Višji državni tožilec Stansilav Pintar nad kriminal še s svojim d.o.o-jem – Gre Pintar, ki ga nekateri primerjajo z zloglasnim senatorjem Josephom McCarthyjem, na svoje?

Višji državni tožilec Specializiranega državnega tožilstva Stanislav Pintar, ki je strah in trepet, predvsem v preiskavi tajkunskih zgodb (njegova največja trofeja je nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak), velja za nekakšnega slovenskega McCarthyja. Pintar je poleg tožilske funkcije januarja letos ustanovil še svojo družbo z omejeno odgovornostjo MKPS mednarodno kazensko-pravno svetovanje d.o.o. Družba MKPS Internatonal criminal law cosulting Ltd, ki je registrirana za druge pravne dejavnosti, urejanje zunanjih zadev, sodstvo, drugo nerazvrščeno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, pomožne dejavnosti za izobraževanje. Edini podpisnik in direktor družbe je sam tožilec Stanislav Pintar. Za osnovni kapital je potrebnih 7500 evrov.

pinter doc 1

pinter doc 2

pinter doc 3

pinter doc 4

Zadeva vsekakor vzbuja veliko pozornost, saj je po zakonu o državnem tožilstvu 5. člen točka tri jasno govori, da “državni tožilec ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so po Ustavi ali tem zakonu nezdružljive s funkcijo državnega tožilca”.

Prav tako je opravljanje kakršnekoli dejavnosti v nasprotju z državnotožilskim redom. 80. člen (disciplinske kršitve) jasno določa:

(1) Državnemu tožilcu, ki je z naklepom ali iz malomarnosti kršil državnotožilske
dolžnosti, predpisane z zakonom in Državnotožilskim redom, se lahko izreče disciplinska sankcija.

(2) Dejanja, ki pomenijo kršitev državnotožilske dolžnosti, tako je med drugim v 13. točki jasno določajo, da je “opravljanje funkcij, dela ali dejavnosti, ki so po Ustavi in zakonu nezdružljive z državnotožilsko funkcijo”.

Seveda to višji državni tožilec Pinatar nedvomno ve, saj pozna Zakon o državnem tožilstvu in državnotožilski red. Zato bi lahko sklepali, da se Pintar pripravlja na odhod iz Vrhovnega državnega tožilstva med zasebnike. Zanimivo je namreč, da je po številnih odmevnih zgodbah višji državni tožilec pristal v Strokovno informacijskem centru. ki ni povezan z delom na odprtih operativnih primerih. V opisu med drugim piše, da “naloge iz pristojnosti SIC opravljajo vsi vrhovni, višji in dodeljeni državni tožilci na VDT ter tožilsko osebje. V času dežurstva oziroma pripravljenosti opravlja naloge kontaktne točke vsakokratni dežurni državni tožilec SDT kot državni tožilec, ki se v okviru te pristojnosti šteje za dodeljenega v SIC.

Temeljna naloga Strokovno informacijskega centra je zagotavljanje podpore na področjih, ki jih določa Zakon o državnem tožilstvu, za učinkovito delovanje državnega tožilstva.

Strokovno informacijski center zagotavlja informacijsko in komunikacijsko podporo znotraj državnega tožilstva, pa tudi navzven, z drugimi državnimi organi na kazenskem področju in širše (na primer s policijo, sodišči), pa tudi na mednarodnem področju z drugimi državami in z mednarodnimi organizacijami”.

Prav zaradi dokaj nerazumljive poteze sem se ob njegovem ravnanju spomnil na film z naslovom: “Lahko noč in srečno”, ki govori o zloglasnem senatorjem Josephu McCarthyju. V času tik po drugi svetovni vojni se je v ZDA pod vodstvom skrupuloznega senatorja Josepha McCarthyja pričel strašljiv lov na domnevne komuniste in njihove privržence, za obtožbo in socialno izobčenje pa so bile dovolj že povsem izmišljene govorice. Ena redkih, ki sta se temu upala upreti, sta bila televizijski napovedovalec Edward R. Murrow in njegov producent Fred Friendly, ki sta kljub šikaniranju sledila svojim moralnim prepričanjem. Nastal je film Zgodovinska drama govori o zgodnjih letih televizijskega novinarstva v Ameriki v 50-ih letih prejšnjega stoletja. V ospredju je resnični spor med televizijskim novinarjem Edwardom R. Murrowom in senatorjem Josephom McCarthyjem. Kontroverzni Murrow, njegov producent Fred Friendly ter zvesto osebje, ki ga sestavljajo novinarji Don Hewitt, Joe Wershba, Palmer Williams, Jesse Zousmer , John Aaron, Charlie Mack in Eddie Scott, poročajo o dejstvih in razsvetljujejo javnost. Najtrši oreh je raziskovanje laži in provokacij senatorja McCarthyja med njegovim lovom na komuniste. Ko McCarthy za komunista obtoži Murrowa, da bi zatrl njegov napad, pride do javnega spora. Kljub ustrahovanju in grožnjam ekipa CBS nadaljuje z delom in je še odločnejša. S pogumom in vztrajnostjo ji uspe senatorja privesti pred senat in onemogočiti njegovo nadaljnje početje. Končno pridejo na dan njegove laži in ustrahujoča taktika. Murrow uspe, toda s svojim osebjem mora plačati hud davek. Čas oddajanja je prestavljen na nedeljo in ostane mu le še pet oddaj. Vendarle pa krčevit boj med njim in senatorjem odmeva še danes, delo televizijske ekipe, ki se je ukvarjala s kočljivimi temami, kot so rasno razlikovanje, zapostavljanje črncev in priseljencev, pa predstavlja vzor za visokokakovostno televizijsko novinarstvo.

Vendar, vrnimo se k višjemu tožilcu Pintarju in njegovemu podjetju MKPS mednarodno kazensko-pravno svetovanje d.o.o. Ob tem je zanimivo izvajanje KPK v primeru generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, ki je samo predaval, ni pa ustanovil svojega podjetja oziroma družbe. Stališče KPK-ja je da, “državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po Ustavi RS nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki je po določbi Ustave RS in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik. Državni tožilec ne sme opravljati odvetniških ali notarskih poslov oziroma gospodarske ali druge pridobitne dejavnosti. Ne sme opravljati poslovodskih poslov in ne sme biti član upravnega ali nadzornega odbora gospodarske družbe ali druge pravne osebe, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo”.Stališče KPK-ja objavljamo v celoti:

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je pojasnila, da funkcionarjem delovnega časa ni treba evidentirati. Bi pa lahko bilo v Fišerjevem ravnanju narobe kaj drugega. V komisiji, ki jo vodi Boris Štefanec, pojasnjujejo: »Nezdružljivost opravljanja funkcije s poklicno ali drugo pridobitno dejavnostjo ter izjeme od te nezdružljivosti so urejene v 26. členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Prvi odstavek 26. člena tako določa, da poklicni funkcionar ob javni funkciji ne sme opravljati poklicne ali druge dejavnosti, namenjene pridobivanju dohodka ali premoženjske koristi. Pri tem je treba poudariti, da je v zvezi s pojmom pridobitnosti bistvena narava dejavnosti, ne pa prejemanje plačila. Poklicni funkcionar torej ne sme opravljatidejavnosti, ki je po naravi pridobitna (se pravi po svojih značilnostih in splošnem razumevanju ter načinu izvajanja namenjena pridobivanju dohodka ali druge premoženjske koristi), čeprav za to ne zahteva oziroma prejema plačila. Brez omejitev pa lahko funkcionar opravlja dejavnost, ki je po naravi nepridobitna in je ni mogoče izvajati na pridobiten način (predvsem humanitarno, prostovoljno ali drugo družbenokoristno delo). Prepoved opravljanja pridobitne dejavnosti poleg javne funkcije pa ni absolutna. Zakon namreč dopušča nekatere izjeme in določa pogoje, pod katerimi sme poklicni funkcionar poleg javne funkcije opravljati tudi pridobitno dejavnost na zasebni ravni. Te izjeme so bodisi v (vsaj delnem) javnem interesu (npr. opravljanje znanstvene, raziskovalne ali kulturne dejavnosti) ali pa izrazito osebne, zato bi bilo nepravično, če se poklicni funkcionar z njimi ne bi smel ukvarjati (predvsem vodenje kmetije in upravljanje lastnega premoženja, pa tudi športna dejavnost). Vse dejavnosti, ki so v drugem odstavku 26. člena ZIntPK sicer razvrščene v dve skupini izjem (absolutne in relativne), se štejejo kot pridobitne dejavnosti že na podlagi zakona.«

Obstajajo tudi izjeme

Ob tem v protikorupcijski komisiji pojasnjujejo: »Absolutno izjemo predstavljajo dejavnosti, ki jih lahko poklicni funkcionar opravlja poleg svoje javne funkcije brez omejitev in izpolnjevanja dodatnih pogojev. Takšne dejavnosti so štiri: športna in publicistična dejavnost, vodenje kmetije in upravljanje lastnega premoženja. Relativno izjemo pa predstavljajo dejavnosti, o opravljanju katerih mora poklicni funkcionar obvestiti komisijo, ki mu lahko v določenih primerih opravljanje te dejavnosti prepove ali omeji. Takšnih dejavnosti je pet: pedagoška, znanstvena, raziskovalna, umetniška in kulturna. Sklepno dodajamo, da so določbe ZIntPK, ki urejajo nezdružljivost funkcije in prepoved članstva in dejavnosti, subsidiarne narave.

Konkretneje to pomeni, da se določbe ZIntPK ne uporabljajo, če drug zakon za določeno kategorijo funkcionarjev nezdružljivost funkcije in prepoved članstva in dejavnosti ureja drugače kot ZIntPK. Nezdružljivost funkcije državnih tožilcev ureja 47. člen Zakona o državnem tožilstvu, kar pomeni, da se določbe ZIntPK glede nezdružljivosti za ta konkretni primer ne uporabljajo. Sicer pa je v 47. členu Zakona o državnem tožilstvu zapisano: (1) Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik; (2) o nezdružljivosti funkcije, dejavnosti, sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči državnotožilski svet ter o svoji odločitvi obvesti generalnega državnega tožilca in ministra.«

VI. NEZDRUŽLJIVOST Državni tožilec se je dolžan vzdržati vsakršne finančne ali druge poslovne dejavnosti, ki bi lahko vzbudila videz pristranskosti ali ogrozila neodvisnost. Državni tožilec ali njegov družinski član ne sprejema darila od stranke v postopku ali darila, ki je v kakršnikoli povezavi z opravljanjem tožilske funkcije. Zaradi varovanja videza neodvisnosti ni primerno, da bi državni tožilec denarno prispeval ali nastopal v prid politične stranke ali samostojnega kandidata za politično funkcijo ali da bi javno podpiral kandidata politične stranke ali samostojnega kandidata, da bi sodeloval na političnih shodih ali zborovanjih, razen takrat, ko izvršuje svojo aktivno volilno pravico oziroma kandidira za politično funkcijo v skladu z zakonom. 5 Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po Ustavi RS nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki je po določbi Ustave RS in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik. Državni tožilec ne sme opravljati odvetniških ali notarskih poslov oziroma gospodarske ali druge pridobitne dejavnosti. Ne sme opravljati poslovodskih poslov in ne sme biti član upravnega ali nadzornega odbora gospodarske družbe ali druge pravne osebe, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo. Državni tožilec ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju državnotožilske funkcije ali nasprotovalo ugledu državnotožilske službe oziroma zbujalo vtis, da pri izvrševanju svoje funkcije ni nepristranski. Poglavitni namen instituta nezdružljivosti je v preprečevanju konflikta interesov in s tem zagotavljanju tega, da bodo nosilci funkcije le to izvrševali nepristransko. Pri presoji, katere dejavnosti sme izvajati državni tožilec, se mora v naprej vprašati, ali bi njegovo morebitno konkretno delovanje z vidika razumnega povprečnega opazovalca objektivno lahko ogrozilo njegov ugled, neodvisnost in nepristranskost. Državni tožilec naj bo glede svojih dejavnosti, ki presegajo okvir funkcije državnega tožilca, transparenten. V skladu s sprejetim stališčem Državnotožilskega sveta, št. Dts 1024/13-10- AM(VV)-ah z dne 11. 12. 2015, mora državni tožilec (ob smiselni uporabi določb 43. člena Zakona o sodniški službi) o sprejemu dela, ki ga lahko opravlja poleg državnotožilske funkcije, predhodno pisno obvestiti vodjo državnega tožilstva, vodja državnega tožilstva pa generalnega državnega tožilca RS. Če vodja državnega tožilstva meni, da gre za delo, ki ga državni tožilec ne sme opravljati, predlaga Državnotožilskemu svetu, da odloči o nezdružljivosti dela z državnotožilsko funkcijo, in o tem obvesti državnega tožilca.

Na podlagi 108a. člena Zakona o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 58/2011 s spremembami) je Komisija za etiko in integriteto na 9. seji 20. 2. 2017 sprejela in na 2. korespondenčni seji 22. 2. 2017 potrdila naslednja

POJASNILA KODEKSA DRŽAVNOTOŽILSKE ETIKE

I. SPLOŠNA DOLOČBA

II. Kodeks državnotožilske etike (v nadaljevanju Kodeks) je zapis etičnih in moralnih načel, po katerih se ravna vsak državni tožilec pri opravljanju državnotožilske službe. Kodeks državnotožilske etike določa pravila za službeno in zasebno ravnanje in vedenje državnih tožilcev zaradi varovanja samostojnosti, nepristranskosti in poštenosti državnih tožilcev ter ugleda državnotožilske službe (prvi odstavek 38.a člena ZDT-1). Državni tožilci so dolžni spoštovati Kodeks državnotožilske etike pri opravljanju državnotožilske službe ali zunaj nje (drugi odstavek 38.a člena ZDT-1).