Monica Lewinski: “Moja afera s Clintonom je skoraj uničila Ameriko”

Ženska, ki je pretresla Belo hišo in vso Ameriko, se je spomnila, kaj se ji je dogajalo od leta 1998 do danes. Monica Lewinski o tem, kako so ji preiskovalci v spremstvu FBI grozili s 27-imi leti zapora, če ne bo povedala vsega kar ve (vključno vsemi osebnimi intimnimi zadevami), nato pa je tožilec po končani preiskavi objavil poročilo na internetu, kar je povzročilo javni linč. Spregovorila je tudi o tem kako je bila njena mati prisiljena pričati proti lastnemu otroku in da je bil oče prisiljen peljati hčerko na odvzem prstnih odtisov v stavbo Federalne policije. “Gledali smo govor javnosti, do takrat popolnoma neznane ženske – mene – ki je bila v pravnem smislu prikrajšana za pravico – govoriti v svojem imenu”, da bi se zaščitil položaj predsednika.

Ga poznam? Kje sva se že srečala? Človek s klobukom se mi je zdel znan, ko sem že drugič usmerila pogled vanj. Bila je božična noč 2017. Z mojo družino sem se pravkar usedla za mizo v manjši restavraciji na Manhattnu West Willage. Prišli smo naravnost iz parka Gramercy, ekskluzivnega parka, kamor lahko vstopijo le prebivalci bližnjih domov, s posebnimi ključi. Enkrat na leto, za božič, odpre vrata vsem obiskovalcem. Bil je bil čarobni večer z veliko glasbe in bila sem vesela, da ga bom preživela z družino.

Ali ga poznam?

Poleg utripajočih sveč in zatemnjene luči sem poskusila spet pogledati človeka s klobukom. Bil je del majhne skupine, ki je pravkar zapustila glavno jedilnico. Vzeli so svoje stvari, verjetno zapustili tisto, kar bi morala biti naša miza. In potem je prišel k meni.

Videti je kot …o ne, ne more biti. Ali je to…?

Če bi se to zgodilo pred desetimi leti, bi se obrnila in pobegnila iz restavracije, da bi se izognila biti s tem človekom na istem mestu. Toda dolgotrajno zdravljenje in duhovno delo na lastnih travmah me je tako močno okrepilo, da zdaj lahko razbijem stare vzorce vedenja – umik in zanikanje.

V trenutku, ko sem krenila proti človeku s klobukom in mu dejala: »Ali niste…?« Stopil je proti meni, z neprimerno toplim nasmehom in dejal: »Dovolite, naj se predstavim. Jaz sem Ken Starr …

Uvod je bila dejansko potreben. Ker sem ga ta večer prvič zares spoznala. Zalotila sem se, da se rokujem s človekom in poskušala razumeti, kaj pomeni ta njegova prijaznost. Kerr je bil leta 1998 samostojni tožilec, ki je nad mano, nekdanjo pripravnico v Beli hiši, izvajal preiskavo.

27 let zapora

Človek, čigar osebje, skupaj s skupino agentov FBI (Starr ni bil z njimi), me je odpeljalo v hotelsko sobo blizu Pentagona in me opozorilo, če ne bom sodelovala z njimi, da mi grozi do 27 let zapora.

To je bil človek, ki – takrat sem imela 24 let – je spremenil moje življenje v pravi pekel, samo zato, da bi tedaj čimbolj učinkovito preganjal predsednika Billa Clintona. Na podlagi teh obtožb, ki so vključevale kršitev zakona in laganje pod prisego – laganje o dolgoletnem zunajzakonski zvezi z mano, nameraval je tožiti ameriškega predsednika.

Ken Starr me je večkrat vprašal: “Ali sem” O.K “? Tisti, ki bi nas opazoval s strani, bi si lahko mislil, da bi mu je glede na njegov prijazen ton resnično mar zame. Njegovo vedenje, skoraj sveto, je bilo nekje med intimnim in zastrašujočim. Še naprej me je držal za komolec, zaradi česar sem se počutila precej nelagodno.

Obrnila sem se k svoji družini in ga predstavila. Sliši se čudno, toda na tej točki sem se odločila, da ga opomnim, da je pred 20-imi leti skupaj s svojo ekipo teroriziral ne le mene, ampak vso mojo, ki je bila sedaj z menoj. Moji mami so grozili, da mora razkriti vse zasebne in zaupne podatke, ki sem ji delila z njo, medtem ko sem delala v Beli hiši,zatem, da bodo preiskali zdravniško ordinacijo mojega očeta in celo teto, ki je danes prišla na večerjo z nami.

In vse to, ker se je “Človek s klobukom”, ki je stal pred menoj, odločil, da bi prestrašena mlada ženska lahko bila koristna pri njegovem obračunu s predsednikom združenih držav Amerike.

Razumljivo, bila sem pod vtisom. Zmedeno je videti, da je KEN STARR človeško bitje. Bil je tam z ljudmi, ki so bili videti kot njegova družina.

Ko sem se zbrala, sem mu dejala: »Želim si, da bi se takrat drugače odločila, vendar tudi vi in vaš urad bi lahko sprejemala drugačne odločitve,« sem zamrmrala.

Šele kasneje sem spoznala, da sem izrekla stavek, ki bi lahko pomenil, da se bo opravičil. Vendar to se ni zgodilo. Z istim, nezmotljivim nasmehom, je odgovoril: vem, bilo je nesrečno.

Monica Lewinsky se je spomnila, kako je s samo 24-imi leti, od popolnoma anonimnega dekleta, postala osrednja osebnost seksualnega in političnega škandala, o katerem je pisal ves svet. V preteklih dneh je povedala, kaj vse je preživljala skozi vsa ta leta, za revijo Vanity Fair.

Marca 2018 bo 20 let, odkar se je začela preiskava proti Monici Lewinsky, sedaj je stara 44 let, ki je bila takrat pripravnica v pisarni ameriškega predsednika Billa Clintona. Ugotovili so, da je bila v zvezi z najmočnejšim človekom na svetu in ker mu je zaradi tega grozilo rušenje, se je pri tem vključil močna medijska “mašinerija”, ki je vso krivdo glede tega odnosa zvalila na takrat 24-letno mlado dekle.

Toda tudi tisti, katerih naloga je bila, da dokažejo Clintonovo krivdo, kot je Ken Starr, so se zbrali okoli Monice Lewinsky, da bi od nje, s pomočjo izsiljevanja in ustrahovanja, tako dobili potrebne dokaze za rušenje Clintona.

Zavrnjena in zapuščena

Danes, ko ves svet brenči o hollywoodskih spolnih škandalih in ko je na tisoče žensk, zbranih okoli gibanja #MeToo (»Tudi jaz«) začelo odkrito govoriti o spolnih napadih in nadlegovanjih, ki jih izvajajo “močni”, Monica Lewinsky meni, da bi se njen primer končal drugače in verjetno, da ne bi bila osamljena, zavrnjena in zapuščena žrtev, kot je bila 1998. Nadalje pravi: – Kmalu bo minilo 20 let, odkar se je moje ime prvič pojavilo v javnosti. 20 let je minilo, odkar je grozno leto, ki je skoraj na koncu uničila predsedniški mandat Billa Clintona, pritegnila pozornost cele nacije in spremenila potek mojega življenja.

“Če sem se od takrat kaj naučila je to, da ne moreš pobegniti od tega, kar si in kako so te oblikovale življenjske izkušnje. Namesto, da pred tem bežim, sem se naučila, da moram vključiti in sprejeti svojo preteklost in sedanjost.

Kot je Salman Rushdie povedal tudi po tem, ko so objavili njegovo delo – tisti, ki nimajo moči nad zgodbo, ki prevladuje nad njihovim življenjem, moči, da ponovno odkrijejo to zgodbo, jo razgradijo in spremenijo v skladu s časovnimi spremembami, so impotentni in šibki ljudje, ker ne morejo ustvarjati novih sprememb, razmišljati, razgraditi, šaliti se o tem, so res nemočni, ker ne morejo ustvarjati novih misli.

Že leta delam na tem. Poskušala sem najti takšno moč v sebi, to pa je bilo še posebej “sizifovo” delo zame, ker so me vsi s svojimi komentarji in pripombami pripravljali do norosti in me prisiljevali, da sem vedno znova preučevala svoje ravnanje.

Če sem iskrena, so mi pred nekaj leti diagnosticirali PTSP, predvsem zaradi javne obsodbe in izobčenja. Raziskovanje mojih travm je bilo dolgo, trdo, boleče in drago. In še ni končano. Rada rečem, da bodo na mojem grobu napisali “Mutatis mutandis” – vse, kar je treba spremeniti, se je spremenilo.

Moram povedati, da to, kar se mi je zgodilo pred 20 leti, da je bila moja travma pravzaprav mikrokozmos nečesa večjega in bolj nacionalnega. In v kliničnem in opazovalnem smislu, se je nekaj bistveno spremenilo v naši družbi tega 1998. leta in se zdaj znova spreminja, ko vstopamo v drugo leto Trumpovega mandata, v tem “post -Cosby-Ailes-O’Reilly-Weinstein-Spacey, kdo je naslednji” svetu.

Preiskava, ki jo je vodil Ken Starr in poznejše sojenje Billu Clintonu se je spremenilo v krizo, ki so jo Američani nedvomno kolektivno prestajali – seveda – nekateri manj, nekateri kot jaz – več. To je bil 13-mesečni škandal, v katerem je veliko politikov, kot tudi navadnih državljanov utrpelo kolateralno škodo, skupaj s celotnim ameriškim narodom in njenim občutkom za milost, mero in perspektivo.

Ta dogodek seveda ni bil rezultat vojne, terorističnega napada ali finančne recesije. Ni bil naravna katastrofa, niti pandemija nevarne bolezni, vendar se je nekaj spremenilo. Tudi potem, ko je senat leta 1999 izglasoval zaupnico predsedniku Clintonu in zavrnil obtožnico v obeh točkah, se nismo mogli izogniti občutku, da se je nekaj bistveno spremenilo, razdelilo in ostalo trajno.

Pričanje matere zoper hči

Nekateri se mogoče še spomnijo in nekateri so zagotovo slišali zgodbe o tem, kako je ta škandal potopil vse televizijske in radijske postaje, časopise, revije, internet …

Vsi sobotni večerni in nedeljski jutranji programi, pogovori ob večerjah, razprave v nočnih monologih, politični “talk show-i”, vsi, vsi so govorili o Monici Lewinsky. Samo v Washington Postu je bilo v prvih desetih dneh krize objavljenih 125 člankov.

Zato so bili mnogi starši prisiljeni razpravljati o spolni vzgoji s svojimi otroki že dolgo prej, preden so nameravali to storiti. Morali so jim pojasniti, zakaj “laganje”, čeprav jo je izrekel predsednik države, ni sprejemljivo vedenje.

Tisk je zabredel v neraziskani področje. Zdelo se je, da imajo vsak dan novo anonimni vir, ki jim je pogosto povedal lažna ali nepomembna odkritja. Prišlo je do popolnega prepletanja tradicionalnih novic in intervjujev s tabloidnim novinarstvom in spletnimi ponarejenimi informacijami.

Z uvedbo svetovnega spleta v letih 1992-93 in dveh novih kabelskih omrežij – Fox News in MSNBC leta 1996 so se začele izgubljati meje med dejstvi in mnenji, novicami in trači, zasebnim življenjem in javnimi prevarami.

Internet je postal taka propulzivna sila, ki je spodbudila neprekinjen pretok informacij, ko se je republiški svet guvernerjev Predstavniškega doma odločil objaviti poročilo komisije tožilca Kena Starra.

Samo dva dni po tem, ko so objavili – je to zame osebno pomenilo, da lahko katerakoli odrasla oseba z modemom prebere poročilo v trenutku in izve vse o mojih zasebnih pogovorih, osebnih mislih – najdenih v mojem domačem računalniku in še več, ima popoln vpogled v moje spolno življenje.

Američani, mladi in stari, rdeči in modri, so gledali dan in noč. Gledali smo predsednika, obkroženega s svojimi sodelavci, ki so ga poskušali zaščititi. Gledali smo prvo damo in prvo hčerko, kako začenjata leto s kljubovanjem in milostjo. Gledali smo, kako glavnega tožilca pribijajo na sramotilni steber (nekateri so bili prepričani, da si je to zaslužil).

Gledali smo neko ameriško družino – in to je bila moja družina – kako je bila mati prisiljena pričati proti lastnemu otroku in da je bil oče prisiljen peljati hčerko na odvzem prstnih odtisov v stavbo Federalne policije. Gledali smo govor javnosti do takrat popolnoma neznane ženske – mene – ki je bila v pravnem smislu prikrajšana za pravico govoriti v svojem imenu.

Kako torej potem danes vemo, kaj se je takrat točno zgodilo?

Ena koristna misel je stališče kognitivnega jezikoslovca Georgea Lakoffa. V svoji knjigi “Moral Politics: What conservatives know that Liberals do not”(Moralna politika: Kaj konservativci vemo, kar liberalci ne), Lakoff ugotavlja, da je vezivno tkivo našega naroda pogosto najbolje zastopano skozi metaforo družine. Npr “oče naroda”, “Stric Sam”,…, da bi se naše sinove in hčere poslalo v vojno. Lakoff še trdi, da je za “konservativce narod zamišljen (implicitno in podzavestno) kot družina strogega očeta, za liberalce pa je to ideja o staršu Negovalcu”.

Prav vsak dan

Ko govorimo o samem škandalu, so Clintona na splošno dojemali kot “Grdega otroka”, in da se je v skladu z zgoraj navedeno metaforo, “družinska zadeva spremenila v nacionalno afero države.”

Torej, v mnogih pogledih so razpoke v temeljih predsedovanja postale razpoke v temeljih domov vseh družin. Še več, narava kršitve zakona – zunajzakonska zveza – je zadela v jedro, enega izmed najbolj zapletenih moralnih vprašanj človeštva: nezvestobe. (Oprostite, če tukaj zaključim s to temo.)

Menim da, oseba, na katero se obrnemo, ko potrebujemo varnost in udobje med nacionalno krizo, ni bila voljo v letu 1998. V tej fazi je država potrebovala dosleden Rooseveltov glas umirjenosti, razuma ali empatije, da bi pomirili kaos. Namesto tega je bil naš glavni “oče naroda”, zaradi svojih dejanj in prezira njegovih sovražnikov, figurativno “odsoten oče”.

Kot družba smo šli skupaj skozi ta škandal. In od takrat je škandal postal kakovosten genski material, nekakšna kulturna DNK, ki se počasi spreminja, da bi se zagotovila dolgoživost.

Če lahko to verjamete, se je v tisku vsak dan nekdo v zadnjih 20 letih skliceval na ta dogodek. Prav. Vsak. Dan.

“Megla iz leta 1998 je ostala v naši zavesti iz več razlogov. Clintonovi so ostali ključne politične osebnosti na svetovni ravni. Zloraba njihove družine je sprožila “močno desničarsko zaroto”, kot je dejala Hillary Clinton, se spominja Monica Lewinsky.

Sledila so leta, v katerih je zmagal Bush, zgodil se je 11. september, prišlo je do napada in dolgotrajnih vojn v Iraku in Afganistanu, leta recesije in gospodarske krize, kar je povzročilo Trumpa. Morda je vse, kar se je kasneje zgodilo, dejansko posledica škandala iz leta 1998, kot leta krize, ki smo jo vsi preživeli in ki nikoli ni bila rešena. Mogoče je kolektivna travma na nizki ravni?

Ko govorim o lastnem PTSD-ju, verjamem, da tukaj se ne bi nič spremenilo, tudi če bi že bilo gibanje #MeToo in če bi te primere gledali z drugačno dioptrijo. Danes bi vsaj lahko uživala v varnosti, ki jo nudi solidarnost, ki je nisem bila deležna, niti si je nisem mogla predstavljati, je dejal Lewinsky.

Čeprav sem pred štirimi leti zapisala naslednje: “Seveda, moj šef me je izkoristil, vendar bom vedno ostala trdna v enem: to je bil obojestranski odnos.” Zloraba “se je začela šele potem, ko sem postala žrtveno jagnje, da bi se zaščitil njegov položaj. Zdaj vidim, ko pride do trenutka, ko je treba pojasniti vprašanje pristanka, kako zapleteno je. Čeprav je pot, ki je vodila do tega, bila tlakovana z zlorabo moči in privilegijev …

Šele zdaj, ko sem stara 44, se zavedam, kakšna je razlika med močjo predsednika države in pripravnikom. takrat sem bila stara 22 let, on pa 49. Imel je 27 let izkušenj več. V starosti 22-ih let si nisem mogla predstavljati, kakšne posledice bo to imelo.

Bila sem pripravnica, on je bil predsednik Združenih držav Amerike, najmočnejši človek na svetu. Bil je na vrhu svoje kariere in to je bilo moje prvo delo, ki sem ga dobila po diplomi. V takem razmerju bi o “pristanku” lahko še kako razpravljali.

Kot pravi Lewinsky, jo je premaknilo tudi gibanje #MeToo. Pred časom je prejela pismo neke ženske, ki ji je pisala, ker se sedaj zaveda, da je bila Monica povsem sama v tem.

Odkar so razkrite skrivnosti Hollywooda in odkar so ženske spregovorile, Lewinsky pravi, da se vsak dan spomni mehiškega pregovora: “Nameravali so nas pokopati, niso pa vedeli, da smo seme. In pravkar je prišla pomlad”, je zaključila svojo pripoved za Vanity Fair Monica Lewinsky.