Energetska učinkovitost v EU – Pravni okvir I

Zmanjšanje porabe in preprečevanje izgub energije postaja za EU vse pomembnejše. Njeni voditelji so leta 2007 določili, da je treba do leta 2020 zmanjšati letno porabo energije v EU za 20 %. Leta 2018 je bil v svežnju o čisti energiji za vse Evropejce določen nov cilj, da se do leta 2030 poraba energije zmanjša vsaj za 32,5 %. Po ruski invaziji na Ukrajino in energetski krizi, ki je sledila, je Unija dosegla dogovor, da bo hitro zmanjšala odvisnost od ruskih fosilnih goriv precej pred letom 2030, tako da bo pospešila varčevanje z energijo. Ukrepi za energetsko učinkovitost se vse bolj uveljavljajo, ne le, da bi dosegli vzdržno oskrbo z energijo, zmanjšali emisije toplogrednih plinov, zagotovili zanesljivejšo oskrbo in zmanjšali stroške uvoza, temveč tudi, da bi spodbudili konkurenčnost EU. Zato je energetska učinkovitost strateška prednostna naloga energetske unije, EU pa se zavzema za načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“. Trenutno se razpravlja o prihodnjem okviru politike za obdobje do leta 2030 in po letu 2030.

Pravna podlaga
Člen 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Dosežki
A. Direktiva o energetski učinkovitosti

1. Direktiva o energetski učinkovitosti: Obzorje 2020

V skladu z direktivo o energetski učinkovitosti (2012/27/EU), ki je začela veljati decembra 2012, so morale države članice določiti okvirne nacionalne cilje na tem področju in tako zagotoviti, da je EU dosegla svoj krovni cilj 20-odstotnega zmanjšanja porabe energije do leta 2020. V absolutnem smislu je morala poraba energije v EU do leta 2020 znašati največ 1474 in 1078 milijonov ton ekvivalenta nafte za primarno oz. končno energijo. Države članice so lahko določile strožje minimalne zahteve, če so želele privarčevati energijo. Direktiva je uvedla tudi obvezen sklop ukrepov, s katerimi naj bi države članice dosegle zastavljeni cilj, in določila pravno zavezujoča pravila za končne uporabnike in dobavitelje energije. Države EU so morale objaviti svoje triletne nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost.

2. Revidirana direktiva o energetski učinkovitosti: Obzorje 2030

Načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ je eno od poglavitnih načel energetske unije, s katero naj bi v EU zagotovili zanesljivo, trajnostno, konkurenčno in cenovno ugodno oskrbo z energijo. Komisija je v revidirani direktivi predlagala ambiciozen cilj 30-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030. Januarja 2018 je Parlament spremenil predlog Komisije za revidirano direktivo o energetski učinkovitosti, da bi bil predlog na splošno bolj ambiciozen. Po pogajanjih s Svetom je bil novembra 2018 dosežen dogovor, s katerim je določen cilj, da se na ravni EU poraba primarne in končne energije do leta 2030 zmanjša za 32,5 % (v primerjavi z napovedano porabo energije za leto 2030). V absolutnem smislu naj bi poraba energije v EU na podlagi izhodiščnih projekcij iz leta 2007 do leta 2030 v skladu s predlogom znašala največ 1128 ton ekvivalenta nafte za primarno energijo in 846 milijonov ton za končno energijo. Direktiva je od držav članic tudi zahtevala, da uvedejo ukrepe za zmanjšanje letne porabe energije za povprečno 4,4 % do leta 2030. Vsaka država EU mora za obdobje 2021–2030 pripraviti desetletni nacionalni energetski in podnebni načrt, v katerem mora navesti, kako namerava doseči svoje cilje energetske učinkovitosti do leta 2030.

V okviru svežnja „Čista energija za vse Evropejce“ je decembra 2018 začela veljati nova direktiva o energetski učinkovitosti ((EU) 2018/2002), ki so jo države članice v nacionalno zakonodajo prenesle do 25. junija 2020, razen določb o merjenju in obračunavanju, ki so imele drugačen rok (25. oktober 2020).

3. Naslednji korak: revizija direktive o energetski učinkovitosti

Komisija je julija 2021 predlagala prvo revizijo direktive o energetski učinkovitosti kot del svežnja „Uresničevanje evropskega zelenega dogovora“, ki je v skladu z njenimi novimi podnebnimi cilji, tj. do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov v EU za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, do leta 2050 pa doseči podnebno nevtralnost. Predlagala je povečanje zavezujočega letnega cilja EU za zmanjšanje porabe energije na vsaj 9 %, merjeno glede na posodobljene izhodiščne projekcije iz leta 2020, ali pa ustrezno povečanje ciljev za zmanjšanje porabe primarne in končne energije na 39 % oziroma 36 % do leta 2030, merjeno glede na prvotne izhodiščne projekcije iz leta 2007. V absolutnem smislu bi poraba energije v EU do leta 2030 v skladu s predlogom znašala največ 1023 in 787 milijonov ton ekvivalenta nafte za primarno oz. končno energijo do leta 2030.

Predlog je od držav članic zahteval, da določijo okvirne nacionalne cilje za zmanjšanje porabe energije, državam članicam je zagotovil formulo za izračun njihovih prispevkov, uvedel okrepljene mehanizme za samodejno zapolnjevanje vrzeli in podvojil obveznost držav članic, da med letoma 2024 in 2030 dosežejo nove letne prihranke energije v višini 1,5 % porabe končne energije. Uvedel je tudi zahteve za javne stavbe, kot sta letni cilj zmanjšanja porabe energije za 1,7 % v javnem sektorju za 1,7 % in cilj prenove najmanj 3 % skupne tlorisne površine stavb javne uprave. Predlagal je tudi zmanjšanje energijske revščine z dajanjem prednosti ranljivim odjemalcem ter uvedel revizijske obveznosti in zahteve glede tehnične usposobljenosti, zlasti za velike porabnike energije.

Ker mora Unija odpraviti odvisnost od uvoza energije iz Rusije in glede na visoke cene energije in spremenjene razmere na energetskem trgu, je Komisija maja 2022 predlagala drugo revizijo direktive o energetski učinkovitosti, s katero bi dodatno povečali zavezujoči cilj zmanjšanja porabe energije z 9 % na 13 % ali pa ustrezno povečanje ciljev za zmanjšanje porabe primarne in končne energije na najmanj 41 % oziroma 39 % do leta 2030, merjeno glede na prvotne izhodiščne projekcije iz leta 2007. V absolutnem smislu bi poraba energije v EU do leta 2030 v skladu s predlogom znašala največ 980 in 750 milijonov ton ekvivalenta nafte za primarno oz. končno energijo. V predlogu so bile podrobno opisane tudi kratkoročne spremembe vedenjskih vzorcev, s katerimi naj bi dosegli 5-odstotno zmanjšanje povpraševanja po plinu in nafti, države članice pa bi organizirale posebne komunikacijske kampanje za gospodinjstva in industrijo ter z davčnimi ukrepi spodbujale varčevanje z energijo, kot so znižane stopnje davka na dodano vrednost za energetsko učinkovite ogrevalne sisteme, izolacijo stavb ter energetsko učinkovite naprave in izdelke. Predlog je tudi določil nujne ukrepe v primeru resnih motenj v oskrbi in napovedal smernice o merilih za prednostno razvrščanje odjemalcev in omogočanje usklajenega načrta EU za zmanjšanje povpraševanja.

B. Splošni okvir

1. Energetska učinkovitost stavb

a. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb

Namen direktive o energetski učinkovitosti stavb (2010/31/EU), spremenjene leta 2018 (Direktiva (EU) 2018/844) skupaj z direktivo o energetski učinkovitosti ((EU) 2018/2002), je, da bi do leta 2050 vsaka država članica imela energetsko zelo učinkovit in razogljičen stavbni fond.

Z direktivo o energetski učinkovitosti stavb (Direktiva (EU) 2018/844) so bile uvedene dolgoročne strategije prenove za države članice, da bi podprli prenovo nacionalnega fonda javnih in zasebnih stavb v energetsko zelo učinkovit in razogljičen stavbni fond do leta 2050. Direktiva je tudi pospešila preoblikovanje obstoječih stavb v „skoraj ničenergijske stavbe“ do leta 2050 in določila, da morajo imeti vse nove stavbe od leta 2021 naprej skoraj ničelno porabo energije. Prav tako je podprla posodobitev vseh stavb s pomočjo pametnih tehnologij.

Komisija je 15. decembra 2021 predlagala revizijo direktive o energetski učinkovitosti stavb, da bi jo uskladila s ciljem 55-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU in ciljem podnebne nevtralnosti do leta 2050. Revizija določa vizijo in orodja, s katerimi naj bi dosegli brezemisijski stavbni fond do leta 2050, uvaja novo opredelitev brezemisijskih stavb in izboljšuje obstoječe opredelitve, kot sta „skoraj ničenergijska stavba“ in „temeljita prenova“. Predlog nadomešča dolgoročne strategije prenove z nacionalnimi načrti prenove stavb z bolj operativnim pristopom in boljšim spremljanjem, ki jih je treba predložiti do 30. junija 2024. Zvišuje minimalne energijske standarde, saj morajo biti vse nove stavbe v EU brezemisijske do leta 2030, vse nove javne stavbe pa do leta 2027, nestanovanjske stavbe z razredom energetske učinkovitosti G je treba do leta 2027 prenoviti vsaj v razred F in do leta 2030 v razred E, vse stanovanjske stavbe pa morajo do leta 2030 doseči najmanj razred F in do leta 2033 razred E. Revizija zagotavlja primerljive nacionalne standarde za energijske izkaznice do leta 2025, uvaja prostovoljne izkaze o prenovi stavb do leta 2024 in indikator pripravljenosti do leta 2026 ter zagotavlja finančno podporo za ublažitev energijske revščine.