Konec globalizacije? – Zakaj sta Amerika in Evropa zaskrbljeni zaradi obračanja Kitajske vase in zakaj se je Xi taktično umaknil pred kongresom Kitajske komunistične partije – TOPNEWS.si

Konec globalizacije? – Zakaj sta Amerika in Evropa zaskrbljeni zaradi obračanja Kitajske vase in zakaj se je Xi taktično umaknil pred kongresom Kitajske komunistične partije

12. oktobra 2022
Konec globalizacije? – Zakaj sta Amerika in Evropa zaskrbljeni zaradi obračanja Kitajske vase in zakaj se je Xi taktično umaknil pred kongresom Kitajske komunistične partije

Politični in poslovni voditelji v Ameriki, na Kitajskem in v EU se strinjajo, da je globalizacija v nevarnosti, da se bo končala in da je velik dejavnik vzpon Kitajske.

Vendar se ti isti bloki – tri največja gospodarstva na svetu– globoko ne strinjajo glede tega, ali je za to kriva Kitajska. Ameriški državni sekretar Antony Blinken pravi, da je Kitajska nedvomno imela več koristi od odprtega mednarodnega reda kot katera koli druga država, a ga zdaj želi preoblikovati.

Bidnova administracija Kitajsko obtožuje, da si prizadeva za “asimetrično ločevanje”, saj želi prevladovati nad ključnimi tehnologijami od baterij za električne avtomobile do kvantnega računalništva.  Blinken vidi sebičen načrt, da bo “Kitajska manj odvisna od sveta in svet bolj odvisen od Kitajske,” ugotavljajo pri Economistu.

Ko je leta 2012 Xi prevzel oblast, so bili nekateri opazovalci previdno optimistični, da bo vladal bolj umirjeno in se poskušal sporazumeti z Ameriko in Zahodom. Ti upi so se razblinili, ugotavljajo analitiki pri  Economistu.

Tudi evropejci so zaskrbljeni. Julija, potem ko se je Valdis Dombrovskis, izvršni podpredsednik Evropske komisije, pogovarjal z Liujem Hejem, takratnim glavnim kitajskim gospodarskim odposlancem in podpredsednikom vlade, je EU v izjavi obžalovala uporabo gospodarske prisile Kitajske za kaznovanje držav, ki ji niso všeč, kot se dogaja z Litvo, potem ko je bila ocenjena, kot preveč prijazna do Tajvana.

EU je opozorila, da »naraščajoča politizacija« kitajskega poslovnega okolja vodi evropska podjetja k ponovnemu premisleku o obstoječem poslovanju in načrtovanih naložbah . The Economist je naredil raziskavo o tem, kaj je oblikovalo razmišljanje Xi Jinpinga in objavil serijo podcastov v katerih raziskuje, kaj se skriva za močjo kitajskega voditelja.

V zadnjih nekaj dneh je daljša odsotnost  Xi – ja znova sprožil divje govorice o njegovi politični karieri: 27. septembra je  obiskal razstavo, ki poudarja dosežke komunistične partije pod njegovo vladavino. Toda leta 2012 so se ti umiki  imenovali drugače . Minila sta dva tedna, preden se je  Xi znova pojavil. Še danes se analitiki sprašujejo, kaj se je takrat zgodilo in kaj je to pomenilo.

Špekulacije o tem, zakaj je  Xi izginil , so segale od zdravstvenih težav do poskusa atentata. Chris Johnson je pred kratkim zapustil CIO , kjer je delal kot kitajski analitik. Meni, da je bil to verjetno odgovor Xi-ja starešinam komunistične partije, ki jih je – medtem ko so podpirali njegov vzpon na vrh –  osupnila njegova  željo po oblasti, ki ne bo več omejena z njihovimi mnenji. “Potem poiščite nekoga drugega, ki bo prevzel to delo,” si  Johnson predstavlja, da jim je rekel Xi.

»To je bila dobra priložnost zanj, da pokaže, da mu noben upokojenec ne bo diktiral,« meni nekdanji svetovalec. Xi je želel biti “ne le prvi med enakimi, ampak naravnost prvi.” Če je ta teorija pravilna, je  Xi dosegel svoje. Pokazal je več moči in neusmiljenosti kot kateri koli voditelj od Mao Zedonga, ki je umrl leta 1976. The Economist ta teden objavlja podcast v osmih delih, imenovan »Princ«, ki preučuje vzpon Xi-ja.

Xi je izvedel  obsežne čistke stranke in varnostnih sil, da bi odstranil skorumpirane in politične sovražnike (vključno s številnimi zavezniki teh starešin). Razdrobljeno stranko, ki je izginila iz življenj mnogih navadnih ljudi, je spremenil v vseprisotno, ideološko napolnjen stroj, ki ga podpira tehnologija. Zatrl je nestrinjanje: izbrisal velik del civilne družbe, zgradil gulag za muslimane v Xinjiangu in oslabil svoboščine Hongkonga.

Xi je peščene bregove v Južnokitajskem morju spremenil v trdnjave, zagrozil Tajvanu z vojaškimi vajami v bližini obale otoka in povečal razporeditev jedrskega orožja, da bi zadržal Ameriko. Okrepil je globalno moč Kitajske in njeno gospodarsko moč uporabil v boju za politični vpliv z Zahodom, ki ga posmehuje, kot kaotičnemu in propadajočemu.

16. oktobra bo  Kitajska komunistična partija sklicala petletni kongres. Trajal bo približno teden dni in bo preoblikoval velik del vladajoče elite. Nova skupina se bo nato sestala, da bi izbrala ožje vodstvo za naslednjega pol desetletja. Skoraj zagotovo bo  Xi ponovno imenovan za vodjo stranke in vojaškega poveljnika ter  bo ponovno potrjen za predsednika v začetku prihodnjega leta. To bo brez primere v obdobju po Mau.

Norma za ta delovna mesta je  bila  na Kitajskem največ dva petletna mandata. Zdi se, da se je  Xi tokrat  odločil drugače , da bo vladar tako dolgo, kot bo želel.

Zadnjih deset let je razkrilo marsikaj o njegovem razmišljanju. Ker pa napetosti z Ameriko naraščajo, nenazadnje tudi zaradi Tajvana, postaja preučevanje njegovega značaja vedno bolj pereča naloga. Je lahko še en Vladimir Putin, ki je pripravljen prevzeti ogromna tveganja za zagotovitev svojih ozemeljskih ambicij? Koliko mu je pomembno, če se Kitajska in Zahod razideta? Ali ga navdušuje marksistični duh, ki bo obrnil postmaovski gospodarski red? Ali bo dovolil, da obsedenost s preprečevanjem širjenja covida-19 ohromi enega največjih svetovnih motorjev gospodarske rasti?

V zadnjih nekaj mesecih so se pri  The Economistu pogovarjali s številnimi ljudmi z vpogledom v Xijevo osebnost, od nekdanjih uradnikov na Zahodu do Kitajcev, ki so seznanjeni s skrivnostnim svetom elite svoje države in vplivi, ki so morda oblikovali X-jeve politične preference. ko se je povzpel na oblast.

Nekatera njihova opažanja so citirana v tem članku. Zaključki te serije imajo mračne posledice za Kitajsko in svet. Ko je  Xi leta 2012 prevzel oblast, so bili nekateri opazovalci previdno optimistični, da se bo izkazal za nekakšnega reformatorja: ne za še enega Mihaila Gorbačova, ampak vsaj za nekoga, ki bo vladal bolj lahkotno in se poskušal razumeti z Združenimi državami in Zahodom.

Ti upi so bili razblinjeni, ko je postalo očitno, da je Xi odločen pridobiti ogromno moč, jo neusmiljeno uporabiti proti svojim in partijskim kritikom ter jo uporabiti, da Kitajsko spremeni v svetovno silo, nad katero bi bil Zahod navdušen. Osebne lastnosti, zaradi katerih je Xi stopil na to pot, ga bodo še naprej gnale po njej. Tako bodo tudi sile okoli njega: nacionalistična elita, stranka, ki se vedno boji, da bo izgubila nadzor, in javnost, ki pozdravlja mogočneže.

Med temi optimisti pred desetletjem so bili Kitajci, ki so poznali notranje delovanje stranke. Eden od njih je bil Li Rui, ki je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja namestnik ministra in Maov osebni tajnik, pozneje je devet let preživel v zaporu zaradi kritiziranja Maa in je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pod Deng Xiaopingom vrnjen na visoko funkcijo.

Po upokojitvi je ostal odkrit zagovornik gospodarskih in političnih reform do svoje smrti leta 2019. »Ko je Xi Jinping postal številka ena, je bil moj oče tako srečen,« se spominja njegova hči Nanyang Li, ki zdaj živi v Ameriki. “Oče mi je rekel, zdaj je dobro … imamo upanje za naš politični sistem.”

Li bi moral biti v dobrem položaju za presojo. V letih 1982–84 je opravljal ključno vlogo kot namestnik vodje partijskega organizacijskega oddelka, agencije, ki upravlja obsežno kitajsko birokracijo in pomaga izbrati uradnike za napredovanje. Zadolžen je bil za ustanovitev nove pisarne v njej, imenovane Biro za mlade kadre.

Njegova naloga je bila identificirati in pripraviti mlade uradnike, ki bi lahko postali prihodnji voditelji Kitajske. Urad je sestavil seznam 1100. Od 14 mož, ki so bili po partijskem kongresu leta 2007 in naslednjem leta 2012 imenovani na vrh oblasti – v stalni odbor politbiroja, so bili vsi razen dveh na tem seznamu, sestavljenem pred štirimi desetletji. Xi, ki je leta 2012 postal generalni sekretar, je bil na njem.  Li je poslal podrejenega, da razišče njegovo primernost.

Zakaj so se torej on in mnogi drugi tako zmotili v svojih ugibanjih o tem, kakšen bo  Xi kot kitajski voditelj? Obstajata dva glavna razloga. Prvič, ocene Xijeve osebnosti leta 2012 so v veliki meri temeljile na njegovih družinskih vezeh. Bil je sin Xi Zhongxuna, veterana revolucije, ki je stranko pripeljala na oblast leta 1949.

Očeta Xi -ja, ki je umrl leta 2002, je Mao počistil, Deng pa rehabilitiral. Bil je gospodarski reformator, ki je pod Dengom nadziral ustanovitev prve kitajske “posebne gospodarske cone” – kar je zdaj dinamično mega mesto Shenzhen. Zaradi tega eksperimenta v kapitalizmu so partijski konservativci zvijali z očmi (nekateri privrženci trde linije niso hoteli niti iti tja).

Kakšen oče, takšen sin, je skupna značilnost kitajske politične kulture. Mnogi so pričakovali, da bo sin takega reformističnega pionirja podobne vrste.

Drugi razlog je bilo pomanjkanje informacij. Preden se jeXi leta 2007 pojavil kot čakajoči vodja, je bil sklonjen. Njegova žena Peng Liyuane bila pevka domoljubnih ljudskih balad in opernih pesmi in veliko bolj znana od njega (ima deset albumov na Spotifyju). Potem ko je kitajska vojska leta 1989 zadušila proteste na Trgu nebeškega miru, je na trgu nastopila za vojake.

Xi je bil malo znan politik, ki ni niti rekel niti storil ničesar osupljivega. Nenavadno za nastajajočega voditelja je preživel 17 let v eni provinci – Fujian na jugovzhodni obali – preden je leta 2002 v sosednjem Zhejiangu dobil svojo prvo službo, kot vodja province.

Alfred Wu je bil novinar državnih medijev v Fujianu, ki je bil zadolžen za pokrivanje dejavnosti  Xi-ja. To je bilo dolgočasno delo. “Bil je zelo tih in malce plašen,” pravi  Wu, ki je zdaj na Nacionalni univerzi v Singapurju. “Ljudje si nikoli niso predstavljali, da bo postal državni voditelj.”

Leta 2011, leto preden je  Xi prevzel oblast, je Joe Biden – tedanji podpredsednik Amerike pod Barackom Obamo – odšel na Kitajsko, da bi se srečal z  Xi-jem, ki je bil takrat tudi podpredsednik svoje države (jasen znak, da je vstal in postal dedič).

Bidna je spremljal Evan Medeiros, ki je bil direktor Sveta za nacionalno varnost za Kitajsko. O  Xiju smo vedeli “zelo malo”, se spominja  Medeiros. Gospod Biden je poskušal zgraditi odnos s prihodnjim kitajskim voditeljem: med obiskom šole sta skupaj nerodno igrala malo košarke.  Xi je bil videti kot “zelo nadzorovan in zelo previden politik”, pravi  Medeiros.

Ni se veliko spremenilo. Odkar je prevzel položaj, Xi ni dal nobenih osebnih intervjujev z zahodnimi novinarji, niti ni imel nobene tiskovne konference, razen kratkih skupaj s tujimi voditelji med državniškimi obiski. Njegovi govori so pogosto objavljeni šele dolgo po tem, ko so bili izrečeni (na primer, tisti, ki je razpravljal o razpadu Sovjetske zveze in “izjemno velikih tveganjih in izzivih”, povezanih z ohranjanjem kitajske komunistične partije na oblasti v daljni prihodnosti, je bil objavljen 15. septembra , dobra štiri leta po tem, ko ga je dal).

V nasprotju z Putinom na državni televiziji ne daje razgibanih monologov. Medtem ko je širil moč Kitajske po vsem svetu, se je Xi zavil v tančico skrivnosti. Njegovo nedavno izginotje iz javnosti je sledilo potovanju v Srednjo Azijo, ki je bilo njegovo prvo potovanje v tujino po razglasitvi pandemije covida-19.

Obisk  Bidna na Kitajskem leta 2011 je res dal kanček vpogleda. Daniel Russel, ki je bil šef gospoda Medeirosa v Beli hiši, se spominja večerje, na kateri je  Xi “precej dolgo govoril” o prevratih, ki so tisto leto strmoglavili avtoritarne voditelje v arabskih državah.

Xi -je razmišljal o tem, kaj bi lahko povzročilo te dogodke: opozoril je na korupcijo, frakcionaštvo v vladajočih strankah in izgubo stika voditeljev z navadnimi državljani in njihovimi potrebami. Iste stvari bi lahko strmoglavile komunistično partijo, če se ne bi zbrala, se spominja  Russel.

Morda je bila največja napaka, ki so jo naredili takratni opazovalci, to, da so podcenjevali, koliko je Xi-ja gnal strah pred propadom stranke, kako daleč bo šel, da bi to preprečil, in kako razširjena je bila njegova zaskrbljenost znotraj vladajoče elite. Velik del vedenja Xi-ja kot voditelja, vključno z njegovim nacionalizmom, ki se tolče po prsih, je mogoče razložiti kot odgovor na zaskrbljenost, ki jo je leta 2011 posredoval Bidnu.

Imel je prav, ko je začutil nevarnost. Kitajska se je v zadnjih nekaj letih močno spremenila. V prejšnjem desetletju ali dveh se je pojavil velik srednji razred lastnikov stanovanj. S hitro rastjo zasebnega podjetništva je strankarska prisotnost usahnila: do takrat večina meščanov ni čutila večje povezanosti z njo.

Družbeni mediji so se šele pojavili kot orodje za komunikacijo; Lastništvo pametnih telefonov se je povečalo. Po vsej Kitajski so ljudje uporabljali te tehnologije za izmenjavo težav. nastajale so majhne nevladne organizacije , ki so zagovarjale pravice zatiranih.

In v stranki so nastajali razkoli. Tekmec  Xi-ja, Bo Xilai, se je boril za pozornost v jugozahodni regiji Chongqing, kjer je bil vodja stranke.  Bo – karizmatičen in lepega videza – je pridobival podporo javnosti s tem, da se je navidezno boril proti korupciji in nagovarjal k dolgotrajni nostalgiji po domnevno pravičnejših časih Maa, ko je država meščanom zagotavljala stanovanja in zdravstveno varstvo.

Boja, člana politbiroja, so aretirali zaradi korupcije in zlorabe oblasti v začetku leta 2012. Ko je  Xi prevzel vodenje, je nekaj mesecev kasneje. Boja postavili pred sojenje. Leta 2013 je bil obsojen na dosmrtno ječo. Uradniki so domnevali, da je načrtoval državni udar.

Več drugih, vključno z nekdanjim kitajskim varnostnim vladarjem Zhoujem Yongkangom in dvema upokojenima generaloma, je bilo obtoženih dogovarjanja. Zhoujevi družini in sodelavcem so zasegli premoženje v vrednosti več kot 14 milijard dolarjev.

Mnogi analitiki so bili presenečeni nad sposobnostjo Xi-ja, da strmoglavi tako močne ljudi.  Zhou je imel najvišji čin od vseh, ki so bili obsojeni korupcije od leta 1949. Generali so služili kot najvišji uniformirani častniki v partijski komisiji, ki nadzoruje oborožene sile. Sojenje gospodu Boju in aretacija teh mož v prvih treh letih vladavine Xi-ja je bila politična drama, primerljiva z aretacijo Tolpe štirih – ultraradikalcev, ki so leta 1976 kmalu po Maovi smrti orkestriral Maovo kulturno revolucijo.

Čistko sta omogočili dve ključni značilnosti moči in osebnosti Xija. Prvi je podpora, ki jo je užival znotraj elite. Zahod je videl državo, ki je prestala vihar svetovne finančne krize 2007–2009 in se hitro vzpenjala. Znotraj Kitajske pa so bili poznavalci stranke manj optimistični.

Zasebno so kritizirali šibkega Xi-jevega predhodnika Hu Jintaa, ker je pustil državo na cedilu in je stranka izgubila svojo disciplino. Verjeli so, da je za preživetje stranke bistveno, da ji vlijemo nov smisel in poostrimo nadzor nad njo. Govor Xi-ja o »kitajskih sanjah« o »veliki pomladitvi« države je navdušil mnoge.

Druga prednost, ki jo je imel  Xi, je bil njegov rodovnik. Na Kitajskem je Xi znan (šepetaje) kot taizi ali princ. Beseda se najpogosteje uporablja za potomce voditeljev, zlasti za otroke ustanoviteljev komunistične Kitajske. Člani te skupine uživajo politično prednost.

Med prvimi približno 600 obetavnimi mladimi uradniki, ki jih je v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja opredelil Urad za mlade kadre, je bilo približno 5 % knezov. V stalnem odboru politbiroja, ki ga je Xi prevzel leta 2012, je bila večina.

Serija podcastov  The Econimista se imenuje “Princ”, naslov dela Niccola Machiavellija o tem, kako biti vladar. Kot je pred približno 500 leti zapisal Machiavelli, se »dedne države … vzdržujejo z veliko manj težavami kot nove države, saj je vse, kar se zahteva, to, da princ ne odstopi od običajev svojih prednikov.«

Xi se morda ne bo strinjal s tem, kako enostavno se to sliši (sam Machiavelli bi morda zapisal drugače o kolosu, kot je Kitajska). Vendar je kitajski predsednik očitno prepričan, da je ohranitev tradicionalne ideološke retorike stranke – ne glede na to, kako neskladna je z mnogimi vidiki današnjega državno vodenega kapitalizma – ključnega pomena za ohranjanje njenih 97 milijonov članov v  miru in z njim na čelu.

Leta 2009 je ameriško veleposlaništvo v Pekingu v Washington poslalo zaupno depešo (kasneje jo je objavil Wikileaks) o oceni enega neimenovanega – a očitno zaupanja vrednega – kitajskega akademika, ki je  Xija poznal že na začetku kariere kitajskega voditelja. »Naš kontakt je prepričan, da ima Xi pristen občutek ‘upravičenosti’, saj verjame, da so člani njegove generacije ‘zakoniti dediči’ revolucionarnih dosežkov svojih staršev in si zato ‘zaslužijo vladati Kitajski’,” je zapisano v depeši.  Xi-ja ni gnala ideologija, je citiral učenjaka, temveč se je odločil preživeti tako, da “postane bolj rdeč od rdečega”.

Če bi se problekel v komunizem, bi ga strankarska elita videla kot varen par rok. Glede na to, kako se je Xi odločil oblikovati svojo podobo, se je stik izkazal za pravilnejšega od optimističnih liberalcev. V preteklih nekaj mesecih so bili uradniki po vsej državi prisiljeni gledati (še en) film o razpadu Sovjetske zveze leta 1991. Dokumentarec opozarja na veliko lekcijo: da se ne sme kritizirati velikanov komunistične preteklosti. Napad na Stalina, kot je leta 1956 storil sovjetski voditelj Nikita Hruščov, je zasejal seme propada.

Xi ni maoist. Zasebne podjetnike hoče spraviti na noge, ne pa jih odpraviti, kot je to storil Mao – njihov prispevek h gospodarstvu je preveč dragocen, da bi se ga odrekli. V nasprotju z Maom, ki je z veseljem uničeval strankarske strukture v prizadevanju za utopične cilje, želi Xi okrepiti politični in gospodarski okvir države ter obdržati trdno kontrolo stranke.

Xij-u je stranka kot institucija pomembnejša kot Mau. Med kulturno revolucijo je Mao poskušal očistiti svoje kritike tako, da je sprostil Rdečo gardo – spontano ustanovljene tolpe radikalcev, neodvisne od stranke. Marsikje so prevzeli lokalno oblast ter napadali partijske uradnike in partijske organizacije, češ da so »reakcionarni« ali premalo maoistični. Med tarčami je bila tudi družina  Xi-ja. Njegovega očeta so mučili. Njegova polsestra se je ubila, da bi se izognila podobnemu ravnanju.

Ta izkušnja je morda okrepila Xijevo prepričanje o močni stranki. Treba se je okrepiti, da preprečimo ponovni kaos. Dajanje proste roke množicam je bilo nevarno. »Kar vidim, niso samo površne stvari: moč, rože, slava, aplavz,« je leta 2000 dejal Xi. »Vidim hleve za krave« – kar pomeni hiše za pridržanje Rdeče garde – »in kako lahko ljudje pihajo toplo in hladno.”

Le malokdo si upa o  Xi-ju razglabljati – tisti, ki so to storili, so bili zaprti ali kako drugače kaznovani. Stranko je uporabil kot svoje orožje, partijske odbore je vbrizgal v zasebna podjetja in jih oživil v soseskah. Strankarske celice so vodile množično mobilizacijo ljudi, da bi uveljavili zapore, povezane s covidom, zgrabili prenašalce virusa in jih dali v nadzorovano karanteno ter izvajali neskončne teste nukleinske kisline in inšpekcije od vrat do vrat. V Xinjiangu so partijski sekretarji imeli zadnjo besedo pri odločanju, koga bodo poslali v taborišča za “deradikalizacijo”.

Xi je ustanovil nove strankarske skupine, ki jih je pogosto vodil sam, da bi nadzirale delo vladnih ministrstev. Kot pravi: “Vzhod, zahod, jug, sever in sredina – stranka vodi vse.”

Tako kot Xi, ki je zadolžen  za vse glavne resorje vlade, vključno z gospodarsko politiko, ki so jo prejšnji generalni sekretarji dali v roke premierju. Po kongresu stranke prihodnji mesec, ko bo znana nova vodstvena zasedba, bo veliko pozornosti posvečeno tretjemu mandatu generalnega sekretarja brez primere, ki ga bo skoraj zagotovo dobil. Toda glede na moč, ki jo ima, je verjetno vedno ostal najpomembnejši voditelj, tudi če bi se odločil, da bo mesto šefa stranke prepustil komu drugemu. Celo Deng, ki je poskušal uvesti bolj urejen sistem nasledstva, je leta po odstopu imel končno avtoriteto.

Xi, ki je star 69 let, bo torej verjetno vladal, formalno ali neformalno, dokler bo za to dovolj sposoben. Verjetno bi ga lahko strmoglavili, vendar bi bilo to težko v visokotehnološki državi nadzora, ki jo je ustvaril. V njegovih preostalih letih se bo na Kitajskem ali v tujini verjetno malo spremenilo do te mere, da bi se odločil, da ne bo vladal z železno roko ali izzival Amerike.

Vendar  Xi-ja še vedno preganja usoda Sovjetske zveze in še vedno vidi sovražnike doma. Kljub temu, da se zdi, da njegova vladavina močno odobrava javnost, ima razlog za skrb. V zadnjih nekaj letih je vodil vojno proti “politični frakciji” v policiji.

Uradniki pravijo, da je predstavljal “resno grožnjo politični varnosti”. V zadnjih nekaj dneh je bil domnevni vodja skupine Sun Lijun, ki je bil namestnik ministra za javno varnost, obsojen na pogojno smrtno kazen, ki bi jo lahko zamenjali z dosmrtno zaporno kaznijo brez pogojnega odpusta. Več drugih je dobilo dolge zaporne kazni.

Ker se gospodarstvo upočasnjuje, lahko podpora javnosti upade. Xi bo še bolj nagnjen k zatiranju nesoglasij in bo postal še bolj sumničav do zasebnih poslovnežev, ki vodijo velikanska podjetja, ki bi lahko izpodbijali njegovo politiko. Osebno se je identificiral s kitajsko strategijo »nič covida«.

Kljub hudi obremenitvi gospodarstva in vse glasnejšem negodovanju državljanov, ki so jih prizadele drakonske blokade, je malo verjetno, da bi ga opustil, dokler ne bo prepričan, da to ne bo povzročilo porasta smrti. Toda kot nacionalist verjetno ne bo hitel z uporabo tujih cepiv, ki bi Kitajski omogočila hitrejši izstop.

V tujini bo  Xi ostal enako odločen, da bo zmanjšal ameriško moč v soseščini Kitajske in zunaj nje. Vidi vse večjo grožnjo Amerike, saj poskuša okrepiti vezi z demokratičnimi državami, da bi se zoperstavila kitajskemu vplivu in Kitajcem prekinila dostop do najsodobnejših tehnologij. Ni znano, kaj si v resnici misli o vojni v Ukrajini, a bo še naprej diplomatsko podpiral Rusijo, ki jo vidi kot vitalni branik avtoritarnosti.

Tajvan bi moral še naprej skrbeti.  Xi ni pokazal znakov, da bi lahkomiselno tvegal, kot je Putin. Zlasti glede na ponavljajoče se namige gospoda Bidna, da bi Amerika vojaško branila Tajvan, ne more biti prepričan o hitri zmagi, če bi se odločil, da ga bo poskušal osvojiti (kar je na nek način večji izziv kot pokoritev Ukrajine, glede na njen teren in oddaljenost od celine). Toda zavzetje Tajvana ostaja cilj stranke. Xi hitro gradi strojno opremo, potrebno za to.

Optimisti lahko upajo na spremembe na bolje na Kitajskem, ko Xi končno odide s političnega prizorišča. Lahko se izkaže, da imajo prav. Bolj liberalni voditelji so se občasno povzpeli na komunistični Kitajski, čeprav nikoli do vrha oblasti. Toda širša politična elita, ki je pomagala pri vzponu gospoda Xija – vključno z upokojenimi voditelji, generali in knezi – bo morda raje ohranila Kitajsko na približno isti politični poti, potem ko ga ne bo več.

Kot pravi Xi, Kitajska doživlja “spremembe, ki jih ni bilo v 100 letih” doma in po svetu. Sredi takšnih negotovosti bi si večina vladajoče elite verjetno želela trdno roko na krmilu – še enega »krmarja«, kot so nagajivi uradniki začeli imenovati gospoda Xija – tako kot so cenili Dengovo odločitev, da pošlje vojsko na Trg nebeškega miru. Kljub svoji nenavadni, gospodovalni osebnosti in načinom spreminjanja pravil gospod Xi predstavlja kontinuiteto v kitajski politiki tako kot spremembe. Celo če si predstavljamo Kitajsko brez njega, je težko biti optimističen, zaključuje The Economist.

 

 

NEWER POST
OLDER POST

COMMENTS

Wordpress (0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.