(V ŽIVO) “S kolom po glavi ” – Pred današnjo predstavitvijo knjige “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba” smo se pogovarjali s pisateljem Igorjem Omerzo, ki je bil leta 1994 napaden in “prvo pretepeni” poslanec državnega zbora

Danes predstavljate ob 18. uri v dvorani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve svojo novo knjigo. Zakaj ravno danes? Datum ni slučjno izbran, saj je na današnji dan leta 1981 umrl Edvard Kocbek, ki ga je tajna politična policija našega komunističnega vrha zalezovala od leta 1944 pa vse do njegove smrti (in še čez). Sem se pa za to knjigo odločil bolj zaradi Pahorja kot zaradi Kocbeka in Jančarja, saj jo pravzaprav posvečam letos umrlemu Borisu.

Preden nadaljujeva s to knjigo, me zanima, kaj se je z vami zgodilo leta 1994 – na svojem tviterju “Stasiland Slovenija” ste namreč objavili, da so bili v tem letu fizično napadeni in da je to doslej najhujši napad na poslanca. Sprašujem zaradi akutalnih fizičnih napadov na voditeljico civilne družbe Niko Kovač in poslanca Branka Grimsa.

Marca 1994 je pišlo do združitve demokratov, liberalcov, zelenih in socialistov v novo stranko LDS. Bil sem pri demokratih in odločili smo se za ta korak. Temu je močno naprotoval “demokrat” iz Ljubljane, pozabil sem ime, bil pa je krojač in še kot študent sem mu nosil skrajševati hlače. Pravili smo mu Krojaček Hlaček. Bil je prijeten možak in v sanjah si ne bi misli, da bo sposoben svoja politična prepričanja braniti s fizičnim nasiljem. Torej, bilo je poleti, sedel sem na terasu kavarne Maxi in ga zagledal, ko je šel proti moji mizi. Skušal sem ga pozdraviti, a v tistem trenutku je zamahnil z roko in me z vso silo udaril z dlanjo po obrazu. Udarec je bil tako silovit in nepričakovan, da sem padel s stola in v glavi so mi zvonili vsi zvonovi. Tako omotičnega in nemočnega me je nato Krojaček skušal udariti s stolom po glavi. Ne vem, kako sem z roko odvrnil stol na stran ali preko sebe. Takrat je že prihitel natakar in ga od zadaj zgrabil z obema rokama.

Ali so mediji o tem poročali?

Seveda, čeprav sem se jaz trudil, da bi stvar šla čim bolj neopazno mimo. Nisem mu namreč želel povzročiti zadovoljstva, kajti taki podleži in primitivci si želijo, da bi se počutili “slavno” in tudi mislim, da pretiran jok in stok naravnost vabi podobne tipe, da bi si tudi oni odtrgali košček takšne bolane “slave”. Zato ga tudi nisem tožil, po svoje se mi je pa tudi smilil, saj je grozno, če si oseba, ki ne more na kulturen način izražati svojega nestrinjanja. Sta pa v zvezi s tem še dve zanimivosti. Prva je zabavna, druga tragična. Zjutraj je namreč Delo pisalo, da sem jih dobil “s kolom po glavi”. Stol je postal kol in mojo mamo je zato, ko je to zjutraj prebrala, skoraj zadela kap. Tragično pa je, da je Krojaček zatem, ne vem točno kdaj, padel preko balkona (IV. ali V. nadstropje) in se ubil. Zato mi še danes prijatelji zafrkljivo v zvezi s tem pravijo, da sem slovenski Putin!

Pojdiva na knjigo. Kaj bi na kratko povedali o njej?

Kot je razvidno iz Vabila je naslov knjige “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”, s podnaslovom “Pritlehna ozadja propadle socialistične Slovenije”. V njej razkrivam dolgotrajno zalezovanje in šikaniranje treh velikanov slovenske literature v obdobju delovanja tajne politične policije slovenskega komunističnega vrha (ponarodelo Udba). Zelo zanimiv je, po mojem mnenju, pravo oceno lahko dajo samo bralci, “Prolog” v knjigo, ki nosi intriganten naslov “Udba za začetnike”. Tu skušam jedrnato in preprosto razložiti genezo, bistvo in sredstva ter metode delovanja naše propadle tajne politične policije ter podajam tudi nekaj podatkov o njenih tajnih operacijah, koga je najbolj zalezovala (osebo Kocbeka, institucijo katoliško cerkev) ter kako in koliko je obveščala, o svojih umazano pridobljenih podatkih o “življenju drugih”, komunistični vrh Slovenije.

Ali niste o Kocbeku in Pahorju napisali že dve obsežni knjigi (600 in 640 strani)?

Da. A tu gre za strnitev obsežne materije na 42 (Kocbek) strani in 27 (Pahor) strani. Hkrati uporabim oz. prikažem nove udbovske dokumente, ki sem jih našel v letih, ki so pretekla od izdaje teh dveh knjig. Npr. premierno predstavljam dokumentacijo o tem, kako je Udba spremljala umiranje Kocbeka. Pri Pahorju npr. premierno predstavim dokument, kjer Udba poroča (leta 1969) komunističnemu vrhu Slovenije, kako plenijo na meji in na poštah Borisovo knjigo “Odisej ob jamboru” in med prejemniki tega tajnega poročanja je tudi mladi Kučan. Torej je Kučan že dobrih 20 let pred propadom socialističnega režima in njegovega udbovskega podaljška bil eden izmed maloštevilnih naslovnikov, ki so redno prejemali poročila tajne policije. Je pa seveda leta 1986, ko je Milan Kučan postal šef slovenskih komunistov, postal zaradi te funkcije politični vodja politične policije.

Dakaj pa ste dodali Draga Jančarja?

Nekako mi v tej zvezi odgovarja pisatelj Drago Jančar, saj je danes v visokem literarnem rangu Kocbeka in Pahorja ter ima, tako kot onadva, evropsko ime. Poleg tega je imel že takrat osebne stike z Borisom Pahorjem, o čemer poroča tudi marljiva Udba. Takrat, ko ga začne sistematično preganjati Udba, natančno 27. maja 1974, je bil seveda šele na začetku svoje pisateljske kariere. Zanimivo pa je, da je ta prvi “preganjalski” dokument Udbe o Jančarju, prejel tudi Milan Kučan. Moram dodati, da bi raje kot samo poglavje o njemu (58 strani) napisal knjigo, a za obseg knjige mi je zmanjkalo gradiva. Vedeti namreč morate, da je večina udbovske dokumentacije bila uničena marca, aprila in maja 1990! Kulturna “genocidarja” sta bila šef Udbe Ivan Eržen in notranji minister Tomaž Ertl. Nikoli za to nista odgovarjala in tudi ne za številne druge “neprijaznosti” (milo rečeno)! Vedeti morate, da ni bila Udba samo “psihična” politična policija, ampak tudi državno-teroristična organizacija, ki je ugrabljala in ubijala in podstavljala bombe v tujini! Tisti “kol po glavi” je mala malica v primerjavi s tem, kar so ti mračni ljudje vse počeli!

Govorite o uničenju hkrati pa serijsko pišete knjige o Udbi?

V “Epilogu” nove knjige razkrijem, kako je to mogoče. Ob tem bi poudaril, da jaz v arhivih (v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, odpravljam se tudi v Sarajevo) iščem in nato prikazujem udbovsko delovanje v obliki zgodb, da bi tako pritegnil bralce. Mojih knjig ne morem in ne smem sam ocenjevati, lahko pa rečem, da gre po žanru večinoma za politično- kriminalne trilerje, saj realno življenje ustvarja zgodbe, ki jih ne more izmisliti najbolj bujna literarna domišljija. Tudi jezik, ki ga uporabljam je precej sočen, vsaj trudim se v tej smeri, in zato so moje knjige tudi v polju “stvarne literature”, tako namreč Nemci poimenujejo tak tip knjig.

Pogovor  z avtorjem ob predstavitvi knjige “Kocbek, Pahor, Jančar in Udba”, s podnaslovom “Pritlehna ozadja propadle socialistične Slovenije”., k ob 18 uri v prostorih VSO na Cankarjevi bomo na Topnews.si in You Tube kanalu Toptv.si prenašali v živo.