Pisatelj Igor Omerza o “direktorovanju” Janeza Zemljariča, ki je vse do smrti veljal za”gospodarja prstanov,” v Udbi

Ob smrti Janeza Zemljariča sem bil presenečen nad množičnim in napačnim poimenovanjem njegovega uradnega statusa v slovenski tajni politični policiji, uradno Službi državne varnosti (SDV), ponarodelo imenovani Udba. Namreč vsi od prvega do zadnjega, kot sem uspel prebrati v časopisih, na internetu in gledati na televiziji, so ga prekrstili v direktorja SDV!? Res je, da je konec leta 1973 neposredno z direktorskega mesta Kliničnih bolnišnic prešel na mesto načelnika slovenske Udbe, a vseeno bi moralo biti danes že splošno znano, da naša tajna politična policija ni bila podjetje z direktorjem, čeprav je svoj čas tudi masovno organizirala državni šverc in ustanavljala podjetja v tujini.

Ampak pustimo to in poglejmo najprej nekaj značilnosti tega pomembnega človeka. Rojen je bil v Bukovcih, okraj Ptuj. Izhaja iz klerikalne in nacionalno zavedne kmečke družine, ki je od zore do mraka garala pri velikem kmetu, da si je zagotovila ljubi kruhek. Od tod tudi Janezov gnev nad izkoriščanjem kmeta, ki ga je gotovo približal komunistični ali če hočete socialistični miselnosti. Poleg tega je kot golobradi mladenič sovražil nemške okupatorje in se hotel konec leta 1944 pridružiti partizanom, a mu to zaradi takratne nemške ofenzive ni uspelo. Zato je do osvoboditve delal na terenu za Osvobodilno fronto. Očitki, da je bil v Hitlerjugendu so nesmiselni, saj so vsi, ki so hoteli med nemško okupacijo hoditi v šolo morali pristopiti v to organizacijo. V njej pa ni hotel ničesar počenjati in ničesar organizirati.

Po vojni je aprila 1947 vstopil v Komunistično partijo, končal gimnazijo in pravno fakulteto ter se hkrati počasi vzpenjal po režimski lestvici. Morda je bilo odločilno, da je njegovo prizadevnost ob organiziranju “komunističnega” kongresa leta 1958 opazil Ivan Maček – Matija in pozneje tudi Edvard Kardelj, ko je bil Janez predsednik organizacijskega odbora za proslavo ob 400. letnici kmečkih uporov. Znamenit je po fantastični delovni vnemi, smislu za vodenje in organiziranje in je najbolj zaslužen za izgradnjo Kliničnega centra in Cankarjevega doma. Zato ni nič čudnega da je leta 1968 postal direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. Toda novembra 1973 je bil imenovan za načelnika slovenske Udbe, leta 1978 za notranjega
ministra socialistične Slovenije in nato celo za predsednika slovenske in nadalje za popredsednika jugoslovanske vlade (izvršnega sveta).

Že v času direktorovanja v Kliničnih bolnišnicah je pokazal “udbovsko” nagnjenost oz. pokvarjenost, saj je dovolil tajni policiji, da je v času operacije Miloša Ogrizka (bivšega udbovca v nemilosti) ozvočila njegovo bolniško sobo 21 v sedmem nadstropju univerzitetnega kliničnega centra. Po prihoda v Udbo in njenem “načelovanju” pa je naredil vrsto umaznih potez in onečedil za vse večne čase svojo javno podobo. Poglejmo nekaj teh nečednosti!

Zvezna, srbska in slovenska tajna policija so se kar nekaj let trudile, da bi ugrabile premožnega srbskega poslovneža Slobodana Todorovića – Bato, ki je v strahu pred režimom v domovini pobegnil v München. Tito se je namreč ustrašil, da bosta odstavljeni drugi človek Jugoslavije Aleksandar Ranković – Leka in njegov prijatelj Todorović ogrozila njegovo oblast s tem da bo Leka prispeval v prevrat politično težo, Bata pa denar. No, Zemljariču je uspelo v enem letu perfektno organizirati Batino ugrabitev (februar 1975), ko se je ta iz Italije vračal v München. Vse to sem podrobno popisal v moji triler-knjigi “88 STOPNIC DO PEKLA – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića”.

Marca 1975 sta Boris Pahor in Alojz Rebula izdala v Trstu knjižico “Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa”. V njej je bilo tudi atomsko Kocbekovo pričevanje o popolni komunistični podreditvi prvotno koalicijske Osvobodilne fronte in razkritje množičnega povojnga umora razoroženih domobrancev. Posledično se je vsul plaz očitkov na Kocbeka, vrhovi režima so razmišljali, da bi Kocbeka, Pahorja in Rebulo procesirali, a si tega zaradi zahodne demokratične javnosti niso upali storiti. Je pa Zemljarič zaslišal Kocbeka, enega
izmed voditelev osvobodilnega gibanja proti naci-fašističnemu okupatorju in mu grozil z zaporom!? O tem sem pisal v kar nekaj mojih knjigah, nazadnje v knjigi “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”.

V času, ko je bil načelnik naše Udbe in slovenski notranji minister je odgovoren za štiri bombne atentate na dvojezičnem-avstrijskem Koroškem. Zadnji ponesrečeni (v Velikovcu), septembra 1979, je neskončno škodil našim zamejcem, saj so hudo ranjenega udbovskega atentatorja Avstrijci ujeli na samem kraju zločina, njegovo pomočnico pa blizu prezgodaj eksplodirane bombe. In posledica za Zemljaričevega Janeza: napredovanje v predsednika slovenske vlade! Vso to bombno dogajanje in dokumentiranje Zemljaričeve
odgovornosti sem podrobno opisal v moji knjigi “OD BELCE DO VELIKOVCA ali KAKO SEM VZLJUBIL BOMBO”.

Je pa v “načelovanju” Udbe naredil tudi nekaj pozitivnega. S “svojo” Udbo je razkrinkal kriminalno delovanje starih udbovskih švercarjev, ki so se iz tajne policije premaknili v domače gospodarstvo in banke ter v gospodarska predstavništva v tujini in sedaj polnili ne državni proračun (kot poprej v Udbi), ampak svoje žepe. To sva natančno opisala in dokumentirala z Radom Pezdirjem v knjigi “KRIMINALNI TEMELJI TERITORIALNE OBRAMBE IN NLB”.