Reforma plačnega kaosa – Sistemske spremembe so nekaj kar ima po pravilu veliko pripravljenih nasprotnikov, odprtih front pa ima Golobova vlada že sedaj več kot dovolj

Plačni sistem v javnem sektorju se je znašel pred neizogibnimi spremembami, saj je v zadnjih letih, po številnih parcialnih dogovorih, prirejanjih in prilagajanjem zahtevam in apetitom posameznih plačnih skupin, vse prej kot enoten in sposoben preživeti v sedanji obliki.
Vlada Roberta Goloba je v preteklih tednih interventno mirila socialne napetosti povezane z razpadajočim zdravstvenim sistemom in po reformah vpijočem pravosodju, a največji učinek se je izkazal v ultra hitrem odzivu sindikalistov, ki so po vrsti pristavili svoje lončke. Ob tem je vsem več ali manj jasno, da nadaljnje višanje plač v sedanjem plačnem sistemu pelje v javnofinančni kaos.

Tudi ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, ki jo je doletela čast, da zagrizne v ta trdi oreh, je večkrat jasno opozorila, da bodoča pogajanja ne bodo zgolj o tem, koliko bo komu pripadlo iz vreče javnega denarja in da bo plačna reforma, če jo bo ta vlada uspešno izpeljala, pretresla vse druge dimenzije sistema nagrajevanja zaposlenih v javnem sektorju. Logika, ki nas sili v reformo je preprosta. Če želimo imeti kakovostne javne storitve, mora biti plačni sistem zastavljen tako, da zagotavlja učinkovit javni sektor, kvalitetne storitve pa lahko zagotovijo le usposobljeni, motivirani in ustrezno nagrajeni javni uslužbenci.

A sedanji sistem ne spodbuja k zagotavljanju kakovostnih javnih storitev, saj je zastavljen tako, da odganja mlade, usposobljene in ambiciozne kadre stran od javnih služb. Statistika je tu neusmiljena. Število zaposlenih v obdobju od leta 2015 do 2020 v javnem sektorju se je povečalo za 21356 novih zaposlitev a v tem številu je zajetih komaj 1100 mladih iskalcev zaposlitve starih od 18 do 35 leti).
Javni sektor se stara in ob tako nizkem pritoku mladih bo sistem v naslednjih desetletjih razpadel.

Mladi karierne priložnosti raje iščejo v zasebnem sektorju, saj jim je sistem nagrajevanja v javnem sektorju še posebej nenaklonjen. Uslužbenec z dvajsetletno delovno dobo v javni službi za isto delo dobi do 48 odstotkov višjo osnovno plačo in še nekaj dodatkov. Posledično je plača starejšega uslužbenca lahko tudi do 50% višja, zato mu tak plačilni sistem zagotovo ustreza, saj na trgu dela
nikjer ne dobi tolikšne plače za primerljivo delo. Zato starejši vztrajajo, mlajši pa zapuščajo javni sektor, ta se vse bolj stara, kar posledično povzroča čedalje višje stroške plač.

Teh nepravilnosti ni mogoče spremeniti v sedanjem sistemu, ki je nestimulativno zastavljen, spodbuja uravnilovko, nagrajevanje in napredovanje je praktično samoumevno zagotovljeno, ne glede na dejansko količino in kakovost opravljenega dela. Koliko uslužbencev je zaradi slabega dela bilo odpuščenih ali pa so dobili manjšo plačo? Da ne bomo krivični, to še zdaleč ne pomeni, da v javnem sektorju vsi lenarijo, veliko zaposlenih opravi ogromno dela, včasih tudi na mejah zmogljivosti. Dober del jih dela za plače, ki so na ravni minimalca, a tudi to je samo dokaz več, da je obstoječi sistem neživljenjski in škodljiv. V marsičem spodbuja negativno kadrovsko selekcijo, zato so funkcionarske zaposlitve še posebej privlačne tistim, ki v javnem sektorju vidijo priložnosti za “dodatne zaslužke”.

Zato je uspeh reforme za Slovenijo veliko več kot vprašanje uspešnosti in politične priljubljenosti Golobove vlade. Katere reforme bo uspešno izvedla njegova ministrska ekipa je odvisno predvsem od komunikacijske spretnosti, ki je ključna pri zagotavljanju široke družbene podpore in zavezništev za svoja reformska prizadevanja in posledično od razmerja moči med zagovorniki in nasprotniki sprememb. Cerarjevo vlado smo si še najbolj zapomnili po propadli zdravstveni reformi, Šarčevi se je zataknilo pri poskusu ukinitve zasebnih zavarovalnih itd. Sistemske spremembe so nekaj kar ima po pravilu veliko pripravljenih nasprotnikov, odprtih front pa ima Golobova vlada že sedaj več kot dovolj.