Noro! NPU razbremenil Simono Drenik, namesto, da bi preiskovali kako so posnetki od Drenikove prišli v hrvaške roke?

Najbolj usodna afera v novejši slovenski zgodovini, zaradi katere Hrvaška noče uresničiti arbitražnega sporazuma, je te dni v Sloveniji vendarle dobila nek epilog. “Na Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU) so za Siol.net potrdili, da zoper preiskovanca (agentko Simono Drenik in slovenskega sodnika Ivana Sekolca) niso našli dokazov za storitev kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic in nevestnega dela v službi. Preiskavo v tem delu so končali in maja letos oddali poročilo na okrožno državno tožilstvo v Ljubljano”.

Odgovor na vprašanje, kdo je prisluškoval Sekolcu in Drenikovi, ki je zdaj zaposlena na ministrstvu za pravosodje, sicer tudi po dveh letih ostaja brez odgovora. Že maja 2016 so kriminalisti nacionalnega preiskovalnega urada na ljubljansko tožilstvo vložili ovadbo zoper neznanega storilca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja. “Predkazenski postopek še vedno traja s ciljem izsleditve storilca kaznivega dejanja,” so pojasnili na policiji. Ovadba je tako že več kot 16 mesecev na mizi okrožnega državnega tožilstva.

Komisija Državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb se je decembra lani seznanila, da Jernej Sekolec zavrača sodelovanje v preiskavi. Preklical je tudi privolitev za preiskavo dveh elektronskih naprav, ki jih je v dogovoru z njim policija najprej zasegla. V prvih mesecih letošnjega leta pa so kriminalisti vendarle pregledali računalnik in preostale elektronske naprave, ki jih je Sekolec uporabljal za komunikacijo s Slovenijo. Kaj so ugotovili, uradno ni znano, po neuradnih informacijah spletnega portala siol.net ,pa se takrat ni potrdil sum, da je bila v njegovem računalniku nameščena programska oprema za prisluškovanje. Slednje je smešno, saj še laiki vedo, da se lahko prisluškuje tudi preko kake druge elektronske naprave.

Preiskovalci pa danes še vedno tavajo v temi in iščejo oziroma še niso našli neznanca, ki je naredil posnetke in jih izročil Hrvaški. Če bi poslušali posnetke prisluškovanja, preiskava vsekakor ne bi mogla iti v smeri, v katero je šel NPU. Na posnetkih, vsaj na tistih prvih verzijah, se namreč jasno sliši škripanje vrat, in narodnozabavna glasba iz radia ali televizorja ter zvoki vilic in žlic, s katerimi je Drenikova v trenutku pogovora “malicala ali večerjala”, odvisno ali so bili posnetki narejeni zvečer ali v dnevnem času.

Na enem od posnetkov je prav bizarna situacija, kot pravi Sekolec, ko sliši glasbo na liniji, medtem ko Siona Drenik pravi , da je ni slišala. Kako je mogoče , da na isti liniji , ki naj bi jo snemala tuja tajna služba Sekolec sliši glasbo Drenikova drugi pa ne. Sekolec: “Pozdravljena, ti, a si ti slišala eno muziko”. Drenikova: “Ne”. Sekolec: “Naenkrat sem te nehal slišat, pa sem eno muziko…” Drenikova: (zelo neprepričljivo) “Ne, jaz nisem”. Sekolec: “No dobro mislim, zelo bizarno” Drenikova: “Ne”. Zanimivo je, da se je na prvem posnetku v javnosti slišala narodnozabavna glasba, na kasnejših posnetkih, pa te glasbe ni več. Se pravi, da je posnetke nekdo prečistil. To je znanstvena fantastika. V nadaljevanju se slišijo zvoki lončkov in žlic (jedilnega pribora) in zvoki (po vsej verjetnosti glasbe s televizorja oziroma radia), kjer je Drenikova očitno večerjala.

Preiskava je podobna zgodbi iz srednjega veka, ko so menihi imeli teoretično razpravo koliko zob ima konj. Šlo je za veliko sholastično vprašanje, ki bi ga bilo mogoče enostavno rešiti tako, da bi pogledali konju v zobe in jih prešteli. Namesto, da bi poslušali posnetke in ugotoviti ali so bili posneti v prostoru Drenikove in kakšen je bil motiv domačega storilca, se išče neznanega storilca ali pa se tajno snemanje pripisuje tuji obveščevalni službi, ki naj bi nameščala po stanovanjih v Sloveniji prisluškovalne naprave.

Forenziki, s katerimi sem se pogovarjal, so mi dejali, da že amaterska forenzična preiskava zvoka kaže na to, da ni šlo za prisluškovanje preko telefonske linije, ampak enostavno za snemanje v prostoru (najverjetneje preko snemalnika klicev na telefonu), ki pa ga ni mogla izvesti nobena tuja obveščevalna služba, saj naj bi bili narejeni doma (Home made), torej so domače izdelave.

Definitivno je jasno, da ni šlo za snemanje linije, ampak za snemanje v prostoru in glede na to, da je pogovor potekal preko navadnega telefona, je možna samo ena razlaga in sicer, da so bili posnetki narejeni doma v dnevni sobi in ne gre za zaroto tujih tajnih služb, ampak enostavno za “šlamastiko”, ki je posledica neodgovornosti vpletenih, ker so pogovore sploh snemali in vprašanje je za kakšne namene in za koga so jih hranili in celo nazadnje izročili?

Noro res!. Zanimivo pa je, da so bili posnetki, ki so še vedno na medmrežju predelani in “spolirani” tako, da bi se čim manj slišalo zvoke v prostoru, kjer so bili narejeni in da bi vse skupaj zgledalo kot snemanje linije pogovora med Sekolcem in Drenikovo. Če domača stroka ni sposobna poštene preiskave tonskih posnetkov, naj najamejo mednarodne preiskovalce forenzike, ki jim bodo potrdili teorijo, da ne gre za prisluškovanje na liniji, ampak za snemanje v prostoru.

Poleg tega je zvok na strani Drenikove precej izrazitejši kot pri Sekolcu, se pravi, da je bilo snemanje na strani Drenikove in ne Sekolca. Na prvih posnetkih, ki so prišli v javnost, je bila namreč na posnetku tudi narodnozabavna glasba medtem, ko se na zadnjih posnetkih na spletu ne sliši več narodnozabavne glasbe, ampak jo tako sliši samo Sekolec, Simona Drenik pa mirno reče, da ni slišala nobene glasbe. To je res neverjetno kako je glasba izginila s posnetkov.

Gre vsekakor za najbolj usodno snemanje, ki je Slovenijo verjetno stalo teritorialnega stika z odprtim morjem in je po odločitvi arbitražnega sodišča dobila le stik preko hrvaških teritorialnih vod z odprtim morjem. V tem kontekstu je zanimiva izjava zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je novembra leta 2015 dejal: “Upam, da bomo enkrat izvedeli kdo stoji za temi prisluhi, upam pa, da ne kdo iz Slovenije.” Ne samo, da so bili posnetki narejeni v Sloveniji, ampak so iz Slovenije šli na Hrvaško.

Vprašanje je le, kdo je “sunil” posnetke Drenikovi oziroma komu jih je dala in zakaj se je le ta odločil, da jih preda Hrvaški in s tem obremeni arbitražni sporazum. Gre za nacionalno izdajo najvišje vrste in lahko rečemo samo to, da čas vse postavi na pravo mesto in da med nebom in zemljo nič ne ostane skritega. Storilcem pa bo sodeč po zadnjih ugotovitvah NPU sodila zgodovina.

Po končani preiskavi zoper Drenikovo niso našli dokazov zlorabe položaja ali pravic in nevestnega dela. Preiskavo v tem delu so tako končali in že maja oddali poročilo na okrožno državno tožilstvo v Ljubljano. Gre za del preiskave, ki je zajemal le Drenikovo, ne pa tudi Sekolca, saj ta v času njunih pogovorov ni bil zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve, temveč je služboval na arbitražnem sodišču v Haagu.

Zanimivo pa je, da je dokumentacijo v zvezi z arbitražnim sporazumov označevalo z oznako “strogo tajno” in bi morali kakršnikoli pogovori v zvezi s to tematiko potekati preko kriptiranega telefona in ne po navadnih telefonskih linijah. Če v tem primeru ne gre za nevestno delo, potem gre pa vsaj za malomarnost pri opravljanju dela, ki je bilo za državo vitalnega in zgodovinskega pomena.