“Mogoče ji bo pa kupil kašno kombinežo” – Ples kapitala v slovenski politiki
Včeraj je bila ena glavnih novic v tako imenovanih MSM medijih, da bo soprog predsednice države Nataše Pirc Musar, Aleš Musar prejemal nadomestilo za stroške, ki jih ima spremljanja predsednice na protokolarnih dogodkih. Kot so pojasnili v kabinetu predsednice države Nataše Pirc Musar, Musar ne bo prejemal mesečnega prejemka v višini 20 odstotkov plače predsednice, bo pa koristil nadomestilo 15 odstotkov plače predsednice za kritje stroškov, ki jih bo imel zaradi opravljanja protokolarnih in drugih družabnih obveznosti. Soprog predsednice bi tako mesečno dobival okoli 850 evrov.
https://twitter.com/nmusar/status/1616115177954631685
Ker zakaj bi se pa moral odpovedati?! https://t.co/Er9KfhmW2r
— NATAŠA BRIŠKI (@DC43) January 19, 2023
Seveda ni nobene potrebe, da bi se pridružili moraliziranju medijev ob tem ali bog ne daj, da bi se zgražali ob dejstvu, da je je pač predsedniški par bogat. Bližje nam je stališče, ki ga je v oddaji 24UR Zvečer, ko je na vprašanje, kaj to pomeni za percepcijo predsedniškega para pri ljudeh, izrekel predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc: “Navaditi se moramo, da je naša predsednica bogata – kot kraljica, to je funkcija, ki ti pritiče, ker si bogat in ker rahlo včasih malo lažeš, se sprenevedaš in soliš pamet ljudem. In to je poseben užitek. Veste to je poseben užitek, tako kot jaz zdaj uživam, da si malo privoščim gospo. Mogoče ji bo pa kupil kakšno kombinežo ali pa jo bo nekako počastil. Kaj jaz vem, kaj bosta zdaj onadva s tem denarjem…Mogoče si bo samo bencin kupoval, bi rekel za tisti nagnusni Rolls Roys, ki je v resnici ena krama. Ampak dobro, tako je. Tako predsednico imamo, tako smo izvolili. In vso pravico ima”.
V Sloveniji smo po več kot treh desetletjih samostojne države priča zanimivemu paradoksu, da imamo na oblasti levosredinsko vlado, ki zagovarja levosredinske vrednote ali pa, če smo že pri predsednici države, liberalno politiko, ob dejstvu, da so ljudje na najvišjih funkcijah v državi v svojem bistvu tipični predstavniki tranzicijskega kapitala. Nekdanji predsednik Milan Kučan, ki se na okrog prevaža z golfom, je ob neki priložnosti, dejal, da je v politiki enako kotcesti “najbolj nevarno takrat, ko si sam na ravni cesti”.
Prve politične garniture v samostojni državi so zato, vsaj navzven za ljudi, gojile skromnost ali pa so bile resnično tako vzgojene in prepričane, da se enostavno nekaterih stvari ne spodobi. Z menjavo političnih garnitur, ki so se na začetku držale preverjenega načela “denar pa rit je treba skrit,” so maske pade in kapital je tudi navzven manifestiral svojo moč in vpliv, ki ga ima na politiko in nosilce politične moči.
Kaj ti pomaga bogastvo in denar, če ga ne moraš pokazati. In največji problem dela politične garniture je prav v dejstvu, da denarja , ki so si ga “prigrebli” v času tranzicije, ne more zapraviti in pokazati, vsaj na računih v državi ne .
In to je lahko za nekoga velik problem, zato v zagovor soprogu Pirc Musarjeve lahko rečemo le , da je vsaj transparenten in se ne spreneveda. Drugi denar ga rajši skrivajo na offshore podjetjih na bančnih računih v tujini in si le v redkih trenutkih lahko privoščijo “razkošje zasebnosti”, ko so v tujini, doma pa morajo iskati različne obvode, da ljudje ne bi prepoznali njihove lažne skromnosti in življenskega – osebnega stila.
Ples kapitala je zato razumljiv, saj je uspel Slovencem, ki so v večini naklonjeni egalitarizmu (več o tem Vesna Vuk Godina) na najvišje fukcije v državi lansirati ljudi, ki so v bistvu po svojem statusu in po življenjskem stilu, ali pa če hočete, po svojem razmišljanju, izraziti predstavniki kapitala, ki enostavno ne morejo razumeti ljudi, navadnih smrtnikov, ki dnevno letijo z nizkocenovniki Lidlom in Hoferjem, in primerjajo cene, da bi privarčevali kak evro.
In to je paradoks slovenske politike, kjer je kapital po treh desetletjih manifestiral svojo moč in vpliv, predvsem pa zvitost, saj mu je v bistvu uspelo nemogoče, da je tipične predstavnike kapitala lansial v vrh slovenske politike in jih ob tem zapakiral v celofan zagovornikov egalitarizma, enakosti, skratka zagovornikov sintagme tipičnih levih ali pa, če hočete, tipičnih levosredinskih idej.
Obenem pa so le ti veliki zagovorniki pravne države in enakosti pred zakonom, ker seveda morajo zaščititi “tekovine revolucije,”se pravi pridobljenega premoženja in pravic, ki so si jih nosilci kapitala pridobili v času slovenske tranzicije in divjega lastninjenja. Zanimiv paradoks, ki je lahko seveda predmet političnih, socioloških in antropoloških analiz.
In če se na koncu vrnemo na vprašanje, kaj Aleš Musar sporoča s to gesto, da bo ob vsem tem, kar ima, vzel še 850 evrov na mesec, boljše analize in odgovorov , kot jih je dal Dušan Merc, ki je v stilu svoje funkcije in poklica, saj je predsednik Društva slovenskih pisateljev cino opravičil soproga predsednice, da
: “Dokazal bo, da ima denar svoj smisel. Da transparentno posluje z državo in da ima pravno pravico, ki jo bo izkoristil.” Prav tako dodaja, “da druge variante, kot da se malo posmehujemo in norčujemo tudi iz takšnega bogastva, ni”. “Mi lahko seveda rečemo – 850 evrov je pomemben denar za prekarne delavce, za delavce, ki niso dobili plače, za upokojence z nizkimi pokojninami. To je pomemben denar, ki je očitno pomemben tudi za bogatune.
Očitno imajo bogati pravico vzeti denar tam, kjer pač po njihovem leži na tleh,” pravi Merc in dodaja: “On je naš Princ Filip, on je skrbnik predsednice in on mora svoje delo opravljati tako, da bo ona zadovoljna in da bo tudi država funkcionirala, da ne bo motenj. Lahko pa si mislimo tudi, da je država s tem vložila 850 evrov v njegovo finančno shemo. Moramo razumeti, da naši politiki kar naenkrat niso ljudje, ki so med ljudstvom, ampak so bogati.”
