Franc Jurša včeraj na kolegiju razpravljal v stilu anekdote o maršalu Titu, kako je reševal spor med ljubico in ženo: “Jaz zdaj grem, najboljše bi bilo, da se vidve sami dogovorita o tem, katera bo ostala”

Včeraj je bil po daljšem “prazničnem premirju” zanimiv dan v parlamentu. V pomanjkanju resnih notranjepolitičnih dogodkov, ko ljudje enostavno več ne prebavijo 15 do 20 minutnih novic televizijskih dnevnikov o pandemiji, s katerimi si televizije na silo polnijo pavze med oglasnimi bloki, je vsaka novica dobrodošla. V sili “še hudič muhe žre”, pravijo”.

Med bolj zanimivimi je bil medijski spin (plasiral naj bi ga kar prvo izključeni iz DeSUS-a Robert Polnar) o tem, kako ima koalicija 47 glasov in “samo što nije” zamenjala Igorja Zorčiča, vendar mu je za vsak slučaj rajši, kot da bi ponovila tajno glasovanje, “ponudila, da sam odstopi”.

Zadevo je potem začinil še nastop Franca Jurše na kolegiju predsednika državnega zbora, ki je bil vsekakor izvenserijski in je vsaj ob vsej resnosti nasmejal tiste, ki so pričakovali, kako bo poslanska skupina DeSUS rešila zaplet glede usode nepovezanih poslancev, ki se vleče že dober mesec in zaradi katerega so v nekaterih opozicijskih strankah napovedali celo blokado parlamenta.

Ampak gremo lepo po vrsti. Včeraj so se v nekaterih medijih spomnili obletnice Titove smrti. Minilo je namreč 41 let od smrti nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. Umrl je 4. maja 1980 v Ljubljani. Ob obletnici njegove smrti so nekateri mediji objavljali pikantnosti iz njegovega zasebnega življenja, ki jih doslej naj ne bi vedeli.

V času svojega življenja je voditelj Jugoslavije vsaj formalno imel štiri ženske, ki so delile njegovo strast do politike. Njegova prva žena je bila Rusinja Pelagija Belousova, njuna ljubezen ni trajala dolgo, saj sta se ločila leta 1936.

Pol leta kasneje se je poročil z Nemko Johanno Ano Koenig. Njeno pravo ime naj bi bilo Lucia Bauer. Po pisanju nekaterih biografov je takrat Tito kmalu zapustil sovjetsko prestolnico, Lucija pa je bila leta 1937 ustreljena zaradi obtožb, da je nemška vohunka.

Tretja žena je bila premožna Slovenka judovskega porekla Herta Haas, s katero je imel sina Miša. Po štirih letih sta se ločila zaradi njegove zveze s tajnico Davorjanko Paunović.

Herta Haas sploh ni vedela za vojaško ljubezen svojega moža in je komaj čakala, da ga spet vidi. Ko je prispela v Jajce leta 1943 in odhitela k njegovi hiši, jo je namesto Tita pozdravila neznanka, ki je pospravila posteljo, in ji hladnokrvno rekla: ‘Draga moja, v tej sobi ni prostora za dve ženski’.

Herta je prihitela v partizanski štab in z vrat zakričala na Tita: ‘Ali nisem tvoja žena? Kdo je to? ’Je Tito nekoliko zmedeno odgovoril: “No, najbolje je, da se vidve o tem dogovorita sami”. Jezna Herta je zapustila Jajce, Zdenka pa je s Titom ostala do leta 1946, ko je umrla zaradi tuberkuloze.
Po drugi izpeljanki pa naj bi bil dialog naslednji: “Jaz zdaj grem, vidve pa se sami dogovorita o tem, katera bo ostala”. Kakorkoli že na omenjeni dialog je včeraj  močno spominjal nastop vodje poslanskih skupin DeSUS-a Franca Jurše, od katerega se je pričakovalo, da bo presekal in razrešil situacijo glede delitve mest v odborih, ko gre za nepovezane poslance.

Na prejšnjem kolegiju je namreč Juršo zamenjal Branko Simonovič, včeraj, ko je prišel Jurša, pa naj bi se vse razrešilo. Jurša pa je na presenečenje vseh  prinesel na sejo nekakšen dokument, na katerem je pisalo, da se DeSUS odreka trem mestom v odborih v korist nepovezanih poslancev in “za razrešitev situacije”.

Bolj zanimiv pa je bil njegov nastop, ko je na kolegiju predlagal, da bi bilo najbolje, če se nepovezani poslanci, ki so izstopili iz SMC-ja, z matično stranko sami dogovorijo o tem, kako bi rešili problem, kjer po novem razmerju sil v parlamentu koalicija neupravičeno zaseda 15 oziroma 12 mest v odborih državnega zbora.

Da bi bila parodija še večja, naj bi se o tem dogovorila kar nekdanja vodja poslanske skupine Janja Sluga in novi vodja poslanske skupine Gregor Perič. In prav v tem kontekstu je anekdota o tem, katera od Titovih žena naj bi ostala ponovno aktualna, za kar ima nedvomno zasluge Franc Jurša.