(VIDEO) Jani Möderndorferja vs. Janez Janša – Möderndorfer: “Šlo je za eklatantno nezakonito financiranje SDS”

“Bojim se, da bi srečali sami sebe!” je odgovor predsednika komisije Janija Möderndorferja, zakaj največja opozicijska stranka SDS ni želela sodelovati v preiskovalni komisiji. Po navedbah članov komisije, ki je preiskovala pranje denarja v slovenskih bankah, obstajajo trdni dokazi, da je stranka Janeza Janše sodelovala s kriminalno združbo – s tem, ko je sodelovala z bosansko državljanko Dijano Đuđić. Komisija je po besedah Möderndorferja zaslišala 47 prič, iz vrst vpletenih deležnikov NLB, NKBM, Urada za preprečevanje pranja denarja, policije MNZ, MZZ, MF in pa seveda tudi iz Banke Slovenije. Dve priči od teh sta bili ekspertni priči na sami preiskovalni komisiji, to je bil gospod Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost, nekdanji direktor Uprave RS za jedrsko varnost, enako tudi gospod Stroligo, bivši predsednik Urada za preprečevanje pranja denarja. “Zaslišali smo tudi šest skritih prič, dve priči sta se, kljub temu, da sta bili dvakrat vabljeni zaslišanju izognili. Naj seveda povem, da tukaj govorim o predsedniku uprave NKBM Alešu Haucu, ki je seveda z veseljem prišel na komisijo za nadzor javnih financ in se hvalil, da je pripravljen pričat pred katerokoli komisijo. Potem smo si lahko samo domišljali, da bo kdaj prišel na komisijo. Enako velja za ministra za zunanje zadeve Samuela Žbogarja, ki je bil vabljen in seveda smo na vsak način poskušali vzpostaviti kontakt z njim in se je zaslišanju izognil. Zaradi pomanjkanja časa oziroma konca mandata jima preiskovalna komisija ponovnega vabila ni mogla vročiti, kajti morali smo zaokrožiti in zaključiti delo,” je dejal Möderndorfer in dodal, da je komisija opravila pogovor tudi s tremi žvižgači.

Möderndorfer si je postavil vprašanje, zakaj je SDS pravzaprav poskušala zaustaviti njega in delo komisije.

“To je ključno vprašanje. Dokler smo preiskovati NLB, pravzaprav ni bilo nobenih, nekih posebnih težav. Tisti trenutek, ko smo razširili preiskavo na NKBM in tisti trenutek, ko so izvedeli, da razpolagamo z nekim dokumentom, ki pravzaprav bi lahko bil občutljiv tudi za njih, pa se je seveda začel izvajati pritisk na komisijo in seveda predsednika delovanje te komisije. Druga stvar, ki se mi zdi zelo pomembna je, da je komisija poročilo in sklepe sprejela soglasno, ne glede na različno ideološko pripadnost. Seveda pa obžalujem, da se je poslanska skupina SDS odločila, da ne bo sodelovala v preiskovalni komisiji, kar pomeni seveda, da je že takrat razpolagala s podatki, v primeru, če, kako in na kakšen način bo pravzaprav poskušala kompromitirati komisijo. V resnici ugotavljam, če bi sodelovali pri samem delu komisije, bi imeli bistveno večji vpogled in nadzor, vendar bojim se, da bi srečali sami sebe in seveda to je zelo neprijetna stvar.”

“Kljub vsemu pa velja opozoriti, da je preiskovalna komisija preiskavo končala zgolj v primeru Farrok, medtem ko preiskava v zadevi domnevnega pranja denarja v NKBM ni končala z delom v celoti in bo predlagala, da jo novi Državni zbor ponovno uvede. Nadaljuje tam, kjer je preiskovalna komisija končala in za razliko bo to gradivo dostopno katerikoli preiskovalni komisiji, ki bo seveda nadaljevala to delo in ne bo nobenih problemov do teh dokumentov priti. Preiskovalna komisija še ni uspela v celoti ugotoviti vloge in odgovornosti bivšega predsednika uprave NKBM, gospoda Aleša Hauca, ki se je kar dvakrat izognil pričanju. Je pa dejstvo, da se parlamentarna preiskava predvsem v primeru s sumljivimi transakcijami NKB in državljanke BIH, Dijane Đuđič, na katere je naletel pri preiskavi tako imenovane italijanske tipologije in z njo povezanega posojila eni od političnih strank.”

NKBM komisija je preverila sume pranja denarja italijanskih kriminalnih združb, ki so seveda obstajali in če če zaokrožim v tem delu smo v bistvu zelo hitro ugotovili, da so z nekaterimi nakazili sledili gotovinski dvigi, v takratnih letih, to je bilo 2013 in 2014 po nastopu funkcije predsednika uprave Aleša Hauca, seveda pri množičnem odpiranju tako imenovanih računov italijanskih državljanov. Po nastopu uprave Aleša Hauca je izvedla številne reorganizacije in kadrovske zamenjave, tudi politično motivirane, ki so bistveno vplivale na poslovanje same banke in povzročale tveganje na področju preprečevanja pranja denarja in financiranje terorizma, kar so seveda s pridom izkoriščali predvsem tuji državljani, povezani s kriminalnimi družbami. Komisija pa je naletela tudi na sum pranja denarja slovenskih državljanov in to celo zaposlenih v banki.

Eno od ključnih vlog za takšno stanje v banki je poleg Aleša Hauca nosil tudi Primož Britovšek. Aleš Hauc je sicer že leta 2015 podal predlog za sporazumno razrešitev s položaja predsednika uprave banke, ki jo je novi lastnik sprejel, doktor Britovšek pa je bil odpuščen. Če se ne motim, mu je v bistvu pred kratkim potekel odpovedni rok, po vsej verjetnosti, ne bom pa trdil, ker ne poznam njihove pogodbe oziroma sporazuma, pa ni več zaposlen v NKBM. Primož Britovšek je v banko prišel na povabilo gospoda Aleša Hauca. Bil je tudi namestnik pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, čeprav ni imel nobenega znanja za opravljanje tega dela.

Gospod Britovšek je prav tako razpolagal z manjkajočim poročilom takratne pooblaščenke za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, ki je opozarjala na alarmantno stanje na tem področju in ga je Banki Slovenije, ki je v banki opravljala nadzor prikrilo, saj je bilo to obremenjujoče za banko, poleg tega pa je bil tudi posredno odgovoren za zamenjavo pooblaščenke oziroma zakrivanje sledi in nagovarjanje nove pooblaščenke k prirejanju poročila o notranjem nadzoru na tem področju. Kot sami veste in ste lahko spremljali na javnem pričanju, je tudi takratna pooblaščenka priznala, da se je zavedala, da je to, kar je naredila na podlagi pritiska gospoda Britovška, tudi kaznivo dejanje.

Preiskovalna komisija bo zoper gospoda Britovška podala štiri ovadbe zaradi kaznivih dejanj. Preiskovalna komisija je o gospodu Britovšku pridobila namreč gradivo, opravljena pa so bila tudi zaprta pričanja, iz katerih izhaja sum, da kazniva dejanja gospoda Britovška niso povezana zgolj z onemogočanjem pranja denarja in financiranja terorizma v banki.

Ker je primer zelo kompleksen in, ker je potrebno raziskati tudi morebitno odgovornost takratnega predsednika uprave gospoda Aleša Hauca, ki se je kar dvakrat izognil pričanju, komisija predlaga DZ-ju, da pozove naslednji sklic, da s preiskavo v tem delu nadaljuje.

Preiskovalna komisija je ugotovila, da se je tako imenovana italijanska tipologija, ki temelji na zlorabi računov, za katere so značilni prilivi s strani italijanskih pravnih in fizičnih oseb, katerim je razmeroma v kratkem časovnem obdobju sledil gotovinski dvig, pojavila tudi v primeru državljanke BIH, gospe Dijane Đuđić.

Đuđičeva je namreč v NMBM odprla račun potem, ko ji je račun zaradi sumljivih transakcij zaprla ena od tujih bank oziroma ena od njenih hčerinskih družb, ki posluje pri nas. Poslovna dejavnost gospe Đuđičeve v novi KBM je potekala do oktobra leta 2017, v tem času pa je na račun NKMB opravila več sumljivih transakcij. Znesek ima seveda več kot šest ničel. Skupni znesek pa je lahko tudi višji, saj preiskovalna komisija ni mogla pridobiti podatkov o zasebni lasti. Preiskovalna komisija je ugotovila, da poslovanje gospe Dijane Đuđić odraža sum pranje denarja, fiktivnega poslovanja, davčnih utaj in davčnega vrtiljaka ter uničevanja in ponarejanja poslovne dokumentacije. Đuđićeva je delovala kot del dobro organizirane združbe, ki je preko slamnatih podjetij odpirala bančne račune preko katerih so bili usmerjeni tokovi denarja, neznanega izvora in so se praviloma dvigovali samo v gotovini.

Preiskovalna komisija se je zato dotaknila tudi posla, ki je bil sklenjen med gospo Dijano Đuđić in eno od pomembnejših slovenskih političnih strank SDS. Posojilna pogodba za vrednost 450.000 evrov je bila, ki je bila zavarovana z deležem pravne osebe, katere vrednost je po evidenci Ajpesa ovrednotena le na 17.000 evrov. Torej 1/26 (ena šestindvajsetina) vrednosti samega posojila. Iz tega nedvomno izhaja, da posojilo ni bilo zavarovano 100 odstotno, oziroma v višini 450.000 evrov, kot je bilo trditi in slišati iz ust predsednika stranke.

Ta razlika v navedeni vrednosti zavarovanja in dejanski vrednosti zavarovanja ne bi bila sporna, če bi šlo za posojilno pogodbo, ki bi nastala med dvema strankama. S tega vidika bi lahko nastopil sum utaje davkov, saj je imela SDS sklenjeno posojilno pogodbo, dejansko pa je odprla prodajno opcijo. Prodaja deleža vrednega 17.000 evrov v višini 450.000 evrov bi namreč povzročila plačilo davka, tega davka pa ni, če se posojilna pogodba konvertira v lastninski delež.

Preiskovalna komisija v primeru Dijane Đuđić zaradi pomanjkanja časa parlamentarne preiskave ni mogla končati, ker je primer zelo kompleksen, komisija predlaga DZ sklep, da pozove naslednji sklic, da parlamentarno preiskavo v tem delu nadaljuje. Preiskovalna komisija je bila tudi mnenja, da bi morali v preiskavi predvsem identificirati lastništvo podjetij, ki so del njene sheme, pa tudi z njo povezanih slovenskih državljanov. Kar pa se tiče posojila SDS, pa bilo treba ugotoviti izvor denarja in sicer ali je Đuđičeva SDS posojala denar, ki izvira iz nezakonitih in kriminalnih dejanj in kako je Đuđičeva prišla do SDS-a.

Slednja afera, ne glede na dejstvo, da je SDS del posojila, ki ga je dobila od gospe Đuđičeve vrnila in prekinila pogodbo za izplačilo naslednjih tranš, meče slabo luč na delovanje in financiranje političnih strank. Šlo je namreč za eklatantno nezakonito financiranje. SDS oziroma gospod Janez Janša se je pri opravičevanju svojega nezakonitega ravnanja skliceval na omejitve v višini posojila, ki ga lahko namenjajo politične stranke in trdi, da gre za različna tolmačenja samega zakona.

V letih 2013 in 2014 je Državni zbor zaradi opozoril GREC-a, skupine držav proti korupciji Sveta Evrope, zaradi dejstva, da politične stranke
dobivajo javna sredstva, upad članstva in porast stroškov volilnih kampanj pa povzroča, da so stranke vse bolj odvisne od financiranja zasebnikov, kar bi seveda lahko povečalo tveganje v obliki kupovanja političnega vpliva, sprejel rešitve za večjo preglednost financiranja političnih strank in neodvisnost njihovega delovanja in zato je prepovedal posojila pravnih oseb, ki niso finančne institucije, posojila fizičnih oseb pa omejil na 10-kratnik povprečne mesečne plače.

Zato je Računsko sodišče RS v pre-revizijski poizvedbi pri samem posojilu SDS-a ugotovilo znanke prekrška, na sodišče pa vložilo obtožbeni predlog. Pri tem pa velja opozoriti, da v kolikor afera ne bi prišla v javnost in s tem prisilila SDS, da nezakonito posojilo vrne, bi slednja lahko posojilo na podlagi zakona o političnih strankah, ki dopušča možnost, da politična stranka lahko tovrstna sredstva prenese na volilni račun, uporabila za financiranje letošnje volilne kapanje.

Posojilo, ki je bilo namenjeno za plačilo stroškov kampanje, lahko politična stranka najame za redni račun stranke in ne na posebni račun za kampanjo. Iz računa stranka pa pozneje lahko nakaže denar na volilni račun, če bi posojilo najela za posebni volilni račun, ki bi ga morala nekaj mesecev po volitvah že poplačati. Daljših posojil za kampanje namreč zakon ne dovoljuje. Ker je bilo najeto za redni račun pa tega posojila računsko sodišče v reviziji ne bi opazilo kot posojilo za plačilo volilne kampanje. Računsko sodišče posojila Đuđičeve ne bi javno razkrilo, ne bi ga opazilo, dokler ne bi opravilo revizije poslovanja celotne stranke. Ta revizija pa bi bila opravljena kasneje kot revizija volilne kampanje. Volilna kampanja SDS bi se lahko financirala iz nezakonitih in kriminalnih dejanj”.