Nepoznavanje prava škodi ali “ignorantia iuris nocet”

V teoriji gre pravzaprav za pravno fikcijo, da posamezniki poznajo pravna pravila. Če jih kršijo in se zoper njih sproži pravovarstveni postopek (recimo kazenski postopek), se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali in da niso vedeli, da delajo kaj narobe.

Če se od posameznika pričakuje, da bo poznal pravna pravila, bi to moralo še toliko bolj veljati za sodnike, tožilce in policiste, ki ne samo da morajo poznati pravna pravila, ampak morajo po njih soditi, pripravljati obtožnice in voditi preiskave.

V primeru, ko so se, na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju pri vodji Ivanu Žnaberlu na dan borca 4. julija 2012 bivše države, pojavili Gorazd Korošec, Vinko Stiplovšek in Joško Gregorovič in dejali približno tako: “mi smo kriminalci” (podali so samoovadbo glede svojega kriminalnega početja), vendar v zameno za amnestijo, vam ponujamo nekaj velikega v zameno – novinarja Vladimirja Voduška. In odpovedalo je pravo, protokoli, odredbe, skratka lov je bil odprt in lahko se uporabi vsa sredstva. Kot je nekoč rekel Slobodan Milošević: ” i inistutuciolanlno i vaninstitucionalno”.

Najbolj je presenetljivo, da je omenjene gospode sprejel, kar vodja ODT Ivan Žnaberl osebno v njegovi pisarni, ki je takoj, ko so mu “pričevalci” podali lažno kazensko ovadbo, poklical vodjo Sektorja za organiziran kriminal Boštjana Hmelaka, da se takoj javi na tožilstvu, ker imajo enega “hudega kriminalca”, ki ga je potrebno takoj spraviti za zapahe.

Zamislite si paradoks, da se vodja organiziranega kriminala in kasneje vodja operativne akacije Boštjan Hmelak mirno zlaže na pričanju pred sodiščem, da je k šefu tožilstva poslal dva svoja operativca z imeni in priimki, od katerih eden, ki je bil zaslišan včeraj na sodišču, mirno pove, da tožilstva sploh ni videl od znotraj, ampak, da je bil na tožilstvu, kar vodja operativne akcije Boštjan Hmelak sam. Paradoks brez primere.

Še preden akterji zapustijo tožilstvo in naslednji dan svojo zgodbo ponovijo na policiji, tožilec že pripravlja odredbo za tajno delovanje, sledenje, prisluškovanje in skratka vse, kar v stilu maksime, da so dovoljena vsa sredstva tudi likvidacija, kot so to kasneje manifestirali policisti na parkirnem prostoru v Trojanah.

Skratka, še preden procesija pride naslednji dan 5.7.2012 do policije, ima tožilstvo že napisano odredbo za tajno delovanje, v kateri ne manjka tajnih delavcev in sodelavcev policije, zasledovanja, prisluškovanja v prostoru, ni, da ni. Ampak, ker se tako mudi z akcijo, da enostavno niso čakali niti na dopolnitev kazenske ovadbe s strani odvetnika Joška Gregoroviča, ki naslednji dan 6.7.2012 dopolni kazensko ovadbo, v kateri zapiše, da mu je Korošec naročil, naj pripravi kot zastopnik Uniorja pogodbo o oglaševanju in šele potem pokliče novinarsko hišo in mojo malenkost.

Korošec pa je kasneje na sodišču izjavil, da so šli namenoma v fiktivna pogajanja o oglaševanju oziroma nekakšno preiskavo proti meni, da bi dobili dokaze (osnutek pogodbe o oglaševanju), s katero so kasneje šli na na tožilstvo in policijo.

V želji po “krvi” in akciji ima policija praktično, še preden se posuši črnilo na ovadbah, že v rokah odredbo za tajno delovanje in akcija steče tako hitro, da fantje delajo napako za napako. Pozabijo, da tajni sodelavec Rudi za predajo denarja, za katerega ga ni nihče prosil, niti vprašal, nima ustrezne odredbe tožilstva.

Vendar to ni noben problem, saj bo sodišče v Slovenj Gradcu pri zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljeno pridobljenih dokazov, pokrilo nezakonito delovanje policije. Če je potrebno, pa bo to “požegnalo” še Višje sodišče v Mariboru. Skratka vsa nezakonita ravnanja je potrebno pokriti, saj se represivne inštitucije države morajo ščititi med sabo, pa četudi fantje delajo napake in evidentne nezakonitosti.

Tako to gre v naši državi in čeprav se takrat, ko se hiti v želji po akciji, naredi največ napak in nezakonitosti, samo da se zaščiti dejanske kriminalce in lažnivce, saj so vendar “steber” Celjskega gospodarstva in čeprav kršijo zakone in zlorabljajo svoj položaj v državnih in napol državnih firmah, ni pomembno, temveč je v stilu “Kill the Messenger” potrebno likvidirati prinašalca slabih novic – novinarja.