(VIDEO) “Sloveniji nobene pomoči ne bi pošiljal” – Zakaj je Vojislav Šešelj proti temu, da se dva helikopterja iz Srbije pošljeta na pomoč Sloveniji?

Vojislav Šešelj, ki je nastopil na televiziji Heppy, je absolutno proti temu, da se pošlje pomoč Sloveniji po poplavah. “V Slovencih nikoli nismo imeli prijateljev  in se na njih ne moremo zanesti. Nimam kaj lepega reči o Slovencih. Jaz sem v  tem trenutku ( ob poplavah op. av. ) zbal , da nam  reka Sava ne  privleče cele Slovenije v Beograd. Kaj bomo potem?

Srbi so že napravili veliko napako, v času druge svetovne vojne, ko je Hitler preganjal na desetine in stotisoče Slovencev  z njihovih ognjišč, ki so jih z obema rokama bratsko sprejeli v Srbiji. in jih do konca vojne naselili po srbskih vaseh, jih  hranili in pazili  in božali. Celo eden od največjih slovenskih  sovražnikov Srbije Milan Kučan je rojen v  begunstvu v  Srbiji, pa se nam je grdo maščeval  z nožem v hrbet.  Tega ne bi smeli več početi. Proti temu sem , da se dva helikopterja pošljeta v pomoč Sloveniji9. Tudi oni nam ne pomagajo, če pa pomagajo, to drago zaračunajo. Mi se z njimi nimamo0 kaj pogovarjat, nimamo skupnih  interesov.  V času razpada  Jugoslavije so Srbi ponujali Slovencem, jaz sem šel tja, dvakrat sem  na njihovi televiziji  dejal: Pojdite čimprej, ne oni so čakali , da gredo skupaj s Hrvati, da Hrvatom olajšajo odhod in da vzamejo srbska ozemlja s sabo. Torej nimam nič lepega za reči o Slovencih. Žal mi je ubogih ljudi, ki so najbolj trpeli v teh po0plavah, žal mi je majhnih otrok, ki  trpijo, to moram reči, ampak Sloveniji nobene pomoči ne bi pošiljal.”

@srpskiradikalizam Dr Vojislav Šešelj u Jutarnjem programu Happy TV, 10.08.2023.#Šešelj #foryou #foryoupage #Radikali #SRS #srpskaradikalnastranka #viraltiktok ♬ original sound – Радикали нет

Kdo je sploh Vojislav Šešelj, ki je,  od političnega disidenta v nekdanji Jugoslaviji,   na koncu pristal v haaškem zaporu  in bil obsojen vojnih zločinov na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY).  Šešelj je  eden najbolj znanih srbskih politikov, saj je bil  ustanovitelj in predsednik skrajno desne Srbske radikalne stranke (SRS). Na splošno velja za vojnega zločinca in ga je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) obsodilo za nekatere zločine proti človeštvu . Med letoma 1998 in 2000 je bil podpredsednik srbske vlade .

Februarja 2003 se je prostovoljno predal ICTY, vendar se mu je sojenje začelo šele novembra 2007. [1] Sojenje Šešlju je bilo zaznamovano s polemiko: skoraj mesec dni je gladovno stavkal , dokler mu končno ni bilo dovoljeno, da se zastopa sam, redno je žalil sodnike in sodnih tožilcev, ko se je postopek začel, razkril identiteto zaščitenih prič in bil trikrat kaznovan zaradi nespoštovanja sodišča. V svojo obrambo ni poklical nobene priče.

Potem ko je med sojenjem preživel 11 let in 9 mesecev v priporu v priporni enoti Združenih narodov v Scheveningenu , so mu novembra 2014 dovolili, da se začasno vrne v Srbijo na zdravljenje raka.  Na volitvah leta 2016 je vodil SRS , njegova stranka pa je osvojila 23 sedežev v parlamentu.

31. marca 2016 je bil na prvostopenjski sodbi oproščen v vseh točkah ICTY. Na oprostilno sodbo so se pritožili tožilci MICT , agencije Varnostnega sveta Združenih narodov, ki deluje kot nadzorni program in naslednik ICTY. Pritožbeni senat je 11. aprila 2018 delno razveljavil prvostopenjsko sodbo, s katero je Šešlja spoznal za krivega zločinov proti človečnosti zaradi njegove vloge pri napeljevanju k deportaciji Hrvatov iz Hrtkovcev. Spoznan je bil za nedolžnega v preostalih točkah obtožnice, vključno z vsemi vojnimi zločini in zločini proti človečnosti, ki naj bi jih zagrešil na Hrvaškem in v Bosni. Šešelj je bil obsojen na 10 let zapora, a se zaradi časa, ki ga je že preživel v priporu na ICTY, ni moral vrniti v zapor.

Šešelj je bil, kot najmlajši doktor prava v Jugoslaviji, doktotriral je s 25-timi leti,  kritičen do načina reševanja nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji: zavzel se je za uporabo sile proti kosovskim Albancem in obsodil pasivnost srbskega političnega vrha pri reševanju kosovske krize. Po njegovem mnenju muslimani v Bosni in Hercegovini niso narod, ampak verska skupina. Izrazil je zaskrbljenost nad tem, da se bo Bosna in Hercegovina spremenila v republiko, v kateri prevladujejo muslimani.
Za njim so začeli vohuniti agenti UDBE . Šešljeva prva aretacija se je zgodila 8. februarja 1984, drugi dan olimpijskih iger v Sarajevu . Bil je na vlaku iz Sarajeva proti Beogradu, ko je tajna policija vdrla na vlak okoli postaje Podlugovi in ​​zasegla nekaj njegovih spisov, ki jih je imel v kovčku. Med agenti, ki so tisti dan skrbeli za njegovo aretacijo, je bil Dragan Kijac (kasneje šef državne varnosti Republike Srbske ).

V Doboju so Šešlja vzeli z vlaka, ga premestili v policijski mercedes in prepeljali v Beograd, kjer so ga 27 ur zasliševali, nato pa so ga izpustili in obvestili, da se bo z njim znova oglasil. Po vrnitvi v Sarajevo ga je UDBA še dvakrat odpeljala na zaslišanja, ki sta jih vodila Rašid Musić in Milan Krnjajić. Po Šešljevih besedah ​​so imeli prepise različnih pogovorov, ki jih je imel z nekaterimi svojimi najbližjimi, v katerih so on in njegovi prijatelji odkrito kritizirali različne teme, od konkretnih političnih osebnosti do komunističnega režima na splošno, in ga poskušali prepričati, da jih vplete. kot podlago za “skupinsko sojenje za namene etničnega ravnovesja […] srbsko skupino za preganjanje, saj so pravkar obsodili Izetbegovićevo muslimansko.”

20. aprila 1984 je bil aretiran v zasebnem stanovanju v Beogradu med skupino 28 posameznikov med predavanjem Milovana Đilasa v okviru Svobodne univerze, napol tajne organizacije, ki je zbirala intelektualce, kritične do komunističnega režima. Šešelj je v zaporu preživel štiri dni, preden so ga izpustili.

Vendar je bil Šešelj komaj tri tedne svoboden človek. Sredi maja 1984 je Stane Dolanc , slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu in dolgoletni šef državne varnosti, dal intervju za TV Beograd v zvezi z neobjavljenim Šešljevim rokopisom Odgovori na anketo-intervju: Šta da se radi? v katerem Šešelj zahteva “reorganizacijo jugoslovanskega federalizma, SFR Jugoslavijo s samo štirimi konstitutivnimi republikami (Srbijo, Makedonijo, Hrvaško in Slovenijo), odpravo enostrankarskega sistema in odpravo umetnih narodnosti”.

Dva dni pozneje, 15. maja 1984, so Šešlja ponovno aretirali v Sarajevu. Nekaj ​​dni po zaprtju v sarajevskem Centralnem zaporu je začel gladovno stavkati , kar je pritegnilo pozornost tujih medijev. V zaporu si je krajšal čas z branjem, ne da bi se kaj dosti posvetil pripravi obrambe na bližajočem se sojenju. Nekaj ​​tednov kasneje je njegova tedanja žena Vesna Mudreša rodila njunega prvega otroka – dečka, ki so ga po Šešljevem očetu poimenovali Nikola –, a Šešelj tudi po tem obvestilu ni hotel prekiniti gladovne stavke. Šibek, slaboten in s hitro slabšajočim splošnim zdravjem je zadnji dan sojenja nazadnje popustil in po 48 dneh prekinil stavko.
Nekaj ​​dni pozneje, 9. julija 1984, je bil obsojen na osem let zapora. Sodba, ki jo je izrekel predsedujoči sodnik Milorad Potparić, je ugotovila, da je Šešelj “deloval iz anarho -liberalne in nacionalistične platforme in s tem storil kaznivo dejanje protirevolucionarnega ogrožanja družbenega reda”. Kot edini najbolj obremenilni dokaz, ki ga je navedlo sodišče, je bil neobjavljeni rokopis, ki ga je tajna policija našla v Šešljevem domu. Po pritožbi je Vrhovno sodišče SFR Jugoslavije kazen znižalo na šest let, nato na štiri in nazadnje na dve.

Šešelj je prvih osem mesecev kazni prestal v Sarajevu, preden so ga januarja 1985 premestili v zapor v Zenici , kjer je bil tri tedne nameščen v karanteni in izoliran od drugih zapornikov, medtem ko so potekali zdravniški pregledi in splošno psihološko opazovanje, da bi prišel do z rehabilitacijskim načrtom in programom med bivanjem v zaporu. Že na začetku je zaporniške uradnike obvestil, da zavrača kakršno koli delo, z obrazložitvijo, da »ker zaprtim komunistom v kapitalistični Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno ni bilo treba opravljati jetniškega dela , tudi jaz kot nekdo, ki zagovarja protikomunistično ideologijo , zavračajo delo v komunističnem zaporu«.

Njegovo vedenje mu je prineslo večkratno bivanje v samici , ki je sprva trajalo dva tedna, kasneje pa so ga podaljšali na cel mesec. Med prvim bivanjem v samici je znova gladovno stavkal. Teden dni po stavki so ga stražarji pretepli, da bi ga prisilili, da neha, a ni, saj je 16 dni zdržal brez hrane. Skupaj je od štirinajstih mesecev v Zenici šest in pol preživel v samici. [1 Izpuščen je bil marca 1986 – dva meseca predčasno zaradi nenehnih pritiskov, protestov in peticij intelektualcev po vsej Jugoslaviji in tujini, med katerimi so mnogi pozneje postali njegovi politični nasprotniki. Šešelj se je po izpustitvi iz zapora za stalno preselil v Beograd. Po mnenju Johna Muellerja, se zdi, da je Šešelj “pozneje postal duševno neuravnovešen zaradi mučenja in pretepanja, ki ga je preživel v zaporu”.