(VIDEO) Kaj se je dogajalo v zakulisju izredne seje, česa niste videli v televizijskih prenosih in zakaj je Urški Klakočar Zupančič šlo na jok?
Dogajanje v državnem zboru včeraj popoldne je bilo polno presenečenj in obratov, kakšnih doslej nismo videli ali smo jih videli redko v sicer kratki parlamentarni zgodovini države. Nazadnje sem podobne občutke imel konec osemdesetih let in v začetku devetdesetih , takrat še kot novinar nacionalke spremljal dogajanje v zveznem parlamentu. Tam so bili mojstri proceduralnih zapletov, kakršnih vsaj do včeraj nismo bili vajeni v demokraciji, kot radi rečemo in vemo kako se je končalo.
Za prvo presenečenje je najprej poskrbel Janez Janša, ki je na tiskovni konferenci ob 13 uri, izredna seja je bila sklicana za 16 uro, očitno že vedel, da bo tokrat vladna koalicija šla do konca – do priznanja Palestine na isti izredni seji, saj so poslanci že zgodaj popoldne tudi formalno vložili razširitev dnevnega reda in sicer, da bi na isti seji zavrnili Janšev referendum in potem glasovali o priznanju Palestine. Tik pred začetkom seje so Janševi umaknili predlog za referendum in vse je že kazalo , da se je Janša umaknil. A je šlo zgolj za taktični umik , da a začetku izredne seje niso glasovali o razširitvi dnevnega reda in ko se je začela razprava, to ni bilo več mogoče je Janša ponovno vložil predlog za posvetovalni referendum. Domnevno iz tehničnih razlogov.
Koalicija je nato morala sklicati odbor za zunanjo politiko in še eno izredno sejo, na kateri so zavrnili referendum, ter se vrnili na prekinjeno sejo, na kateri so potem dokončno izglasovali priznanje Palestine. Čeprav kljub številnim izjavam in pojasnilom verjetno nikoli ne bo znano zakaj je Janša nekaj dni pred volitvami sploh začel manever z referendumom, ki mu vsaj politično in javno mnenjsko ni koristil , tako kot ni bilo jasno zakaj je vladna koalicija vztrajala in izpeljala priznanje in ni čakala 30 dni. Tu je šlo z igro živcev in v nekoliko prenesenem pomenu za vprašanje “na čigavih rokah bo ostala kri” ali kdo bo “good guy in kdo bed gay”. Janša je na ne način z manevrom glede posvetovalnega referenduma bil v slabši poziciji in je na nek način naredil sam sebi medvedjo uslugo, vendar v pregretem ozračju včeraj nihče več ni razmišljal strateško, taktično, ampak je šlo na koncu zgolj še za manifestacijo moči in za to, čigava bo obveljala. V stilu “ne boš ti nas j….”
Centralno vlogo v celotni zgodbi je včeraj vsekakor odigrala Urška Klakočar Zupančič, ki je z Janšo “zaratila” pravzaprav še preden je vstopil v politiko ali bolj natančno zato je sploh pristala v politiki. Kaj je imela v mislih , ko je v govoru večkrat ponovila staro novinarsko pravilo “follow the money”, seveda ve samo ona. Kakorkoli že. Po pretresih v državnem zboru je Slovenija priznala Palestino. Priznanje je podprlo 52 poslancev. Zatem so pred stavbo slovenskega parlamenta na Šubičevi v Ljubljani izobesili palestinsko zastavo. Dvig zastave so prisotni poslanci predvsem Svobode in Levice pospremili z aplavzom. “Kar malo čustven trenutek, bi človek kar malo jokal,” je na koncu dejala Urška Klakočar Zupančič.