Pravnomočno oproščen in končno svoboden

12. julija 2023 bo minilo natančno 11 let od moje spektakularne aretacije na Trojanah, ko so mi zamaskirani policisti z uperjenimi pištolami, pripravljenimi na strel, odvzeli prostost in me aretirali, kot najbolj okorelega kriminalca Po policijskem in sodnem pridržanju so me zaprli v celjski zapor Stari pisker in če ne bi bilo odločitve Vrhovnega sodišča v Ljubljani, bi do konca sojenja ostal v priporu.

Vse je bilo pripravljeno za “končno rešitev” za eleminacijo iz javnega prostora za novinarja, ki že 35 let delal sive lase slovenski politiki.

Novinar Dela in urednik Sobotne priloge Ali Žerdin je dan po spektakularni aretaciji na Trojanah 13.07. 2012 (tuji mediji so poročali o aretaciji “na mejnem prehodu” Trojane pri Celju) v Sobotni prilogi objavil portret tedna z naslovom: “Vladimir Vodušek – Lastnik, urednik, direktor, skorajda medijski mogotec,” zapisal:

“Če se bo izkazalo, da so razlogi, zaradi katerih je policija tega dne aretirala Vladimirja Voduška, utemeljeni, bo ta dan z najbolj umazanimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega novinarstva… Če bi bili sumi ovrženi, bo 12. julij z umazanimi črkami zapisan v zgodovino organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj”.

Šlo je za enega najdaljših in najbolj kompleksnih sodnih procesov, ki je trajal več kot deset let in v katerem se je v vseh teh letih nabralo več tisoč strani sodnega spisa. Sodni proces se je začel  na Okrožnem sodišču v Celju nadaljeval  na Okrožnem sodišču v v Slovenj Gradcu in končal na Višjem sodišču v Mariboru. Vmes, v času pripora, pa je spis romal v Ljubljano , kjer je odločalo Vrhovno sodišče v Ljubljani.

V Slovenj Gradcu so na številnih glavnih obravnavah vse priče zaslišane tudi po trikrat, na treh glavnih obravnavah  in v predkazenskem postopku, (torej skupaj štirikrat) in nobena od prič v času sodnega postopka ni potrdila očitka o izsiljevanju. Vendar tožilstvo je vztrajalo in vztrajalo. Najprej so me obsodili in mi prepovedali opravljati novinarsko delo, kar je bila ves čas intenca tistih, ki so me spravili na sodišče.

Višje sodišče v Mariboru je spregledalo te namene in sodbo iz leta 2018 razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje, pred novi senat, ki je pokazal, da je kljub kritikam slovensko pravosodje vendarle vredno zaupanja. Pa ne zato, ker je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu 6. junija 2022 izreklo oprostilno sodbo zoper mene, to je bilo pravzaprav pri celotni zadevi še najmanj pomembno, ampak zato, ker je šlo pri celotni zadevi za tipični napad na svobodo tiska in na svobodo izražanja, kot ustavni človekovi pravici.

Spoznal sem, da v pravosodju obstajajo ljudje – sodniki in predvsem sodnice, ki imajo integriteto in profesionalni pogum, da lahko odločijo na osnovi dokazov, ne pa na osnovi pričakovanja javnosti, politike in medijev ki so me obsodili, še preden sem prišel na sodišče.

Sam sem ves čas verjel, da bo na koncu zmagala pravica in da bo resnica prišla na dan, ter da obstaja sodišče in senat, ki bo sramotne in lažno obtožbe spravil s sveta.

V tem procesu se je odločalo tudi o tem ali lahko uspejo močni, vplivni ter bogati posamezniki z zvezami pri organih pregona s tako imenovanimi strateškimi – (SLAPP tožbami, kar v angleškem prevodu pomeni klofuta), katerih edini namen je utišanje in ustrahovanje kritičnih glasov javnosti predvsem novinarjev, nevladnih organizacij in civilne družbe.

Njihov skupni imenovalec je ta, da tožniki (v konkretnem primeru ovaditelji) z njimi ne dolgi rok morda sploh ne morejo in niti ne želijo zmagati, ampak želijo spraviti žrtev v dolgotrajni in drag sodni postopek, obenem pa te tožbe pomenijo grožnjo drugim novinarjem, ki bi si drznili sploh kaj vprašati, bog ne daj kritizirati ali pa sploh pisati o kriminalnih rabotah, v konkretnem primeru “kovačev” iz Uniorja.

Gre za čustveno in finančno izčrpavanje tarče s ciljem znebiti se nadležnih novinarjev, jih utišati in zagotoviti negativni učinek, ter jih diskreditirati v javnosti, v smislu “odlazi prokleta činjenico,” samo zato, ker sem v roke dobil dokumente o njihovih kriminalnih dejanjih in za katere so ves čas trdili, da imajo za njih “pokritje” svojih lastnikov, torej države, skupščine, nadzornih svetov in uprav.

Višje sodišče v Mariboru je zavrnitvijo pritožbe tožilstva in  s potrditvijo oprostilne sodbe prvostopenjskega sodišča v Slovenj Gradcu tako vrnilo “čast in dobro ime” sodstvu in opralo madež, ki je bil narejen v prvem sojenju, kjer je senat odločil, da sem storil kaznivo dejanje že s tem, ko sem pri novinarskem delu preverjal dejstva in “kovače” iz Uniorja vprašal, kaj sploh pomenijo dokumenti, za katere so ves čas trdili, da niso posledica kriminalnih dejanj.

Šlo je za tipično zlorabo organov odkrivanja in pregona, ki nima primerjave v novejši zgodovini držav in je vsaj v svoji 35 let dolgi novinarski karieri in ki ga, kljub vsem zarotam in umazanim ozadjem, nisem bil vajen.

Na tej točki bi se rad zahvalil celotni odvetniški pisarni Dušan Korošec in odvetnikom, še posebej pa briljantni kazenski odvetnici Aniti Peček Stramšak, ki mi je edina, od začetka do konca, stala ob strani, ko sem bil sam proti vsem. Ko sem po aretaciji klical mnoga slavna odvetniška imena in pisarne, so me vsi po vrsti odklanjali, saj so se ustrašili dolge roke države, predvsem pa, da bi to lahko slabo vplivalo na njihov “business”.

Prav tako bi se rad zahvalil  tisti javnosti, ki mi je stala ob strani  in verjela v moje pošteno in iskreno novinarsko delo ter redkim posameznikom, ki so mi v najtežjem obdobju v mojem življenju stali ob strani.