Jože P. Damijan o tem, kako je vojna v Ukrajini spremenila svet v smeri multipolarnosti – “Vojna je služila kot trenutek enega največjih prenosov bogastva v zgodovini, pri čemer so z energijo bogate države pobirale velikanske denarne bonuse” – TOPNEWS.si

Jože P. Damijan o tem, kako je vojna v Ukrajini spremenila svet v smeri multipolarnosti – “Vojna je služila kot trenutek enega največjih prenosov bogastva v zgodovini, pri čemer so z energijo bogate države pobirale velikanske denarne bonuse”

17. marca 2023
Jože P. Damijan o tem, kako je vojna v Ukrajini spremenila svet v smeri multipolarnosti – “Vojna je služila kot trenutek enega največjih prenosov bogastva v zgodovini, pri čemer so z energijo bogate države pobirale velikanske denarne bonuse”

Ekonomist Jože P. Damijan na svojem blogu ugotavlja kako je vojna v Ukrajini spremenila svet. Pri tem se je uprl na mnenje Petera Frankopana, profesor zgodovine na Oxford University, ki  je podobnega mnenja kot J.P. Damijan  glede procesa multipolarizacije, ki se je pospešil z vojno v Ukrajini. Ta konflikt je poenotil “tretje države” proti Zahodu.

Jože P. Damijan ugotavlja , da  se “ZDA se torej ni posrečilo izolirati Rusije ne politično in ne gospodarsko. Še več, po začetku invazije na Ukrajino se vrstijo prošnje za vstop držav v zavezništvo BRICS+, ki ga koordinirata Kitajska in Rusija, vrstijo se celo skupne vojaške vaje z Rusijo (denimo Južnoafriška republika, Kitajska, Indija, Iran, Sirija itd.), Rusija in Kitajska sta uveljavili, da se v v njini mednarodni trgovini večinoma namesto dolarja že uporablja njuna nacionalna valuta, države BRICS pa so napovedale ustanovitev skupne svetovne rezervne valute.

To potrjuje Lavrovo izjavo, da se z vojno v Ukrajini svet premika v smeri multipolarnosti. Če so ZDA z vojno v Ukrajini želele destabilizirati, osamiti in izčrpati Rusijo ter dati vzgojni primer Kitajski, kaj jo čaka v prihodnje, če njena politika ne bo všeč ZDA, so dosegle prav nasprotno. Politično so ojačale Rusijo, Rusijo tesno prepletle s Kitajsko ter spodbudile nastanek novega svetovnega reda. Same ZDA pa se utapljajo v (pre)visoki inflaciji, so na robu recesije zaradi restriktivne monetarne politike in posledično na robu novega finančnega zloma.

Iz tega vidika je Putin to vojno že zmagal. In dogajanje v prihodnjih mesecih in letih bo šlo še bolj v njegovo korist. Vse več držav se bo “odklapljalo” od “ameriškega svetovnega reda”, dolarja in ameriške globalne finančne infrastrukture. Če je bil to namen te sprovocirane vojne, potem je arhitektom v Bidenovi administraciji to izvrstno uspelo. Če to ni bil namen, pa so se ustrelili v obe koleni,” ugotavlja J-P. Damijan . Zapis z Damjan bloga  objavljamo spodaj v integralu.

 

 

Poglejmo, kako dobro se je postarala spodnja izjava ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki jo je izrekel en mesec po začetku invazije na Ukrajino: Tu sploh ne gre za Ukrajino, ampak za svetovni red. Unipolarni svet se nepovratno umika v preteklost … Rojeva se večpolarni svet.

Koliko ljudi po letu dni vojne v Ukrajini še verjame, da je šlo za s strani ZDA nesprovociran napad Rusije na Ukrajino? Koliko držav je v vmesnem času prestopilo iz previdnega v uradno nevtralno ali prorusko stališče glede vojne v Ukrajini? In koliko držav je zahodnemu zavezništvu uspelo prepričati, da se pridružijo sankcijam proti Rusiji? Glede prvega vprašanja seveda iz objektivnih razlogov nikoli ne bomo dobili odgovora. Drugo vprašanje je lažje, čeprav precej subjektivno. Po nekaterih ocenah (glejte spodnjo sliko) naj bi države, ki leto dni po začetku sankcij simpatizirajo z ali podpirajo Rusijo, imele skupaj skoraj dve tretjini (64%) svetovnega prebivalstva in eno tretjino svetovnega BDP (čeprav je klasifikacija dokaj subjektivna, saj bi denimo premik Brazilije, Mehike in Indonezije, ki so ne samo nevtralne glede Rusije ampak celo naklonjene Rusiji, zgornja razmerja premaknil še bolj v smer eksplicitne ali implicitne podpore Rusiji.

Slika

Glede sankcij je zadeva bolj jasna, saj jih explicitno podpira in izvaja zgolj 37 držav (spodnja slika) oziroma manj kot petina držav na svetu. Ostale države so pragmatične, imajo večinoma politično nevtralno stališče, hkrati pa vzdržujejo trgovinske odnose z Rusijo.

Russian-list-of-unfriendly-countries.svg

ZDA se torej ni posrečilo izolirati Rusije ne politično in ne gospodarsko. Še več, po začetku invazije na Ukrajino se vrstijo prošnje za vstop držav v zavezništvo BRICS+, ki ga koordinirata Kitajska in Rusija, vrstijo se celo skupne vojaške vaje z Rusijo (denimo Južnoafriška republika, Kitajska, Indija, Iran, Sirija itd.), Rusija in Kitajska sta uveljavili, da se v v njini mednarodni trgovini večinoma namesto dolarja že uporablja njuna nacionalna valuta, države BRICS pa so napovedale ustanovitev skupne svetovne rezervne valute.

To potrjuje Lavrovo izjavo, da se z vojno v Ukrajini svet premika v smeri multipolarnosti. Če so ZDA z vojno v Ukrajini želele destabilizirati, osamiti in izčrpati Rusijo ter dati vzgojni primer Kitajski, kaj jo čaka v prihodnje, če njena politika ne bo všeč ZDA, so dosegle prav nasprotno. Politično so ojačale Rusijo, Rusijo tesno prepletle s Kitajsko ter spodbudile nastanek novega svetovnega reda. Same ZDA pa se utapljajo v (pre)visoki inflaciji, so na robu recesije zaradi restriktivne monetarne politike in posledično na robu novega finančnega zloma.

Iz tega vidika je Putin to vojno že zmagal. In dogajanje v prihodnjih mesecih in letih bo šlo še bolj v njegovo korist. Vse več držav se bo “odklapljalo” od “ameriškega svetovnega reda”, dolarja in ameriške globalne finančne infrastrukture. Če je bil to namen te sprovocirane vojne, potem je arhitektom v Bidenovi administraciji to izvrstno uspelo. Če to ni bil namen, pa so se ustrelili v obe koleni.

Peter Frankopan, profesor zgodovine na Oxford University je podobnega mnenja glede procesa multipolarizacije, ki se je pospešil z vojno v Ukrajini. Ta konflikt je poenotil “tretje države” proti Zahodu. Te države povezuje države skupno poudarjanje pomena stabilnosti in širjenje ideje, da je Zahod tisti, ki je disruptiven, nepredvidljiv in nestanoviten. Nezahodne države si želijo miru in stabilnosti in tega jim ne dajejo ZDA, pač pa iščejo upanje zanjju v navezi med Kitajsko in Rusijo. In še več, s to vojno se je zgodil gromozanski transfer premoženja k državam z naravnimi viri, čemur bo sledila še relokacija zahodnih podjetij. Nezahodne države bodo s tem konfliktom pridobile ogromno korist, večjo, kot si jo trenutno lahko predstavljamo.

Tu sploh ne gre za Ukrajino, ampak za svetovni red,« je mesec dni po invaziji dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov. ‘Enopolarni svet se nepovratno umika v preteklost … Rojeva se večpolarni svet.’ ZDA niso več svetovni policist, z drugimi besedami – sporočilo, ki odmeva v državah, ki so že dolgo sumničave do ameriške moči. Osrednja koalicija Zahoda morda ostaja trdna, vendar ji ni uspelo pridobiti številnih držav, ki se niso hotele odločiti za eno stran. Diplomatska misija Moskve za vzpostavljanje vezi in brušenje pripovedi v zadnjem desetletju se je obrestovala.

Poglej Afriko. Marca lani se je 25 afriških držav od 54 vzdržalo ali pa ni glasovalo pri predlogu ZN, ki obsoja invazijo, kljub velikemu pritisku zahodnih sil. Njihova zavrnitev jasne strani Ukrajine je dokaz nenehnih diplomatskih prizadevanj Rusije v državah v razvoju.

Pred letom dni je južnoafriški zunanji minister Naledi Pandor Rusijo pozval k umiku. Po obisku Lavrova pred nekaj tedni so Pandorjevo vprašali, ali je to mnenje ponovila svojemu ruskemu kolegu. Lani je bilo ‘primerno’, je rekla, a če bi to ponovila zdaj, ‘bi bila videti precej poenostavljena in infantilna’. Pandor je nato pohvalil “naraščajoče gospodarske dvostranske odnose” med Pretorio in Moskvo, državi pa sta obletnico vojne obeležili s skupnimi vojaškimi vajami.

Potem so tu še severnoafriške države, ki so Rusiji pomagale izravnati gospodarski učinek zahodnih sankcij. Maroko, Tunizija, Alžirija in Egipt so v zadnjem letu uvozili rusko dizelsko gorivo in druga rafinirana olja ter kemikalije.

Vladimir Putin namerno goji to zavezništvo narodov, ki se čutijo žrtve zahodnega imperializma, in na njegovo čelo postavlja Rusijo. Zahod želi videti Rusijo ‘kot kolonijo’, je dejal septembra. ‘Nočejo enakopravnega sodelovanja, hočejo nas oropati.’

To sporočilo je enako dobro sprejeto v velikih delih Azije, kjer je več kot tretjina držav zavrnila obsodbo Rusije na prvem glasovanju v ZN, pa tudi v Srednji in Južni Ameriki, kjer se nadaljujejo valovi protizahodnega in protikapitalističnega čustva. nabrekniti.

Kot je prejšnji teden izjavil nekdanji indijski veleposlanik v Rusiji Venkatesh Varma: „Nismo sprejeli zahodnega oblikovanja konflikta. Pravzaprav je na globalnem jugu zelo malo tistih, ki ga jemljejo.« Ne govori v imenu indijske vlade. Kljub temu se je Indija, skupaj s Kitajsko in Južno Afriko, prejšnji teden vzdržala še ene resolucije ZN, ki je od Rusije zahtevala umik iz Ukrajine. Od 193 članov jih je 141 glasovalo za, 32 pa se jih je vzdržalo. Sedem jih je glasovalo proti, Rusiji pa so se pridružile še Belorusija, Eritreja, Mali, Severna Koreja, Nikaragva in Sirija.

Zamisel, da so Amerika in njeni zavezniki tisti, ki so vir globalnih motenj in nestabilnosti, velja. Neuspeh v Afganistanu in zamisel, da se je ukrajinska vojna zgodila zaradi širitve Nata, sta spodbudila pripoved in celo naklonjenost ideji, da se Putin preprosto upira Zahodu (kar pojasnjuje, zakaj je Severna Koreja pošiljala topniške granate, Iran pa zagotovili brezpilotna letala kamikaze).

Putin je mojster razpihovanja protiameriških čustev. V nagovoru zvezni skupščini prejšnji teden je omenil vojaške posege Zahoda v Jugoslaviji, Iraku, Libiji in Siriji. Te so pokazale, da Zahod deluje “brezsramno in dvolično … Te sramote se nikoli ne bodo mogli oprati”.

Poglejte, kako je bila podprta Ukrajina, je dodal, druge pa so bile opuščene. Več kot 150 milijard dolarjev je bilo porabljenih za pomoč in oboroževanje Kijeva, je dejal, medtem ko so najrevnejše države na svetu prejele le 60 milijard dolarjev pomoči. ‘Kaj pa vse te govorice o boju proti revščini, trajnostnem razvoju in varstvu okolja?’ je vprašal.

Putinova Rusija celo drzno trdi, da je rasna diskriminacija visoka. V govoru pred šestimi meseci je Putin izjavil: ‘Rusofobija, ki se danes artikulira po vsem svetu, ni nič drugega kot rasizem.’ Rusija tako lepo izkorišča zahodno krivdo za svojo kolonialno preteklost, hkrati pa se predstavlja kot vodilni glas tega, kar Lavrov imenuje “mednarodna večina”. “V dolgih stoletjih kolonializma, diktata in hegemonije,” je prejšnji teden dejal Putin, se je Zahod “navadil, da mu je vse dovoljeno, navadil se je pljuvati po celem svetu.”

Obenem se ruski predsednik sklicuje na svetovni socialni konservativizem. Zato je prejšnji teden opozoril na nesoglasja Anglikanskega občestva glede istospolnih porok in ‘spolno nevtralnega’ Boga ter to označil za ‘duhovno katastrofo’. Takšno govorjenje je dobro sprejeto med bolj pobožnimi prebivalci planeta, ki razprave o LGBTQ običajno obravnavajo kot dokaz zahodne pokvarjenosti in dekadence. Obstaja razlog, zakaj je RT, novičarski kanal v Kremlju, leta netil kulturne vojne.

Moskva se tako predstavlja kot bastion stabilnosti v ponorelem svetu, čeprav želi svet destabilizirati in ga še bolj ponoreti. Njeno kulturno propagando podpirata realpolitika in trgovina, pri čemer se nafta, plin, kovine in pridelki uporabljajo kot diplomatske vabe za igranje ruske igre. Orožje je bilo še ena spodbuda, čeprav je slaba uspešnost na bojišču v preteklem letu zmanjšala njen ugled orožarske velesile.

Potem je tu še Kitajska, ki je prejšnji teden brezdušno pozvala k mirovnim pogajanjem, ta teden pa gosti Putinovega zaveznika, beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka. Odnosi med Rusijo in Kitajsko bodo vedno zapleteni, vendar sta invazija na Ukrajino in odziv Zahoda ustvarila ogromne priložnosti za kitajsko-rusko sodelovanje. Kitajska je na primer kupovala rekordne količine poceni ruske nafte in plina, medtem ko je v Rusijo izvažala veliko več strojev in polprevodnikov.

“Sodelovati moramo, da ohranimo mir in stabilnost v svetu,” je dejal Xi Jinping v svojem zadnjem govoru na forumu Boao, “in nasprotovati brezobzirni uporabi enostranskih sankcij.” Tako kot so komentarji Lavrova o opolnomočenju drugih narodov namenjeni državam po vsej Aziji, Afriki in Latinski Ameriki – ki so bile v zadnjem desetletju deležne kitajske diplomatske kultivacije – so tudi ti kitajski pozivi k »mednarodni solidarnosti«.

Pekingu ustreza, da ponovi rusko pripoved o neenakih konkurenčnih pogojih, viktimizaciji in pritisku – nenazadnje je Kitajska spremljala razvoj vojne, da bi se naučila, ki bi lahko oblikovala njen pristop do Tajvana.

Visoki diplomat Wang Yi je na svojem obisku v Moskvi prejšnji teden govoril o “novih mejah” v odnosih med Kitajsko in Rusijo in pozval k skupnemu uporu proti pritiskom “mednarodne skupnosti” – kar je očiten očitek grožnji ameriškega državnega sekretarja Antonyja Blinkna. “posledic”, če Kitajska Rusiji zagotovi vojaško podporo.

Posledice pandemije so na nek način igrale na roko Rusije in Kitajske. Kot je zapisano v poročilu fundacije Carnegie, je kriza v gospodarsko ranljivih državah brez sredstev, ki so na voljo na Zahodu, “obrnila desetletja napredka na področju revščine, zdravstvenega varstva in izobraževanja”.

Zahodne države so pokupile zaloge cepiv – veliko večje od potrebnih – in nato zavrnile sprostitev patentnih opustitev za zdravila, cepiva in diagnostiko, kar je dvignilo cene in povzročilo višjo stopnjo umrljivosti. Nasprotno pa je energična diplomacija o cepivih s strani Rusije in Kitajske okrepila njihov ugled, zlasti v Afriki in Latinski Ameriki. Kljub neučinkovitosti kitajskih cepiv Sinopharm in Sinovac so zdravstveni uradniki v Južni Afriki prenehali dajati britansko-švedsko cepivo AstraZeneca, saj so menili, da ne deluje. Lansko leto je raziskava držav ASEAN v jugovzhodni Aziji pokazala, da ima EU pozitiven rezultat 2,6 odstotka, ko gre za podporo cepivom – v primerjavi s skoraj 60 odstotki za Kitajsko.

Glede vojne, ali Rusija res izgublja? Ukrajinci so se osupljivo dobro borili, a so utrpeli velike izgube. Zahodni voditelji govorijo o tem, da bodo Kijevu dali orodja za ‘dokončanje dela’, toda tisto, kar bodo ponudili prihodnji tedni, meseci in celo leta, je videti mračno, kot kažejo neuspehi v Bakhmutu.

Rusko gospodarstvo se zdi dovolj močno za nadaljevanje vojne: IMF napoveduje, da bo letos njeno gospodarstvo zraslo za 0,3 odstotka. Medtem je še vedno vpoklicanih več sto tisoč ruskih nabornikov. Kot je ugotovil zgodovinar Stephen Kotkin, demokracije bijejo vojne drugače kot avtokracije. Rusija bo še naprej metala neizurjene nabornike v ‘mletje mesa’, v katerem jih umre tri četrtine. Kaj njihovi voditelji storijo potem, se sprašuje Kotkin: ‘Ali gredo v nedeljo v cerkev in prosijo Boga odpuščanja? Samo ponovijo.«

Ta enačba je drugačna za Ukrajino, ne glede na to, kaj Zahod dobavlja – ker je Kijev oborožen za obrambno in ne za ofenzivno vojno. Sčasoma se to prevesi v korist tistega, ki lahko zdrži dlje časa, v tem primeru Rusije. Vojne izčrpavanja so drage in jih je težko vzdrževati.

Če so težave z nabavo eno, je zamenjava zalog nekaj drugega. Poveljnik britanske vojske, general sir Patrick Sanders, je dejal, da je zagotavljanje materialov iz Združenega kraljestva vojsko “oslabilo”. Ni presenetljivo, da obrambni minister Ben Wallace zahteva 10 milijard funtov za svoj oddelek – v času, ko vlada poskuša zapolniti „fiskalno črno luknjo“ v svoji blagajni.

Komentatorji na ruski televiziji veselo opozarjajo na to. Kremeljski govorci pogosto trdijo, da Evropejci zmrzujejo do smrti zaradi visokih cen energije ali da so bili prisiljeni jesti kobilice zaradi pomanjkanja uvoza ruske pšenice. Za takšnim senzacionalizmom se skriva upanje, da se zagovorniki Ukrajine izčrpavajo in da se bodo kmalu pojavile razpoke v zidu solidarnosti Zahoda. Ali bo nova zaveza Nemčije Ukrajini preživela hladnejšo zimo? Ruski propagandisti se prav tako zavedajo, da bo nova ameriška administracija leta 2025 lahko Moskvi ponudila sveže možnosti, še posebej, če bo republikanski predsednik izolacionistično, nepotrpežljivo ali oboje.

V Evropi je ruska uporaba orožja svojih energetskih virov povzročila velike težave. Soočene s pomanjkanjem so evropske države, vključno z Združenim kraljestvom, hitele v nadomeščanju zmogljivosti, predvsem z uvozom utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). To je povzročilo inflacijo na Zahodu, problem, ki noče izginiti, čeprav se energetski trgi prilagajajo.

Obstajajo veliki zmagovalci, kot so delničarji petih naftnih velikanov – BP, Shell, Exxon, Chevron in Total Energies –, ki so lani poročali o skupnem dobičku v višini 200 milijard dolarjev. Države OPEC, ki proizvajajo fosilna goriva, so prav tako imele osupljive prihodke, ki so lani dosegli 850 milijard dolarjev. Toda zvišanje cen utekočinjenega zemeljskega plina je pomenilo, da so države, kot sta Pakistan in Bangladeš, utrpele izpad električne energije, kar je posledično zmanjšalo produktivnost. To je utrlo pot družbenim nemirom in politični nestanovitnosti – pa tudi povečalo globalni občutek zamere do Zahoda.

V svojih najbolj odkritih izrazih je vojna služila kot trenutek enega največjih prenosov bogastva v zgodovini, pri čemer so z energijo bogate države pobirale velikanske denarne bonuse, ki so posledično še pospešili spreminjanje svetovnega reda.

Vir: Peter Frankopan , The Spectator

 

NEWER POST
OLDER POST

COMMENTS

Wordpress (0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.