Neznanci vlomili v stanovanje pokojnega Nika Kavčiča in ukradli celotni arhiv o “Vzporedni ekonomiji” SDV (UDBE) v Sloveniji

Verjetno se še spomnite znamenitega dokumentarca Ljerke Bizilj z naslovom Vzporedna ekonomija 1 in 2, v katerem so posneti tudi fascikli o tem, kako je nekdanja Služba državne varnosti postavila praktično celotno povojno ekonomijo. Vključno z vsemi velikimi sistemskimi podjetji kot so Luka Koper, Gorenje, Ljubljanska banka.

Neznanci so v preteklih dneh vlomili v stanovanje Nika Kavčiča, ki je bil do svoje smrti tako rekoč “gospodar prstanov”, saj je, kot rečeno, preko omrežja Uprave državne varnosti postavil celotno povojno ekonomijo v Sloveniji, kjer je prav gotovo biser na ogrlici Ljubljanska banka. Informacija je potrjena, ni pa znano, kdo so bili neznanci, ki so praktično izpraznili police z arhivom in fascikle, v katerih je bila predstavljena drugačna zgodba o povojni ekonomiji v Jugoslaviji in predvsem v Sloveniji, kjer SDV brez dobičkov iz nezakonite trgovine ne bi mogla ustanoviti številnih uspešnih slovenskih podjetij.

Če so bili glavni koraki do slovenske samostojnosti storjeni v 80-tih letih, pa so se trenja med Slovenijo in osrednjo oblastjo začela že pred letom 1950. V javnosti je v veliki meri prikrite povojne slovenske in jugoslovanske zgodovine razkrila serija treh dokumentarnih oddaj z naslovom Vzporedna ekonomija, avtorice Ljerke Bizilj. Podlaga za dokumentarec pa je bila v veliki meri vzeta iz osebnega arhiva in fasciklov Nika Kavčiča, ki je bil ukraden pri vlomu.

Dokumentarec sicer v prvem delu razkriva nezakonito trgovino in tihotapljenje, ki sta potekala “z blagoslovom” uradne oblasti. To je bilo obdobje po letu 1948, katerega je zaznamoval spor z Informbirojem, ko je Jugoslaviji nekaj časa skoraj grozila vojna z državami, nad katerimi je bdela Sovjetska zveza. Takrat je jugoslovanska oblast službam državne varnosti naložila dodatno ekonomsko dejavnost. Pojavila se je nenavadna situacija, ko je država zamižala na obe očesi in se v normalnih okoliščinah ne bi nikoli zgodila.

Slovenska državna varnost je z denarjem, ki ga je osrednja oblast prenesla na državno varnost in Udbo, tehnično opremljala svojo službo, ustanavljala podjetja v tujini za podporo svoje dejavnosti in nezakonito uvažala blago za organe oblasti. Komisije državne varnosti so tako opravljale nezakonite posle in celo od Italijanov prevzele donosen posel tihotapljenja cigaret. Kdo so bili akterji, ki so sodelovali v tej dejavnosti, za katero v državi, katere ideologija je temeljila na maksimah bratstvo in enotnost, ne bi smelo biti prostora, delno razkriva dokumentarec. Večina pa je bila še veno javnosti popolnoma neznana in je bila dokumentirana v osebnem arhivu Nika Kavčiča.

Drugi del Vzporedne ekonomije 2 sicer delno razkriva, kako so s pomočjo dobičkov iz nezakonite trgovine v petdesetih nastala velika slovenska podjetja, od katerih so se številna ohranila vse do danes. Niko Kavčič je govoril o tem, kako je ustanavljal Revoz Novo mesto, Drogo Portorož, Splošno plovbo Piran, LTH Škofja Loka, Livarno Maribor in nekatera druga. Zadnja oddaja je nadaljevala zgodbo o nezakoniti trgovini, katera ni bila ukinjena leta 1955, to je bila uradna razlaga, ampak je živela še vse do leta 1990, torej do smrti države. Oddaja pokaže na akterje, ki so se poleg Udbe ukvarjali s to dejavnostjo. Te posle je nadziral zloglasni Ivan Maček Matija, kateremu je Niko Kavčič sredi petdesetih predal posle.

Niko Kavčič, slovenski bančnik, se je rodil 7. decembra 1915, v Škofji Loki in umrl 31. oktobra 2011 v starosti 95 let. Kavčič se je po končani trgovski akademiji v Ljubljani leta 1937 zaposlil v Kreditnem zavodu za trgovino in industrijo v Ljubljani in kasneje v Beogradu. Leta 1941 se je vključil v NOB, od 1942 je delal v partizanski tehniki in bil med vodilnimi v varnostni službi na Gorenjskem. Po vojni je bil direktor Komunalne banke Ljubljana (1955 – 1960), generalni direktor centrale Narodne banke v Ljubljani (1960 – 1963) in do 1965 Splošne gospodarske banke SRS, nato namestnik generalnega direktorja Jugobanke v Beogradu, predsednik Združenja bank Slovenije (1967) in generalni direktor Kreditne banke in hranilnice Ljubljana (1969 – 1972). Kavčič je organiziral združitev bank v Sloveniji v okviru Ljubljanske banke; ta se je z razširitvijo poslovanja po celi Jugoslaviji in tudi v tujini uveljavila v mednarodnem prostoru. Kavčič je leta 2001 izdal obširno avtobiografijo z naslovom Pot v osamosvojitev.