Na današnji dan: Mineva 60 let od kubanske raketne krize, ko je bil svet do sedaj najbližje jedrski vojni

Na današnji dan pred 60 leti je takratni predsednik ZDA John F. Kennedy domačo in svetovno javnost seznanil z informacijo, da je Sovjetska zveza na Kubi začela nameščati jedrske rakete srednjega dosega. 13 dni v oktobru 1962, kolikor je skupno trajala kubanska raketna kriza, še vedno veljajo za čas, ko je bil svet najbližje jedrski vojni.

Kriza se je začela, ko je ameriško vodstvo izvedelo, da na Kubi skrivaj nameščajo sovjetske rakete z jedrskimi konicami, ki bi lahko dosegle Združene države Amerike. Predsednik John Kennedy je poslal okrepitve v ameriško pomorsko oporišče Guantanamo in 22. oktobra 1962 od sovjetskega partijskega voditelja Nikite Hruščova in kubanskega predsednika Fidela Castra zahteval, da naj prenehajo z nameščanjem raket ter odstranijo raketna oporišča. Sovjeti so sestrelili ameriško vojaško letalo, ki je preletavalo kubansko ozemlje in njihova oporišča.

Predsednik Kennedy je Sovjetom zagrozil, da bo napadel njihovo ladjevje, ki se je bližalo Kubi s sestavnimi deli za jedrsko raketno oporišče, če se to ne bo obrnilo. To bi zagotovo sprožilo sovjetski odgovor in verjetno celo tretjo svetovno vojno. Na ukaz Hruščova so se pri t. i. »orehovi črti« obrnile sovjetske trgovske ladje. Sovjetska zveza je privolila v zahteve ZDA in izpraznila raketna oporišča, v zameno pa naj ZDA ne bi napadle Kube.

Del tega sporazuma pa je bil tudi umik ameriškega jedrskega orožja iz Turčije, ki je bil širši javnosti dlje časa nepoznan. Odtlej je med Moskvo in Washingtonom vzpostavljena direktna telefonska zveza s tako imenovanim rdečim telefonom. Med kubansko krizo je bil svet do sedaj najbližje jedrski vojni.

Po odkritju sovjetskih aktivnosti na komunistični Kubi 15. oktobra so ZDA začele s pripravo na vojni spopad. Kennedy je takrat kljub napetostim zavračal pozive k invaziji karibskega otoka, namesto tega se je odločil za pomorsko “karanteno” Kube, s katero so želeli preprečiti prihod nove sovjetske oborožitve v svojo soseščino. S tem so se ZDA izognile uporabi termina blokada, kar bi pomenilo razglasitev vojne.

Najbližje vojni sta bili državi 27. oktobra, ko so ameriške vojaške ladje metale globinske opozorilne bombe na sovjetsko jedrsko podmornico. Sovjeti so še isti dan nad Kubo sestrelili ameriško vohunsko letalo U-2, pri čemer je umrl pilot Rudolf Anderson.

Za uradni konec krize se šteje 28. oktober, čeprav so Sovjeti rakete s Kube odstranili šele novembra, letala za prenos jedrskih bomb pa decembra.

Diplomatski dogovor, ki je takrat preprečil katastrofo, je od Sovjetov zahteval, da umaknejo rakete, v zameno pa so ZDA dale zagotovilo, da ne bodo na silo poskušale zavzeti Kube, kot so to posredno poskušale storiti leto prej z desantom v Prašičjem zalivu.

Prav tako so Američani pristali na umik svojih balističnih raket, ki so jih v 50. letih namestili nedaleč od sovjetskega ozemlja v Turčiji.

Najhujša kriza hladne vojne je imela tudi pozitivne učinke, saj je med drugim vodila k vzpostavitvi neposredne povezave med Belo hišo in Kremljem, tako imenovani rdeči telefon. Prav tako je pripeljala do pogajanj in pogodbe o neširjenju jedrske oborožitve.