The Economist se vprašuje ali sankcije proti Rusiji delujejo in kakšna je “lekcije iz nove dobe gospodarskega bojevanja”
“Pred šestimi meseci je Rusija napadla Ukrajino. Na bojišču poteka izčrpavajoča vojna vzdolž tisoč kilometrov dolge frontne črte smrti in uničenja. Poleg tega divja še en boj – gospodarski konflikt silovitosti in obsega, kakršnega ni bilo od štiridesetih let prejšnjega stoletja, ko zahodne države poskušajo ohromiti rusko gospodarstvo, vredno 1,8 trilijona dolarjev, z novim arzenalom sankcij . Učinkovitost tega embarga je ključna za izid ukrajinske vojne. Razkriva pa tudi veliko o zmožnosti liberalnih demokracij, da globalno projicirajo moč v poznih 20. letih in naprej, tudi proti Kitajski. Skrb vzbujajoče je, da zaenkrat vojna sankcij ne poteka po pričakovanjih,” je zapisal The Economist in glede na zapis je odgovor na vprašanje v naslovu kratek: “Ne”
The sanctions war against Russia is not going as well as expected. It turns out this weapon has flaws https://t.co/pprMeJmU70 pic.twitter.com/jhdOOdIoMj
— The Economist (@TheEconomist) August 25, 2022
Do zdaj smo to govorili samo "putinisti" in "kajpaonisti". Zdaj, ko to piše v uradnem listu zahodne elite, bi lahko v EU nehali zaje… sami sebe. https://t.co/STzBjQpT0m
— Bogdan Biščak (@Fitzroy1985) August 26, 2022
Da si Zelenski ne želi več miru, temveč zmage je njegov problem. Zagotovo največ trpi njegov narod, a trpimo tudi ostali Evropejci, ki imamo pravico do čimprejšnjega končanja vojne. Konec sankciji in konec oboroževanja ukrajinskega odpora, pa bo pot k mirovnim pogajanjem odprta! pic.twitter.com/6v7O85rz7O
— Aurelio Juri (@AurelioJuri) August 25, 2022
Od februarja so Amerika, Evropa in njihovi zavezniki sprožili val prepovedi brez primere, ki so zajele na tisoče ruskih podjetij in posameznikov. Polovica od 580 milijard dolarjev vrednih ruskih deviznih rezerv je zamrznjenih in večina velikih bank je odrezanih iz svetovnega plačilnega sistema. Amerika ne kupuje več ruske nafte, evropski embargo pa bo v celoti stopil v veljavo februarja. Ruskim podjetjem je prepovedano kupovati surovine od motorjev do čipov. Oligarhi in uradniki se soočajo s prepovedjo potovanj in zamrznitvijo premoženja. Ameriška delovna skupina “KleptoCapture” je zasegla superjahto, na krovu katere je bilo morda Fabergéjevo jajce.
Ti ukrepi imajo poleg zadovoljevanja zahodnega javnega mnenja tudi strateške cilje. Kratkoročni cilj, vsaj na začetku, je bil sprožiti likvidnostno in plačilnobilančno krizo v Rusiji, ki bi otežila financiranje ukrajinske vojne in tako spremenila spodbude Kremlja. Dolgoročno je namen zmanjšati proizvodno zmogljivost in tehnološko sofisticiranost Rusije, tako da bi imel Vladimir Putin, če bi si prizadeval za napad na drugo državo, manj sredstev. Končni cilj je odvrniti druge od vojnega hujskanja.
Za tako ambicioznimi cilji se skriva nova doktrina zahodne moči. Enopolarni trenutek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila ameriška premoč nesporna, je že zdavnaj mimo, apetit Zahoda po uporabi vojaške sile pa se je po vojnah v Iraku in Afganistanu zmanjšal. Zdelo se je, da so sankcije ponudile odgovor, saj so Zahodu omogočile, da izvaja moč s svojim nadzorom nad finančnimi in tehnološkimi omrežji v središču gospodarstva 21. stoletja. V zadnjih 20 letih so bili napoteni, da bi kaznovali kršitve človekovih pravic, osamili Iran in Venezuelo ter uničili podjetja, kot je Huawei. Toda ruski embargo dviguje sankcije na novo raven, saj je njihov cilj ohromiti 11. največje gospodarstvo na svetu, enega največjih izvoznikov energije, žita in drugih surovin.
Kakšni so rezultati? V treh do petih letih bo izolacija od zahodnih trgov povzročila opustošenje v Rusiji. Do leta 2025 bo morda petina civilnih letal prizemljena zaradi pomanjkanja rezervnih delov. Nadgradnje telekomunikacijskih omrežij zamujajo in potrošniki bodo pogrešali zahodne blagovne znamke. Medtem ko država in tajkuni zasegajo zahodno premoženje, od avtomobilskih tovarn do McDonald’sovih prodajaln, vabi še več pajdaškega kapitalizma. Rusija izgublja nekaj svojih najbolj nadarjenih državljanov, ki se bojijo realnosti diktature in možnosti, da njihova država postane bencinska črpalka za Kitajsko.