetjih samih.

Glede na navedene trende lahko s precejšnjo gotovostjo ugotovimo, da rast plač ne prehiteva rasti produktivnosti gospodarstva kot celote. Seveda so po podjetjih in tudi po panogah precejšnje razlike, a kot celotna družba smo dosegli nivo produktivnosti, ki omogoča približno najmanj takšne plače, kot jih v Sloveniji danes imamo. Verjamem, da to sicer nekemu podjetniku, ki na nemškem trgu tekmuje s Slovaki, to veliko ne pomaga. A kaj naj na to reče avstrijski podjetnik, ki mora svojega zaposlenega plačati vsaj še za polovico bolje (pa ne zaradi visokih davščin, kot vem da bo hiter odgovor).

Kot je razvidno iz grafikona so ta gibanja posebno izrazita zadnja tri leta, ko so podjetja skupaj ustvarila okoli 7.5 milijarde evrov več dodane vrednosti. Od tega dodatnega zaslužka so plačam namenili le okoli tretjino (zaradi rasti plač in števila zaposlenih), kapitalu pa je ostalo okoli 5 milijard. Kot povedano na začetku, so ta sredstva večinoma ostala v podjetjih (dodatnih plačil obresti ni bilo, celo obratno), omogočila tako odplačevanje posojil, kot tudi nove naložbe in delovna mesta. A vseeno tudi povečala premoženje lastnikov. Čeprav gre pretežno za povečanje knjižne vrednosti (le del se izplača kot dividende), se to slej ko prej odrazi tudi v večjih zaslužkih lastnikov.

Glede na takšno razporeditev dodatnih zaslužkov zadnjih treh let, bi težko pritrdili stališčem delodajalcev, kako naj bi tudi ta skromna rast plač ogrožala konkurenčnost podjetij. Kak odstotek ali dva višji prejemki ne bi pomembneje poslabšali položaja gospodarstva kot celote in glede na skupne rezultate bi bili tudi upravičeni. Seveda pa drži, da so vedno mejna podjetja, ki jim vsak dvig plač povzroči precejšnje težave, a to ne more biti razlog da bi se dodatni zaslužki gospodarstva ne delili nekoliko bolj enakomerneje med delo in kapital.

Bine Kordež

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)