Kaj je V Bruslju pozabil povedati Janeza Janša – Da je bil točno pred devetimi leti 12. julija leta 2012 zjutraj na Trojanah po večernem intervju z njim v oddaji Vroči stol v Sloveniji zaprt novinar – TOPNEWS.si

Kaj je V Bruslju pozabil povedati Janeza Janša – Da je bil točno pred devetimi leti 12. julija leta 2012 zjutraj na Trojanah po večernem intervju z njim v oddaji Vroči stol v Sloveniji zaprt novinar

Kaj je V Bruslju pozabil povedati Janeza Janša – Da je bil točno pred devetimi leti 12. julija leta 2012 zjutraj na Trojanah po večernem intervju z njim v oddaji Vroči stol v Sloveniji zaprt novinar

Nekako v senci včerajšnjega dogajanja v Bruslju je v nekaterih medijih bila objavljena vest, da so včeraj v Amsterdamu na Nizozemskem na ulici ustrelil znanega novinarja Petra R. de Vriesa, ki so ga zelo hudo poškodovanega odpeljali v bolnišnico. De Vriesa je neznanec ustrelil po njegovem nastopu v pogovorni televizijski oddaji.

64-letni de Vries je na Nizozemskem znan po številnih zgodbah o dogajanju v kriminalnem podzemlju. Med drugim je leta 1983 pisal o ugrabitvi pivovarskega magnata Freddyja Heinekena, je poroča BBC.

Zadevo je “zagrabil” notranji minister Aleš Hojs in zakuril podpredsedniku Evropske komisije Timmermansu. “Grozljivo in zavržno dejanje, ki ga najostreje obsojam. Timmermans EU bo moral začeti pometati pred domačim pragom.”, je zapisal Aleš Hojs na Twitterju, kar je sicer sprožilo val ogorčenja.

https://twitter.com/_TineB_/status/1412518606533971973

Ja, v Sloveniji novinarjev zaenkrat ne ubijejo, saj se ustrelijo sami in naredijo samomor ali pa jih najprej zaprejo in potem sodno procesirajo z lažnimi obtožbami in krivimi ovadbami ter komplotom obsojenih kriminalcev, v sodelovanju s tožilstvom in policijo. Sodišča na nižjih stopnjah pa potem razumejo to kot “namig”, da je potrebno namesto sojenja samo potrditi obtožnice, čeprav vedo, da so sestavljene na osnovi krivih ovadb.

Še dobro, da je v Sloveniji večstopenjsko sojenje, in če ne bi bilo Vrhovnega sodišča, bi sicer nič kriv, nič dolžan, še dolga leta, najmanj pa do konca sojenja, gnil v zaporu. Novinar v takšnem sistemu nima možnosti, ker je najprej žrtev prijateljskega ognja s strani medijskih hiš in kolegov, ki poskrbijo za “medijski umor”, nato pa se skoraj desetletje kot hlapec Jernej v Cankarjevem Hlapcu Jerneju in njegovi pravici braniš na sodišču, da bi dokazal svojo pravico.

V Slovenj Gradcu namreč, po skoraj desetih letih od dogodka famoznega intervjuja s takratnim predsednikom vlade Janezom Janšo v oddaji Vroči stol, po kateri sem bil nekaj ur potem aretiran, še vedno poteka sojenje moji malenkosti, čeprav je Višje sodišče že zdavnaj ugotovilo, da je šlo za tožilsko policijski komplot in da ni nobenega dokaza o očitanem kaznivem dejanju domnevnega poskusa izsiljevanja.

Namesto da bi tožilstvo ugotovilo, da nima dokazov in končalo ta najbolj sramotni proces v zgodovini slovenskega žurnalizma, slepo vztraja in poskuša srečo, že s četrtim zaslišanjem prič v upanju, da bodo četrtič povedale kaj drugače, kot so v prvih treh zaslišanjih, da bi tako potrdilo tožilski konstrukt. Tožilstvo tako pričakuje čudež, da bodo priče četrtič povedale nekaj, kar se ni zgodilo.

To je resnični problem slovenskega tožilstva in pa sodstva, ne pa to, da si boš postavil svoje sodnike in svoje tožilce, ki bodo namesto “tvojih” preganjale “ne-tvoje” politične nasprotnike. Vendar tega niti doma niti v Bruslju, ki je daleč od periferije, ne razumejo. To ni spoštovanje vladavina prava v Sloveniji, na katero je tako na Brdu kot včeraj v Bruslju opozarjala predsednica Evropske komisije Ursula Von der Leyen.

Politika namreč nese samo do točke, ko si postavi svoje tožilce in svoje sodnike. Naprej pa je spoštovanje vladavine prava za politika “španska vas”.

Drug problem, ki je te dni praktično v vsakem medijskem zapisu in ga imajo vsi polna usta, pa je svoboda medijev. O svobodi medijev v Sloveniji bi lahko v več kot tridesetletni karieri napisal goro člankov in knjig ter jih podkrepil z dokazi. Slovenija je daleč od svobode medijev, ker politiki niti ne razumejo koncepta svobode medijev.

Svoboda medijev je za večino slovenske politike enaka politični propagandi. Če nisi pripravljen, da boš zgolj samo sodeloval v medijski mašineriji ene ali druge politične opcije ali služil enemu ali drugemu gospodarskemu omrežju, si praktično “mrtev”.
Najprej ti vzamejo službo in osebno dostojanstvo, sesujejo vse okoli tebe, potem na pogorišče pridejo novinarji, ki poskrbijo, da te spustijo čez roke mediji, za katere si delal in skupaj z njimi sedel za isto mizo, ter jim pomagal narediti medijske imperije, v zahvalo pa ti uprizorijo “medijski umor”, ki je tako detajlen, da te ne prepozna niti lastna mati.

In če se vrnemo na začetek, potem je najbolj paradoksalno to, da je praktično vseeno, ali te ustrelijo na ulici ali se sam počiš, če pa nisi vzel “lekcije” dovolj dobro, pa te poskušajo ekonomsko in eksistenčno uničiti, saj ekonomskim omrežjem, ki so odvisna od politike, prepovejo, da bi s tabo sodelovala, saj imajo vedno občutek, da bo za tabo prišla še horda oboroženih specialcev z maskami, ki so te pripravljeni na najmanjši namig likvidirati.

Toliko o slovenskem novinarstvu in o svobodi medijev. Ker svoboda medijev ni to, ali si si kot politik uspel narediti dovolj “svojih in sebi naklonjenih medijev”, ki bodo širili najbolj ceneno politično propagando, ki nima z novinarstvom nobene zveze.

COMMENTS

Wordpress (0)