“Rešitev je mir in to takoj, ne pa vojna. Kaj tukaj ni jasno?” – J.P. Damijan raztrgal članek v The Economistu: “Sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, vendar ji dajmo še več orožja” – TOPNEWS.si

“Rešitev je mir in to takoj, ne pa vojna. Kaj tukaj ni jasno?” – J.P. Damijan raztrgal članek v The Economistu: “Sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, vendar ji dajmo še več orožja”

27. avgusta 2022
“Rešitev je mir in to takoj, ne pa vojna. Kaj tukaj ni jasno?” – J.P. Damijan raztrgal članek v The Economistu: “Sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, vendar ji dajmo še več orožja”

The Economist je pred dnevi objavil daljšo analizo v kateri se vprašuje: “Ali sankcije delujejo” in ki smo ga objavili tudi na Topnews.si.  Ekonomist Jože P. Damijan pa  je na Damjan blogu kot odgovor na članek zapisal:  “Sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, vendar ji dajmo še več orožja”. Analizo v nadaljevanju objavljamo spodaj objavljamo v celoti.

No, končno so se tudi v velikem mediju opogumili povedati, da je cesar nag. Sicer še vedno dokaj sramežljivo, vendar The Economist kot največji globalni ekonomsko-finančni magazin ugotavlja, da sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, da pa lahko morda na srednji rok prizadenejo Rusijo. Denimo sankcije lahko do leta 2025 prizemljijo morda petino ruskih civilnih letal in prizadenejo rusko industrijo zaradi pomanjkanja sestavnih delov. Ali da Rusiji grozi, da bo postala “bencinska postaja za Kitajsko” (no, do zdaj je bila to za Nemčijo in ostale evropske države). The Economist:

What are the results? On a three- to five-year horizon isolation from Western markets will cause havoc in Russia. By 2025 a fifth of civil aircraft may be grounded for want of spares. Upgrades to telecoms networks are being delayed and consumers will miss Western brands. As the state and tycoons seize Western assets, from car plants to McDonald’s outlets, more crony capitalism beckons. Russia is losing some of its most talented citizens, who recoil at the reality of dictatorship and the prospect of their country becoming a petrol station for China.

Toda: zaradi sankcij se rusko gospodarstvo ni sesulo, padec BDP bo morda zgolj 6% (namesto pričakovanih 15%), finančni sistem se je hitro stabiliziral, ruska plačilna bilanca in proračun dosegata rekordne presežke. Rusija je našla nadomestne trge za nafto in plin in našla je nadomestne izvoznike za uvoz ključnih komponent. Telekomunikacijska infrastrukturna tehnologija Kitajske je precej bolj napredna od evropske in ameriške (zato toliko težav za kitajski Huawei, ki ima najbolj napredno 5G tehnologijo). Več kot 100 držav ne sodeluje v sankcijah proti Rusiji, iz Dubaja in drugih držav lahko prosto letite vsak dan v Rusijo. Sankcije ne morejo zaustaviti ruske agresije na Ukrajino, niti je upočasniti, Rusija lahko nadaljuje vojno še 5 ali 10 let, pa ji ne bo zmanjkalo denarja. Nasprotno pa so sankcije prizadele evropsko gospodarstvo, ki bo zaradi njih zapadlo v recesijo.

Ruski rubelj nikoli ni bil močnejši, evro pa nikoli šibkejši (proti dolarju) v zadnjih 20 letih. Pozimi bodo v mnogih EU državah redukcije pri dobavah plina in morda tudi pri elektriki (če ne bo dovolj premoga, ki bi nadomestil plin v termoelektrarnah) in naslednjih 5 let bo izjemno težkih. Zaradi bedasto dizajniranih sankcij.

Pred tremi meseci (in še prej) sem pisal o tem, da so sankcije kontraproduktivne in da kaznujejo zgolj tistega, ki je sankcioniral Rusijo:

Če kaj, so trije meseci sankcij proti Rusiji pokazali, da rusko gospodarstvo prenese višji prag bolečine kot pa evropsko. Če je bil namen sankcij, da povsem zaprejo finančne tokove, s katerimi Rusija financira svojo vojaško intervencijo v Rusiji, so povsem zgrešile namen. Ne morem si predstavljati, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki ne poznajo treh ključnih in splošno znanih ekonomskih dejstev.

Še vedno ne razumem, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki tega ne razumejo. In ne razumem, da evropski “voditelji” teh očitnih dejstev nočejo razumeti in da potiskajo Evropo v največjo krizo po drugi svetovni vojni. Krizo, ki bo najprej privedla do energetskega mrka in posledično do selitve domače industrije v tujino ter zapiranja delovnih mest. Krizo, ki lahko pripelje do razpada EU.

Tega nočejo pripoznati tudi v The Economistu, ki se – ne vem zakaj – izgovarja, da sankcije ne delujejo, ker se jih ne držijo vse države (100 držav s 40% svetovnega BDP jih bojkotira) in išče rešitev v tem, da Zahod pošlje še več orožja v Ukrajino.

It turns out the sanctions weapon has flaws. One is the time lag. Blocking access to tech the West monopolises takes years to bite, and autocracies are good at absorbing the initial blow of an embargo because they can marshal resources. Then there is the blowback. Although the West’s gdp dwarfs Russia’s, there is no wishing away Mr Putin’s chokehold on gas. The biggest flaw is that full or partial embargoes are not being enforced by over 100 countries with 40% of world gdp. Urals oil is flowing to Asia. Dubai is brimming with Russian cash and you can fly with Emirates and others to Moscow seven times a day. A globalised economy is good at adapting to shocks and opportunities, particularly as most countries have no desire to enforce Western policy.

…

The good news is that, 180 days after the invasion, democracies are adapting to this reality. Heavy weapons are pouring into Ukraine, NATO is fortifying Europe’s borders with Russia, and Europe is securing new sources of gas and speeding up the shift to clean energy. America is reducing its dependence on Chinese tech and urging Taiwan to improve its military defences. The catch is that every autocracy, not least Xi Jinping’s China, is also studying the sanctions war with Russia and is busy learning the same lessons. Ukraine marks a new era of 21st-century conflict in which the military, technological and financial elements are intertwined. But it is not an era in which the West can assume it has pre-eminence. Nobody can counter aggression through dollars and semiconductors alone.

Oboje je popolna neumnost. Prvič, sankcij se preprosto ne morejo držati vse države, če ne želijo kolapsirati svojega gospodarstva. Treba je upoštevati specifiko nafte in plina kot dveh ključnih energentov z omejeno ponudbo (količinsko in glede kroga držav z nahajališči), zaradi česar je povpraševanje po obeh skrajno cenovno neelastično (ker sta omejena in nepogrešljiva, so kupci pripravljeni plačati katerokoli ceno, da ju dobijo). Zaradi tega si države širom sveta ne morejo privoščiti, da sankcionirajo Rusijo. Lahko si to privoščijo ZDA, ki imajo dovolj lastne nafte in plina. Ne morejo pa si evropske države (razen Norveške in delno V. Britanije), razen če želijo narediti ekonomski samomor. In še dodatno: zakaj bi države iz kartela OPEC sodelovale pri embargu na Rusijo in sebi zmanjšale prihodke, če bi cene nafte in plina ostale nizke?!

V kartelu OPEC in njeni najmočnejši članici Saudski Arabiji se smejejo v obraz ameriški administraciji, praktično istočasno z obiskom predsednika Bidena v Saudski Arabiji je slednja zaprosila za članstvo v skupini BRICS+, ki jo vodi dvojec Kitajska – Rusija.

In drugič, pošiljanje še več orožja v Ukrajino ne more zaustaviti vojne in ne more pregnati Rusije iz Ukrajine, ker je pač Rusija neprimerno vojaško močnejša in ima orožja, ki jih še ni uporabila. Game-changer bi bil, če bi se v Ukrajini neposredno angažirale ZDA ali NATO, toda to bi pomenilo vojno napoved Rusiji, česar pa si zahodne države ne upajo in ne morejo privoščiti, ker bi to lahko vodilo do jedrske vojne. Torej, pošiljanje še več orožja v Ukrajino pomeni zgolj podaljševanje vojne v daljno prihodnost, kjer bo Ukrajina popolnoma porušena, ukrajinsko gospodarstvo bo padlo nazaj za 100 let, ukrajinsko prebivalstvo bo pavperizirano in oropano sleherne prihodnosti, evropske države pa polne desetin milijonov ukrajinskih beguncev. Ukrajina bo postala evropski Afganistan. To pač ne more biti sprejemljiva opcija za nikogar.

Rešitev je mir (na podlagi dogovora), ne pa vojna.

6. marca letos (2 tedna po začetku vojne, ko je Nato uradno sporočil, da ne bo zaprl zračnega prostora nad Ukrajino) sem zapisal, da so se s tem opcije za Ukrajino in tudi EU povsem spremenile. Napisal sem:

V luči nove situacije bo ukrajinsko vodstvo moralo sprejeti odločitev, ki bo v danih okoliščinah optimalna za njeno državo. To pa pomeni:

najprej mirovni sporazum Ukrajina – Rusija,
Ukrajina obdrži suverenost, obe regiji (Lugansk in Donetsk) dobita avtonomijo, Krim pa neodvisnost,
Ukrajina postane članica EU,
Ukrajina ostane nevtralna država.
Ukrajina s tem zmanjša žrtve in materialno uničenje, pridobi mir ter pridobi članstvo v EU, za kar si je tako prizadevala in kar je zanjo efektivno veliko bolj pomembno kot članstvo v NATO.

Pet mesecev in pol kasneje za tem še vedno stojim. Stojim za diplomatsko rešitvijo te vojne. So se pa vmes opcije za Ukrajino precej poslabšale. Rusija je vojaško zavzela ozemlja nekdanje Novorusije, kjer živi večinsko ali manjšinsko rusko prebivalstvo, in jih pospešeno integrira v Rusko federacijo. Vprašanje je, ali se je Rusija še pripravljena odpovedati tem ozemljem, kot se je bila to pripravljena v pogajanjih po začetku vojne. Ta ozemlja, predvsem Lugansk in Donetsk, bodo morda za vedno ostala ruska, regijo Herson pa bo morda mogoče v pogajanjih dobiti nazaj. Ukrajina je svojo priložnost v pogajanjih v precejšnji meri zamudila (seveda zaradi ameriškega pritiska in zavajanja). Toda ponujeno je še vedno bistveno bolje od tega, kot če nadaljuje vojno do zadnjega mladega, za vojno sposobnega moškega in do zadnje porušene tovarne in zadnjega porušenega mostu.

Vem, da se bodo različni liberalni moralneži in pravičniki zgražali nad tem realpolitičnim pogledom. Toda ta realpolitična rešitev je edina izvedljiva stabilna rešitev in rešitev, ki povzroči daleč najmanj škode. Je optimalna opcija za Ukrajino (in Evropo). Moralneži in pravičniki (ki so se sicer pozabili zgražati in zahtevati sankcije, ko so ZDA napadle in do tal zbombardirale Irak, ko so napadle in zbombardirale Libijo in Sirijo, ko so (brez mandata Varnostnega sveta OZN) napadle in zbombardirale Srbijo, in ki se pozabijo zgražati in zahtevati sankcije proti Izraelu, ki izvaja apartheid politiko na s strani Izraela okupiranih ozemljih Palestine) si morajo zastaviti dve povsem preprosti vprašanji:

imate raje (A) Ukrajino, ki bo sicer (uradno, kajti neuradno že je od leta 2014) nekoliko manjša, vendar bo kot stabilna članica EU (z vladavino prava!) zagotavljala možnosti razvoja svojemu gospodarstvu ter prihodnost in blaginjo svojemu prebivalstvu, ali imate raje (B) Ukrajino, ki bo – kljub žrtvovanju zadnjega mladega moža Ukrajine – desetletje in več evropski Afganistan s popolnoma porušeno infrastrukturo, kjer bo ukrajinsko gospodarstvo padlo nazaj za 100 let, ukrajinsko prebivalstvo pa bo pavperizirano in oropano sleherne prihodnosti? Drugih dosegljivih opcij ni.
Ste pripravljeni za svoje ideale (na katere sicer pozabite, ko gre za ameriške in izraelske agresije) žrtvovati sedanjost in prihodnost 44 milijonov Ukrajincev?
Rešitev je mir in to takoj, ne pa vojna. Kaj tukaj ni jasno?

NEWER POST
OLDER POST

COMMENTS

Wordpress (0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.