Sindikalni mini puč proti predsedniku vlade Miru Cerarju – Cerar kot čilski predsednik Salvador Allende – Sledi doktrina šoka

Na ugotovitev novinarja, da gre pri stavkah že za pravi sindikalni mini puč proti predsedniku vlade in vprašanje ali imajo stavke tudi politično ozadje je Cerar včeraj novinarjem v državnem zboru po poslanskih vprašanjih dejal:

“Ja, pojavljajo se že, kar pogosto ugotovitve, da bi bile lahko te množične stavke res politično motivirane. Jaz na ta način ne želim razmišljati, jaz spoštujem pravico do stavke in se želim odgovorno pogajati, torej preko svojih pogajalcev s sindikati. Sem pa rekel pogajamo se lahko o tem, kar imamo, o tem, kar je javno finančno vzdržno, ne moremo pa iti preko tega, kajti potem bomo državo spet zapeljali v finančno krizo”.

Včeraj policisti, danes zdravstveni delavci, jutri šolniki, potem v zasedi čakajo sindikati vojakov, pa vmes upor kulturnikov, da stavke obveščevalno varnostne službe Sove- agenti stavkajo že od decembra, sploh ne omenjam. Pred tem so stavkali ostali sindikati v javnem sektorju. Seveda dogodki niso tako dramatični kot v Čilu 11. septembra, leta 1973, ko je predsednika rušil predvsem kapital v navezavi z vojaško strukturo, vodeno s strani Cia-e. V primeru Cerar, pa gre za to, da ga rušijo levi sindikati v navezavi z levimi političnimi strankami, kar je paradoks tega slovenskega primera. Zanimivo pa je, da je kapital v Sloveniji vezan večinoma na levico, medtem ko je v tujini kapital večinoma vezan na konzervativne kroge oziroma desnico. Pri nas pa kapital zlorablja sindikate in jih “hujska” za politično obračunavanje in preigravanje. Pomenljivo je, da dolgoletni šef sindikatov Dušan Semolič kandidira prav na listi SD-ja na prihodnjih parlamentarnih volitvah.

In, čeprav Miro Cerar seveda ni predsednik države in po političnem stažu ni enak Salvadorju Allendeju, ki je bil v svojem političnem življenju poslanec, minister za zdravstvo, senator in nazadnje predsednik Čila 1970-1973. Pa vendarle me dnevno obleganje vladne palače vsaj po teoriji spominja na dogodke davnega leta 1973, ko je general Augusto Pinochet 11. septembra 1973 ukazal napad na predsedniško palačo.

Takratni socialistični predsednik Salvador Allende, ki so ga z večino volivci podprli na volitvah, je prisegel, da ga opozicija ne bo prijela živega. V zvezi z dogodki v Čilu je bil posnet tudi dokumentarni film Doktrina šoka. Dokumentarec se začne z dogodki v Čilu, septembra leta 1973. Takrat je vojaška hunta ob znatni pomoči ZDA in Cie strmoglavila z oblasti demokratično izvoljenega čilskega predsednika Salvadorja Alliendeja.

Bistvo Allendejeve politike je bilo usmerjeno na socialno vprašanje državljanov. Ker pa je večina najbolj dobičkonosnih podjetji v Čilu bila v lasti tujih mednarodnih korporacij, jih je dal predsednik Allende nacionalizirati, da bi tako postopno v okviru “demokratičnih zakonitosti” uvedel socializem, ki bi poskrbel, da se bogastvo enakopravno razporedi med družbo. S tem naj bi se zmanjšala revščina in povečala kupna moč prebivalcev.

Največja nasprotnica teh reform v Čilu so bile ZDA. Takrat so se bali, da bi po čilskem modelu sledile še druge ameriške države, tako bi ZDA ostale brez vpliva in moči. Spopad je bil zato neizbežen. Da bi povrnili prejšnje stanje, je Čile potreboval neko “šok terapijo“.

Prva šok terapija se je zgodila z državnim udarom in so ga v tej nesrečni državi tudi izpeljali. Potem je bila na vrsti gospodarska šok terapija. Recept, kako jo izvesti, je poznal šef Chicaške ekonomske šole, neoliberalec Milton Fridmen. Bistvo neoliberalizma je v tem, da se država umakne iz gospodarstva in dovoli, da se vsa podjetja privatizirajo. Država ne sme imeti nobene kontrole nad trgom ali gospodarstvom. Trg se mora sam regulirati, brez da bi posredovala država. To je bil velik šok za gospodarstvo.

Čilski eksperiment se je zato slabo končal. Inflacija je samo leta 1975 znašala skoraj 400%. Veliko ljudi pa je ostalo brez dela, ker so mnoga podjetja propadla, revščina se je nenormalno povečala. Ljudje so se množično zatekali v omamo, da bi ubežali nesrečnim dnevom. Zaradi straha pred surovimi represijami pa se niso upali upreti, ampak so mukoma sprejeli neoliberalizem, ki je na eni strani uničil njihov življenjski standard, na drugi pa omogočil peščici ljudem, da so neizmerno obogateli na račun nesreče drugih. Kapitalizem se je v Čilu tako vrnil nazaj v svojo izvorno surovo obliko.

Čez noč so bile ukinjene vse socialne pravice. Država se je morala neskončno zadolževati, da je izpeljala neoliberalne reforme do kraja, čeprav so bile neuspešne.

Bojim se, da bo v primeru zadovoljitve sindikalnih zahtev prišla streznitev in “doktrina šoka”. Država je že zadolžena za dobrih 30 milijard, kar je okoli 80 odstotkov BDP-ja in v primeru dodatne zadolžitve, bi država kaj hitro kršila fiskalno pravilo. Zakon o fiskalnem pravilu, ki podrobneje opredeljuje načelo srednjeročne uravnoteženosti, zahteva postopno odpravo strukturnega primanjkljaja sektorja države. Odprava strukturnega primanjkljaja mora potekati skladno z dinamiko, ki jo predvideva Pakt za stabilnost in rast (SGP). Skladno s to dinamiko, naj bi Slovenija strukturni primanjkljaj odpravila do leta 2020.

In, če se vrnemo na začetno izhodišče, na dogodke v Čilu ter primerjavo Allendeja in Cerarja. Seveda Cerarju ne grozijo tako dramatični dogodki kot v Čilu, pa je včeraj vendarle v parlamentu jasno povedal, da sicer ne želi špekulirati o političnem ozadju stavk, kjer imajo koalicijski partnerji, predvsem SD, veliko boljše odnose s sindikati kot SMC. Cerar sicer ne grozi, da si bo v primeru nadaljevanja stavk kaj naredil, ampak očitno ne želi oditi na volitve s hipoteko, da je popustil sindikatom.

Seveda je vlada odprla Pandorino skrinjico, ko je popustila zdravnikom ob njihovi stavki in zdravnikom zvišala plače. Ko popustiš enkrat je tako kot pri zločinu, prvič je težko, potem pa gre lažje – serijsko in prav na to so računali sindikati, vendar se to očitno v nadaljevanju ni zgodilo. Taktično bi seveda Cerar ravnal politično oportuno in kratkoročno, če bi vsem popustil in bi ga slavili ter volili na volitvah.

In, če se vrnemo k Allendeju med bombardiranjem zgradbe, ki jo je zameglil dim solzivca, je, po pričevanju njegove osebnega zdravnika Patricia Guijona, Allende več desetim zaposlenim povedal, da se bodo skupaj predali. Ko se je okoli 30 ljudi pomikalo proti izhodu, se je predsednik izmuznil. Edini, ki je to opazil, je bil Guijoni. Ko ga je odšel iskati, je skozi odprta vrata videl le še zadnjo sekundo predsednikovega življenja.

Britanski balistični strokovnjak David Prayer je kasneje potrdil, da je predsednik puško Kalašnikov, ki mu jo je podaril Fidel Castro, držal med nogami in se ustrelil v glavo. Castro je sicer opozarjal Allendeja, da bojo Čilenci slej ko prej morali prijeti za orožje, ampak v tem je bil na žalost Allende naiven, ker je verjel v pošten demokratičen proces.

Allende je bil prvi socialistični predsednik, izvoljen na demokratičnih volitvah v Latinski Ameriki. Po zasedbi vladne palače, pa naj bi Allende storil samomor. Natančne okoliščine njegove smrti pa še do danes niso povsem pojasnjene.

Zaradi ugibanj ali je nekdanji predsednik storil samomor ali so ga ubili, so njegovo truplo po 30 letih izkopali. S strokovnjaki so tako ovrgli različico zgodbe, da so Allendeja pod vodstvom generala Augusta Pinocheta ubili vojaki med napadom na predsedniško palačo La Moneda. To teorijo sta zagovarjala predvsem nekdanji kubanski predsednik Fidel Castro in Nobelov nagrajenec Gabriel Garcia Marquez.