Stipe Mesič o ponudi Milana Kučana: “Stipe, rešimo ta mejna vprašanja, dokler smo na oblasti prijatelji na eni in na drugi strani”

Minuli konec tedna se je v organizaciji Ifimesa v Ljubljanskem hotelu Lev odvila okrogla miza z naslovom “Izzivi sodobnega sveta”, na kateri so sodelovale tri eminence, nekdanji jugoslovanski zunanji minister Budimir Lončar, nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Ernest Petrič in nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić. Okrogla miza je bila nekaj posebnega tudi zato, ker je bila povprečna starost sodelujočih 87 let in tri mesece, kar je že samo po sebi vredno poslušanja. Budimir Lončar, ki j skupaj s Titom sodeloval pri ustanovitvi neuvrščenih v šestdesetih letih, bo aprila star 94 let. Ob tej priložnosti smo tako nekdanjega hrvaškega predsednika Stipa Mesića kot tudi eminenco jugoslovanske zunanje politike Budimirja Lončarja med drugim vprašali tudi, kako rešiti spor o meji s Hrvaško oziroma kako implementirati arbitražni sporazum.

Budimir Lončar: “Jaz gledam na to tako, da mislim, da vse to, kar se je dogajalo, se ni upoštevalo nekih zadevah na obeh straneh. Zato se je sedaj zapadlo v slepo ulico. Mislim, da bi se morali dve državi, sosednji, ki sta šli skupaj skozi težke izkušnje, danes najbolj obrniti ena proti drugi v okviru vseh obveznosti in proti regiji in še bolj proti Bruslju in Evropski uniji.

V tem kontekstu je najboljša in edina rešitev bilateralni pogovori. Seveda se je sedaj zgodilo nekaj, kar ni mogoče razveljaviti, ali tudi to se lahko, če tako rečem, z nekim protokolom z neko razumno izmenjavo mišljenja pripeljati do konca. Seveda to ne bo enostavno, ampak vse se lahko, če se hoče”.

Stipe Mesić: “Gre za vprašanje, ki je rešljivo, ki je lahko rečem lahko rešljivo po arbitražni odločitvi. Ne glede na to, da Hrvaška ne priznava arbitražne odločitve, ta obstaja. Ta obstaja, čeprav se vsi zavedamo, da je prišlo do vmešavanja v delo arbitraže, ampak Slovenija je to hitro popravila. Hitro je zamenjala človeka, ki je v tem sodeloval in končno odločitev arbitraže priznavajo vse evropske in svetovne sile. Zdaj je torej potrebno samo narediti strategijo, kako iz tega priti.

Vprašanje novinarja: Vi ste predlagali neko strategijo, da bi vse skupaj zapakirali pod drugačnim imenom. “Jasno, jaz sem to predlagal. Pogovarjal sem se z enim od vaših bivših ministrov, imenuje se Drago Mate in tudi on se je z mano strinjal, da bi bilo potrebno malce znižati napetosti. Da ljudje, v katere imajo vlade zaupanje, ena vlade v svoje, druga v svoje in poskušajo zadeve rešiti na nek način tako, da tisto, kar se mora dvostransko rešiti, rešijo ne glede na arbitražno odločitev. Potrebno je rešiti ribarjenje v Piranskem zalivu, mora se rešiti status slovenskega oddajnika na hrvaškem ozemlju, mora se rešiti markiranje meje In potrebno je iti od tega. Ampak, to se je potrebno dogovoriti med dvema stranema, seveda, če obstaja želja, da se problem reši.

Zdaj gre vse proti sodišču, ker je Slovenija zahteva od Evropske Unije, da se opredeli in problem reši.
“Vse to zaplete zadevo. Vsem nam je jasno, da arbitražna odločitev obstaja, da se ne bo spremenila, ne glede na katerokoli tožbo, na katerikoli instanci. Potrebno je iskati strategijo izhoda iz krize, ki moti državljane Slovenije in državljane Hrvaške. Ker ni potrebe, da se napetosti dvigujejo, ampak, da tisto, kar je potrebno rešiti, rešujemo in potem bodo lahko Slovenci rekli, mi smo izvedli arbitražno odločitev, Hrvati pa bodo dejali, mi smo problem rešili z dvostranskimi pogovori s Slovenci .”

Pogovor o meji s Hrvaško se je nadaljeval na Okrogli mizi Ifimes “Izzivi sodobnega sveta”, s sodelujočimi Budimirjem Lončarjem, Ernestom Petričem in Stipom Mesićem. Na vprašanje Ivana Botterija Stipetu Mesiću, v čem je problem, da Hrvaška ne prizna mednarodno pravne začetne pozicije za rešitev mejnega vprašanja, to je arbitražne odločitve. Je to kompleks, je to stara zamera Račanu…?

“Veste kaj, zelo težko je odgovoriti nedvoumno na vaše vprašanje. Ampak, problem je očitno v tem, da je hrvaška stran od začetka trdila, da ne bo priznala odločitve tega arbitražnega sodišča. In sedaj, ko je odločitev prišla, trdi, mi smo to rekli. Ampak, to ne spremeni pomembnosti odločitve arbitražnega sodišča. V tem je zadeva in na koncu je objektivno, da je Hrvaška ni slabo odnesla. Ampak, ker si pred tem rekel, da je ne priznavaš, sedaj pa, ko si dobil odločitev, s katero si dobil malce prednosti, težko rečeš, zdaj pa jo priznavamo, ker smo boljše šli skozi.

Torej, na tak način ni mogoče rešiti problema. Možno pa ga je malce zaobiti. Torej ne tako, da se dva premiera dobita, en reče jaz ne priznam, drugi pravi priznam. In kaj zdaj, spet smo na istem. Torej sam predlagam, da se gre od tistega, kar moramo rešiti. Mi moramo rešiti vprašanje ribolova v Piranskem zalivu, ampak, ko rešiš ribolov, moraš rešiti tudi mejo. To je rešitev, s katero se lahko zaobide arbitražno odločitev, dejansko pa se jo praktično implementira”.

Na ugotovitev moderatorja Zijada Bečirovića, da je to področje v svetovnem merilu najbolj bogato z ribami, je Stipe Mesić dejal: “Povedal vam bom eno šalo. Resen evropski politik me je, dokler sem bil predsednik, vprašal, dobro, pa v čem je spor med Slovenci in Hrvati na Jadranu. In jaz ga resno gledam in pravim, veste mi imamo več kot 1000 kilometrov obale, če upoštevamo otoke in polotoke. Slovenci pa je imajo 30 kilometrov in slovenske ribe velikokrat prehajajo v naš akvatorij in dokler jih mi ne identificiramo in dokler jih ne vrnemo nazaj. V tem je spor. In, on me gleda in pravi, pa vi se šalite. Seveda se šalim. To sploh ni vprašanje, ki ga ni možno rešiti s sporazumom. Torej vsa vprašanja, o katerih se kregamo, so rešljiva, vendar le z malo dobre volje na eni in na drugi strani. Sedaj imate vi volitve in po teh volitvah bo slovenska stran za to, da se malo popusti pristop pri teh vprašanjih, nato pa bomo mi pred volitvami. Tako vedno nekaj moti, da se vzpostavi normalna komunikacija. V času, ko je bil še predsednik Milan Kučan in smo takrat govorili in on je dejal: Poslušaj Stipe gremo rešiti ta mejna vprašanja, dokler smo mi prijatelji na eni in na drugi strani. Za nami bodo prišli drugi, ki ne bodo med seboj prijatelji in bo težje reševati ta vprašanja. In zdaj vidimo, da je bila to resnica”.