“Rože” (Borisa Kobala) za Janeza Janšo

Boris Kobal igralec in režiser, ki se je Slovencem zasidral v srce s svojim satiričnim humorjem, si je ob Prazniku dela , na Rožniku, 1. Maja privoščil tudi aktualne politike. med drugim tudi predsednika SDS Janeza Janšo. Čeprav, kot je dejal Kobal: “Jaz mam po svoje Janeza (Janšo op. uredništva) rad, Jaz ga mam tako rad, da bi mu rad večkrat rožce nosu, Res tako, ga imam rad. ” Zaradi različnih interpretacij omenjenega dela nastopa, ki je doživel velik odziv v javnosti, saj so rože za Janšo vsaj pri meni vzbudile asociacijo na Roško in dogajanje na sodišču ob sojenju v aferi Patria, kjer so nekateri Janši dajali nageljne pa so spet drugi nastop interpretirali drugače. Češ, da smo napačno razumeli Kobalov nastop in da se rože nosijo na grob in ker gre seveda za umetniško svobodo, o kateri nima smisla razpravljati, objavljamo začetni nastop Borisa Kobala v celoti.

Lepo pozdravljeni, dober dan! Želim vsem! Tovariši in tovarišice En Živel 1. Maj! Pa tudi tistim, ki niso tovariši in tovarišice, da ne bo nesporazuma. Nej zaploskajo tisti, ki niso tovariši in tovarišice. Hvala lepa, nobeden. Hvala.

Verjamem da … Letos so mi naložili to čast in to nalogo, da vodim to prireditev. Vreme nam je namenjeno, se pravi smo nekako se zmenli, tut gor s Ta Starim, da nam da Sonce in tu smo. Zdej, verjetno vsi od mene pričakujete nekej zelo smešnega, ampak ni nujno, da sem vedno smešen. Sploh cajti niso smešni, je bolj malo kej se smejat, to hočem povedat. Razen, zadnjič, ha, sem doživel na meji, ko je bila gužva s Hrvaškem sem čakal, pa je bil pred mano en hrvaški kombi, pa ga je naša carina dala prec na stran, pa gledam. Tam so ga vprašal kva vozi, je rekel da vozi knjige. Je rekel, če lahk odpre, da bojo pogledali. In odprejo kombi, jebemti, samo orožje notr. Orožja kukr ga češ, notr. Pa so pršli naši carinii in so rekli, a to so knjige? Ja, je rekel, to so zbrana dela Janeza Janše.

Evo, tolk, da vemo kje smo, a ne. Čeprav, js mam, po svoje Janeza rad, da ne bo nesporazuma. Js ga mam tko rad, da bi mu rad večkrat rožice nosil, res. Res, tko ga imam rad.

Še enkrat pozdravljeni! Dovolite mi par, kako bi rekel, resnejših misli, ker mislim, da sem jih celo sposoben povedat. Najprej verjamem, da smo se zbrali tukej vsi tisti, kot je rekel Prešerin, ki dobro v srcu mislimo. Pa vendar ni to tako zelo samoumevno, da že to pomeni, da se bo kej spremenilo. Ker danes smo potrebni sprememb. Velikih sprememb smo

potrebni v družbi, v katerijo živijo. Današnji Svet je postal, nč kej dost vznemirljiv, al pa preveč, oz. je vznemirljiv v negativnem smislu. Lakota in revščina se izmenjujeta, katera od njiju bo prva na lestvici človeških gorja. In ko se ne moreta zment, pokličeta še vojsko v, na pomoč in potem zavlada po celem Svetu smrt. Nismo daleč od tega. A nas to kej prizadene? Ne vem, verjetno ne kej preveč, dokler se nas ne dotakne v živo, prav nas. Gledamo bedo po Tv ekranih, gledamo prvi dan, gledamo drugi dan, tretji dan, četrti dan nam je že dolgčas. Rabimo sveže krvi, da napojimo svoje voajerske strasti. Recimo, ker živim v svetu Kulture, a lahko Kultura kaj pripomore k temu. Ali recimo poznata gospod Trump in gospod Putin pomen te besede? Dvomim. Ampak, kaj me briga za njiju, če pa imamo v naših vrstah kup nekulturnih, ignorantnih, skorumpiranih in kriminalnih politikov, ki so nam lahko samo v sramoto.

Dejstvo je in to se mi zdi najhuše, da so nam ljudem, ne samo naši, po celem Svetu se to dogaja, vzeli dostojanstvo. Nekoč sem se vprašal, ko sem gledal delavce, ki jih mečejo iz služb, ki mogoče imajo tolko dnarja, da pridejo do 20. v mesecu, nič več. Pa sem si rekel, oprostite izrazu, pa, kje je človeško dostojanstvo, zakaj se nič ne zgodi. Zakaj in koliko, bom rekel grobo, kolk dreka more človeku nekdo nasrat na glavo, da vstane ponosno in udari po mizi? To se sprašujem. Ker, ne dogaja se več! So neka žarišča, nekje ljudje prostestirajo, ampak nekega skupnega konsenza o tem, da je usoda v naših rokah … Mi volimo ljudi, ki nas predstavljajo. Ampak enkrat, ko pridejo v parlament, pozabijo na nas. Se nas spomnijo pri naslednjih volitvah. Kmalu se bo to zgodilo. Takrat je naša moč, to je smisel demokracije.

Nič druzga, samo to, je smisel demokraculje. In mi, pri Slovencih si jemljemo za uspeh zakon, ki dovoljuje otrokom, da lahko dobijo kosilo v šoli. A smo, a samo do neke točke. Ne dobijo vsi kosila, če ima recimo otrok iz neke družine samo evro več od tistega, kar je dovoljeno, potem, po navadi, otrok ostane v razredu, al pa gleda druge kako jejo, ker on ne sme jest. Kosilo je pa povprečno dva evra vejica petinšestdeset. In ni očitno povsem logično, da lahk vsi otroc jejo. V tej državi živimo. Stvar moramo celo napisat, črno na belo. Na pobudo opozicije in pozicija je bila, absolutno se je strinjala, da se potrdi demokratična točka v tej naši družbi, da otroci lahko jejo. Ampak ni to problem, da so naredili ta zakon. Hvala Bogu, da so ga vsaj naredili … Problem je, da so razpravljali o tem, a smejo otroci jest, al ne smejo jest. To je sramota.

In ker seveda smo med tistimi, ki imamo najlepšo naravo na tem Svetu, da ne rečem kot je rekel nekdo, ampak se ne spomnem kdo, da je Ljubljana najlepše mesto na tem Svetu … da rečem, da uničujemo naravo. In kaj smo naredili? Druga točka. Zapisali smo v Ustavo, smo morali zapisat, da imamo pravico do čiste vode, da imamo pravico, da sploh pijemo čisto vodo. Pa kje mi živimo ljudje moji. Imamo zakon, ki dovoljuje, da revni otroci lahko jejo v šoli in zakon, ki misli, da nam lahko garantira požirek čiste vode … A smo res čist pr koncu že? Ampak stvari, veste, so zelo enostavne. Stvari so enostavne kot milo plavo nebo, ki je nad nami. Ker, ena stara, stara gospa, Savina se ji blo ime, k je dala skoz najhuše grozote v taborišču – rodila je mrtvega otroka v taborišču in tako dalje … Ko je bla na koncu z življenjem, ko so jih nagnali na dolg marš, je rekla, stvari so zelo enostavne. Pogledala sem v Nebo in si rekla, Evo ga, tega nam ne morejo vzet. Ta moment gledam zvezde in vem, da tudi doma pri meni gledajo iste zvezde in samo te zvezde me držijo pokonc, da bom pršla lahko živa domov. In naj na koncu citiram pesmi našega Borisa Pahorja … A Boruta pa ni ne danes tukaj, mimogrede. No, pustmo. Povedal je zelo, zelo globoko misel, na koncu svojega romana Nekropola: »Današnji Svet,« pravi Pahor, »smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov.

Razmrdili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebele. Raztrosili smo cvetni prah na milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmerej še upamo, da bomo nekoč imeli toliko časa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj. Hvala, da ste me poslušal.

In zdej vabim na oder slavnostnega govornika, gospoda Župana Zorana Jankovića. En aplavz prosim, hvala lepa. Ne, je tukaj, brez skrbi, prihaja … Evo ga, zdej pa lahk še en aplavz, ta pravi nardimo. Izvolte, gospod Župan:

»Dober dan želim, spoštovane tovarišice in tovariši. Ne vem zakaj sm sam js tle gospod, sm na tem travniku, ampak Boris je danes za vice in hece.«