“Bilo je lepo. Vsi so se imeli radi” – Britanski Guardian objavil odlično analizo o jugonostalgiji

Nekega  sončnega dne v Beogradu so se avtobusi ustavili pred Muzejem Jugoslavije, impozantno stavbo iz sredine prejšnjega stoletja v glavnem mestu Srbije. Pojavila se je množica ljudi, nekateri so nosili rože, nekateri pa so mahali s staro zastavo države. Prišli so na ogled mavzoleja, kjer je grob Josipa Broza Tita, ustanovitelja socialistične Jugoslavije.

Številni obiskovalci so odraščali v starem sistemu in so prišli na praznovanje diktatorjevega rojstnega dne, ki je bil pred razpadom Jugoslavije velik državni praznik. Nekateri so pripadali skrajno levim političnim strankam in nosili kičaste majice in transparente, piše The Guardian.

 

Bilo pa je tudi nekaj mlajših. Na stopnicah pred posebno razstavo, ki prikazuje Titova leta skozi plakate, umetnine, artefakte in zapisane spomine »navadnih ljudi«, je stal 18-letni Miloš Tomčić s kapo in šalom pionirja jugoslovanskega socialističnega mladinskega gibanja.

“Hotel sem videti sliko tistega časa,” je odgovoril na vprašanje, zakaj je prišel. “Bilo je lepo. Vsi so se imeli radi.” Se je imel za Srba ali Jugoslovana? “Jugoslovanka. Moja mama je Srbkinja, oče Črnogorec, babica je Hrvatica. Pravzaprav je moja družina iz vse Jugoslavije,” je brez oklevanja odgovoril.

Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, ki jo je sestavljalo šest republik – Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Slovenija, Črna gora in Severna Makedonija ter takratni avtonomni pokrajini Kosovo in Vojvodina – je leta 1945 ustanovil Tito.

No, @guardian, everyone did not "love each other" in Yugoslavia.

It was a police state led by a murderous communist dictator where human rights were trampled and economy poorly managed.

We had to fight a bloody war to leave it and we don't want it back. pic.twitter.com/2FNXd6GB7s

— Based Croatia (@Based_Croatia) August 26, 2022

Cilj Titove države je bil združiti različne etnične in verske skupine v regiji pod sloganom »bratstva in enotnosti«. Naraščajoči nacionalizem po njegovi smrti leta 1980 je leta 1992 povzročil razpad države in krvave jugoslovanske vojne v devetdesetih letih.

Skupna zgodba v tistih letih je bila, da je Tito skoraj pol stoletja silil različne narode v skupno življenje proti njihovim željam. Toda 30 let pozneje mnogi še vedno čutijo globoko naklonjenost do države, ki ne obstaja več, in žalujejo za njenim propadom.

V Srbiji 81 % vprašanih pravi, da je bil razkol slab za njihovo državo. V Bosni in Hercegovini, ki je bila vedno najbolj multikulturna med vsemi republikami, jih je tega mnenja 77 %. Tudi v Sloveniji, ki je kot prva država nekdanje Jugoslavije vstopila v Evropsko unijo in velja za »najuspešnejšo«, še vedno 45 odstotkov vprašanih meni, da je bil razkol škodljiv. Ni presenetljivo, da razpad obžaluje le 10 % prebivalcev Kosova, ki v Jugoslaviji ni bilo popolnoma neodvisno.

Naklonjenost staremu sistemu pogosto imenujemo jugonostalgija. Toda Larisa Kurtović, politična antropologinja iz Sarajeva, ki proučuje postjugoslovansko identiteto v Bosni, je do izraza previdna: “Nostalgija implicira nekakšno melanholijo ali hrepenenje.”

Seveda obstaja, po vsej regiji so številne restavracije in penzioni, kot je znamenita Café Tito v Sarajevu, ki je okrašena s kičastimi spominki in predstavlja rožnat pogled na tisto dobo. A Kurtović pravi, da obstaja tudi gibanje mlajših, ki bolj kritično gledajo na to obdobje, ocenjujejo njegove pozitivne in negativne strani.

»Obstaja veliko razumevanje socialističnega obdobja, ki je povezano z gospodarsko rastjo in ogromnim izboljšanjem življenjskega standarda,« pravi Kurtović in dodaja, da so »neizpolnjene obljube« jugoslovanskega projekta blede v primerjavi z nacionalizmom in nasiljem, ki sta sledila. Večina držav nekdanje Jugoslavije je po vojnah doživela velik gospodarski padec in še vedno trpi zaradi močnega bega možganov.

Bosno in Srbijo še posebej prizadenejo politični konflikti, njuna nekoč utopična brutalistična stanovanjska naselja in železnice, zgrajene v Jugoslaviji, propadajo. Čeprav sta Hrvaška in Slovenija kot članici EU našli relativno stabilnost, je pristop drugih držav zastal in pogajanja niso bila uresničena, zaradi česar so mnogi v dvomih, ali se bosta sploh kdaj pridružili Uniji.

V tem kontekstu se nekateri sprašujejo, ali preteklost lahko vsebuje rešitve za prihodnost. Kurtović navaja gibanja za delavske pravice, ki so se v Bosni pojavila v zadnjem desetletju in temeljijo na starem jugoslovanskem socialističnem modelu delavskega samoorganiziranja. “Ta sistem je bil zelo specifičen za Jugoslavijo,” pravi, ko pojasnjuje njegovo razliko od stalinističnega državnega lastništva industrije.

Čeprav je bila Jugoslavija enostrankarska država, so bile očitne razlike v primerjavi z drugimi državami za železno zaveso. Tito je ustanovil Gibanje neuvrščenih in ohranil uravnotežene odnose med Zahodom in ZSSR, državljani Jugoslavije pa so lahko potovali v obe regiji. Moč starega jugoslovanskega potnega lista omenjajo mnogi, ki obiščejo Titov grob in zdaj potrebujejo vizume za vstop v večino držav.

Druga pogosta tema, ki jo Kurtović izpostavlja, je izguba statusa in percepcija, da so se ljudje iz relativno velike in ugledne države preselili v veliko manj pomembne države. George Peraloc se je rodil v Severni Makedoniji leta 1989, zdaj pa živi v Bangkoku.

“Kadar koli imam stik s tukajšnjo birokracijo, na primer odpiranje bančnega računa, v svojem sistemu nikoli ne najdem Severne Makedonije, lahko pa najdem Jugoslavijo,” pravi Peraloc in nadaljuje: “Če mene vprašate, bi nam lahko še vedno koristil federacije, ni nujno, da je Jugoslavija, saj smo tako majhni in nepomembni sami.”

Meni, da so takšni občutki pogosti pri ljudeh njegove starosti, ki v starem sistemu niso nikoli zares živeli. »Vsa naša infrastruktura je iz tistega obdobja, zdaj pa propada,« dodaja Peraloc.

Obstajajo tudi gibanja, ki prevprašujejo antifašistično in antinacionalistično dediščino tega prostora, ki so jo vojne revidirale ali hotele izbrisati. Nastali so pevski zbori, ki pojejo stare partizanske pesmi, tako na Balkanu kot v zamejstvu.

Na Dunaju deluje zbor »29. november«, poimenovan po datumu ustanovitve Jugoslavije, ki ga sestavljajo člani iz vseh držav nekdanje Jugoslavije. Njegov prvotni cilj je bil izzvati nacionalizem, ki se je v diaspori razraščal med vojnama in po njih. Jugoslovanski delavski klubi, kjer so se ljudje zbirali ob pitju kave, pogovoru in igranju šaha, so postali narodnostno segregirani.

Člani zbora so oblečeni v rdeče in modre suknjiče z zvezdami, ki spominjajo na staro jugoslovansko zastavo, vendar se izogibajo petju pesmi, povezanih s komunistično partijo ali slavljenjem Tita.

»Gre za zavestno odločitev, saj vemo, da se dogaja glorifikacija, ki je problematična,« pravi dirigentka Jana Dolecki, ki je po rodu iz Hrvaške in se je leta 2013 preselila na Dunaj. »Poleg tega pa res niso imeli dobrih pesmi,« je v smehu povedala Jana.

Namesto tega člani skrbno izbirajo melodije, za katere menijo, da jih je mogoče uporabiti za trenutne politične trende, kot sta naraščajoči nacionalizem in populizem. “Poskušamo se držati proč od zgodovinskega revizionizma. Lahko slavite preteklost in vedno govorite, da je bilo nekoč bolje, a ne razmišljate o tem, kaj ‘boljše’ dejansko pomeni,” je Jana povedala za The Guardian.

Zbor je nekaterim članom pomagal pri raziskovanju občutljivega obdobja zgodovine. Marko Marković, ki je bil rojen v Beogradu, a je odraščal na Dunaju, pravi, da njegova družina ni hotela govoriti z njim o vojnah, ko je bil otrok.

“Za sedemletnika je bilo to preveč zapleteno, vsaj tako so mislili. Zato sem imel vedno občutek, da je zgodovina kraja, od koder prihajam, pravzaprav tabu tema,” se spominja Marko. Ko je odkril zbor, je začutil, da lahko končno »zakrpa luknje«.

Internet tudi ljudem omogoča, da ponovno odkrijejo spregledane vidike svoje dediščine. Več priljubljenih Instagram profilov primerja pohištvo, brutalistično arhitekturo in grafično oblikovanje tega obdobja.

Peter Korchnak, ki je odraščal v tedanji Češkoslovaški, je podcast Remembering Yugoslavia začel leta 2020. »Ko sem odraščal, se mi je Jugoslavija zdela kot raj,« pravi Korchnak in pojasnjuje, da je veliko ljudi pred češkoslovaškim režimom zbežalo v Jugoslavijo. Disidenti iz drugih komunističnih držav, kot je Romunija iz obdobja Ceaușescuja, so pogosto počeli enako.

“Gledali smo nasilen razpad Jugoslavije, jaz pa sem bil priča mirnemu razpadu lastne države. Začel sem iskati podobnosti, primerjati to dvoje. In postalo me je preprosto fasciniralo,” pravi Korchnak.

 

Presenečen je bil nad čustvenimi izlivi nekaterih poslušalcev: “Najboljši komentar, ki sem ga slišal, je bil, da je to kot javni servis. Marsikdo je rekel: ‘Dolgo časa me je bilo sram sploh pomisliti na besedo Jugoslavija’. Nekateri so rekli, da je bilo celo kot terapija.”

Za Korchnaka je naklonjenost starega sistema, ki jo imajo številni nekdanji Jugoslovani, presenetljiva. “Morda boste na Slovaškem slišali starejše ljudi reči: ‘Oh, takrat so bile stvari cenejše’, vendar so večinoma vsi šli naprej. Toda v nekdanji Jugoslaviji se je to nekako spremenilo v nekaj drugega.”Nekateri pa so bolj kritični do tega, kar se jim zdi pretirana romantizacija tega obdobja. Družina Arnele Išerić je iz Bosne in je pobegnila v ZDA, kjer je odraščala med vojno.

“Kot otrok sem imela vtis, da je bil Jugoslavija najlepši čas in da je bilo vse harmonično. Ko pa sem odrasla, sem ugotovila, da so stvari, ki jih ne maram,” je Arnela navedla pomanjkanje pravic LGBT. in preganjanje političnih drugače mislečih. Vendar pravi, da se še vedno lahko poistoveti z duhom Jugoslavije.

“Ko potujem v druge dele regije, na primer v Črno goro ali na Hrvaško, se vedno počutim, kot da sem povezana z ljudmi. Govorim njihov jezik in imamo podobno kulturo,” pojasnjuje Arnela.

Ko čas teče naprej in so mlajši ljudje manj neposredno prizadeti zaradi vojne travme, nekateri menijo, da postaja lažje analizirati to obdobje.

»Skoraj vsak dan kdo vpraša, ali nas lahko intervjuva za svojo diplomsko nalogo o postjugoslovanski identiteti,« pravi dirigent Dolecki. “To je bila dolgo časa družbeni tabu tema,” se strinja Marković in zaključuje: “Toda ta generacija ima razkošje, da je dovolj daleč stran, da nima vseh predsodkov in travm, ki prihajajo s tem. In mislim, da je to se bo širil.”