Vlado Miheljak Gregorja Golobiča “pošilja” po pomoč k psihoterapevtki in predsedniški kandidatki dr. Nini Krajnik – Zaradi Nata in vojne v Ukrajini sta se sprla še Vlado Miheljak in Gregor Golobič

Ena od razlik med desnim delom političnega prostora in levo hemisfero je tudi ta, da so na levi ali pa če hočete levi sredini, včasih bolj kritični do političnih sopotnikov, kot pa do nasprotnikov. Tako sta peresa prekrižala tudi Vlado Miheljak in Gregor Golobič. V kolumnah Vlada Miheljaka in v pismih bralcev v zadnji številki Mladine tako Miheljak  obračuna z Gregorjem Golobičem.

“Gregor Golobič mi v odzivu na mojo mojo kolumno “Več Nata” (1.7.2020) pripiše, da je “znano, da imajo ljudje, ki sicer ne izbirajo besed pri “dis” kvalifikacijah drugih, pogosto zelo tanko kožo, ko gre zanje”. Kaj takega očitati podpisanemu, ki se od sredine osemdesetih let v odprti medijski areni izpostavlja preverjanju. kritiki  in tudi diskvalifikacija,  je preprosto humor. Če kaj takega napiše Golobič, pa je to črni humor-  Namreč ex politik Gregor Golobič je nadvse občutljiv, prava politična mimoza, ki jo prizadene najmanjši dvom o posameznem ravnanju. Težko bi našli bolj občutljivega ali zamerljivega po izkušnjah nekaterih pa tudi maščevalnega političnega osebka, ki poskuša (sicer redkeje ) iz ospredja ali (pretežno) iz ozadja kreirati slovensko politiko….

Da bi razumeli genezo spora med Golobičem in Miheljak se je potrebno vrniti na pisma, ki so romala v nabiralnik vlade Roberta Goloba glede Ukrajine. Najprej je na začetku junija 18 vidnih akademikov in politikov, med njimi bivša predsednika države Milan Kučan in Danilo Türk, kolumnist Vlado Miheljak, sociologa Rastko Močnik in Rudi Rizman, pisateljica Svetlana Slapšak in Mirovni inštitut, na slovensko vlado naslovilo poziv k »razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini« in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

Prvopodpisniki Aurelio Juri, Maja Breznik, Bojko Bučar, Lucija Čok, Bogomil Ferfila, Franco Juri, Gorazd Kovačič, Milan Kučan, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, Rastko Močnik, Rudi Rizman, Iztok Šori, Primož Šterbenc, Darko Štrajn, Danilo Türk in Mirovni Inštitut so med drugim zapisali:

“Prekinitev sovražnosti, umik okupacijskih sil in implementacija minških sporazumov za vzhod Ukrajine iz leta 2014 in 2015 realno niso mogoči, če ne bosta obe državi dobili mednarodnih varnostnih jamstev. Ta za Rusijo vključujejo prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju. V Evropi je potrebno zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela.”
Zatem je sledilo kontra pismo pod katerega so se podpisali ki ga je podpisalo več znanih osebnosti, med njimi bivši premier Miro Cerar in več nekdanjih ministrov. Opozorili so , da bo mir v Ukrajini mogoče doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi, ne pa “münchenskemu” popuščanju. Prvi podpisnik je bil  znani politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič, sicer pa so med njimi glede na različico, tudi bivši premier in zunanji minister Miro Cerar, nekdanja predsednika državnega zbora Pavle Gantar in Gregor Virant ter nekdanji ministri Gregor Golobič, Roman Jakič, Janez Kopač, Rajko Pirnat, Janez Šušteršič in Žiga Turk.

Med znanimi podpisniki te pobude sta  bila tudi pravnika Matej Avbelj in Samo Bardutzky, pa tudi novinarji Branko Soban, Dejan Steinbuch in Bojan Brezigar. Podpisali so ga tudi zgodovinarka Tamara Griesser Pečar, teologa Ivan Štuhec in Janez Juhant ter številni drugi.

“Menimo, da ni mogoče verodostojno obsojati ruske agresije na Ukrajino in hkrati vleči poteze, ki bi vodile k oslabitvi ukrajinskega odpora kot podlage za pravičen in trajen mir,” izpostavljajo in dodajajo, da to pomeni, da je treba “ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti držav na razpolago”. Priznavajo, da odnos Zahoda do Rusije po koncu hladne vojne “ni bil vselej ustrezen in spoštljiv do občutljivosti ruske javnosti in naroda”. “Toda narobe bi bilo, če bi kot suho zlato posvojili razlage sedanjega ruskega vladajočega režima o občutku ogroženosti zaradi širitve evroatlantskih povezav proti vzhodu Evrope kot motorju njegovih neracionalnih odločitev,” poudarjajo.

To pismo je  bilo kot rečeno očitno tudi odziv na poziv vladi iz prvega pisma , pod katerega se je podpisalo skoraj 20 vidnih slovenskih intelektualcev in politikov, med njimi tudi nekdanja predsednika republike Milan Kučan in Danilo Türk. Podpisniki so v pozivu zapisali, da sicer ni nikakršnega dvoma, da je ruski predsednik Vladimir Putin z ukazom o napadu na Ukrajino zagrešil “neizbrisljiv vojni zločin”, a so dodali, da zahodno oboroževanje ukrajinskih sil samo podaljšuje konflikt in da ni realnih možnosti, da bi te lahko v celoti pregnale agresorja s svojega ozemlja. Pozvali so k iskanju alternativnih pristopov, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom, a po drugi strani so izrazili tudi razumevanje do ruskega stališča, da je treba ustaviti širjenje Nata na vzhod. “V Evropi je treba zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela,” so zapisali in povzročili kar precej razburjenja v javnosti.

Podpisniki  drugega pisma pod katerega se je podpisal tudi Gregor Golobič  tovrstno držo označujejo za “münchenski format pogajanj, kjer prizadeta država čaka na odločitev samooklicanih velesil”. Pozivajo, da se Slovenija temu odločno zoperstavi. “Polom ‘sporazumov’ iz Minska nam dokazuje, da takšen format ne vodi ne v stabilnost ne v mir, temveč služi zgolj za upravičevanje kršitev mednarodnega prava in vodi k nadaljnji agresiji,” poudarjajo.

Zate je sledila kolumna Vlada Miheljaka v Mladini z naslovom  “Več Nata!” – (nova koalicija voljnih), kjer je Miheljak obračunal s svojimi nekdanjimi političnimi somišljeniki  predvsem iz vrst LDS-a , med drugim tudi z Gregorjem Golobičem in Pavletom Gantarjem, ki sta se znašala med podpisniki drugega pisma, ki  so ga podpisali tudi politiki iz nekoč sovražnega desnega političnega tabora.

“Od sredine osemdesetih z oscilacijo frekventnosti sodelujem pri podpisovanju raznih peticij, apelov, protestnih izjav. Morda sem jih podpisal preveč, a stojim za vsem, kar sem podpisal. Pri odločanju o svojem podpisu vedno preverjam vsebino in – če gre za zaprti krog podpisnikov – tudi združbo, v kateri se znajdem. Pri vsebini so nemalokrat težave in dileme, a naučil sem se, da nobeno javno pismo ni napisano tako, da bi se z vsemi detajli razen avtorja strinjali vsi podpisniki, zato je kriterij participacije, ali se strinjam s temeljnim sporočilom pisma, peticije, apela. Drugi, nič manj pomemben dejavnik odločanja o udeležbi so sopodpisniki. In prav na to sem opozoril Pavla Gantarja v kolumni z naslovom Povežimo Slovenijo 2 (Mladina št. 24), pa ni hotel prebrati napisanega, ampak je menil, da posegam v njegovo pravico do svobodnega odločanja. Khm, omenjeno pismo je prvopodpisani Lisjak dodatno interpretiral tudi kot ugovor in odgovor na pismo s prvopodpisanim Aurelijem Jurijem. Kdo torej jemlje svobodo odločanja? Pod drugo pismo so se, po poročanju medijev, podpisali številni »ugledni intelektualci«. Da bi bilo to res, so za moj okus manjkali vsaj še Slavko Kmetič, Vili Kovačič in Nina Krajnik. Polemizirali so z nečim, kar v prvem pismu ni bilo napisano, niti nakazano. Ksenija Horvat je svojega nedavnega gosta Gregorja Golobiča morala med pogovorom dvakrat prijazno opozoriti, da polemizira s stališči, ki nikakor ne izhajajo iz prvega pisma. Smešno! A kakorkoli, z vidika razhajanj ne bi bilo vredno razpravljati. Bolj problematično je, da se nakazuje nekakšna nova, točneje, obnovljena koalicija voljnih. Pisana združba podpisnikov, v kateri so kar krepko zastopani tudi izpričani antidemokrati, tisti, ki mesarijo po javni televiziji in medijih na splošno, pozivajo k cenzuriranju in »zapiranju gobca«. Zato menim, da se bo ta podpis še dolgo vlekel za Pavlom Gantarjem, kot se smrad pasjega iztrebka vleče za tistim, ki ga pohodi. Ampak O. K. Ta »nenačelna koalicija« ni nič novega. Sega vse do časa, ko je Drnovškova LDS, v kateri sta imela omenjena podpisnika pomembno vlogo, skrbela za higieno javnih občil. Namreč časa, ko se je dušilo javno razpravo in skrajno omejevalo glas tistih, ki so bili proti vstopu v Nato. Vrh je ta »voljnost« dosegla s t. i. vilnuško izjavo, ki so jo podpisale banana republike nove Evrope. Deset držav kandidatk za vstop v Nato, skupaj s Slovenijo je (kot je kasneje razkril Financial Times) že na predvečer nastopa Colina Powlla po diktatu proslulega Bruca Jacksona ugotavljalo, da je državni sekretar naslednji dan (!) posredoval prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničenje. No, čez nekaj let se je na smrt bolni Powell pokesal in priznal: dokaze smo si izmislili. Za zunanjega ministra in vladajočo LDS vse to ni bil problem, saj je Rupel 16. 7. 2003 zabrusil kritikom: »Zakaj se ukvarjamo z lanskim snegom? Nam je vilnuška skupina pomagala priti v NATO in ta podpis pod to deklaracijo nam je bistveno pomagal pri ratifikaciji protokolov.« Pač, za doseganje političnih ciljev je dovoljeno tudi lagati. To obdobje (pred Janševim prevzemom oblasti 2004!) je bilo z udeležbo pri vilnuški izjavi najnižja točka slovenske zunanjepolitične iniciative”.

Zatem je sledil več pisem bralcev in internih razčiščevanj in obračunov v pismih bralcev, ki je pripeljalo do odprtega obračuna med Miheljakom in Golobičem, ki smo ga citirali in omenjali na začetku. “O čem se pravzaprav prepiramo? Tisti, ki so prespali ali zamolčali Grozni. pa Alep, pa dolga leta Putinove strahovlade v Rusiji, sedaj z apelom k že preizkušeni, čeprav neuspešni strategiji,   vztrajajo pri zgolj vojaški pomoči destruirani Ukrajini zavrnejo tako imenovano Aurelijevo pismo, ki poziva k nujnemu  začetku mirovnih pogajanj. A ob različnih pogledih na smiselnost in nujnost mirovne pobude, ki je do danes zares še ni bilo, je problem predvsem, da sta se z Gantarjem znašala v družbi z izpričanimi antidemokrati, ki mrcvarijo po javni televiziji in medijih sploh, ki aktivno nasprotujejo izenačevanju pravic ljudi glede na spol, glede na spolno orientacijo, ki nasprotujejo pravici do splava in ki jih fascinirajo samodržci iz novih demokracij. Golobič neprepričljivo trdi, da ni vedel s kom je podpisoval to drugo pismo, a hkrati pove, da ga je k podpisu pozval tisti “demokrat”, ki  je javno pozval k zapiranju ust drugače mislečim (konkretno Tomaž Mastnqk).  Sicer ne vem zagotovo, a z veliko verjetnostjo zadetka lahko ugibam, kaj muči Gregorja Golobiča. Bil je zraven dokler ni zavozil. In bil bi še vedno zraven, a ne more biti, ker je zavozil. In ni zavozil samo svoje politične kariere, ampak je s seboj v tolmun  povlekel stranko z bogato dediščino. ,,,Hja včasih smo družno in nesebično “reševali” pešaka  Gregorja, (pač v skladu z predlogom dramuleta Saving Private Gregor), pa se je izkazalo, da (žal) resnica iz zlonamernih obtožb  nikakor ni (bila) črno – bela.   In v nekem trenutku poraza je zagrenjen izgubi smisle za humor. (samo) ironijo  in distanco do lastne pojave.  A ob teh težavah mu žal ne morem več pomagati.  Morda pa bi se lahko obrnil po pomoč k dr. Niki Krajnik. No, kot bi rekel Marx (tokrat kajpak Gorucho) problemov sicer ne bo rešil imel pa bo psihoterapevtko. Še kaj, zaključuje svoje pismo  namenjeno Gregorju Golubiču  v Mladini Vlado Miheljak.

Spor na relaciji Golobič Miheljak ni nov ampak datira že iz leta 2011. Na razvpiti javni tribuni v Kinodvoru (nekoč Kino Sloga), kamor je prišel takrat  filozof Slavoj Žižek podpret svojega prijatelja Gregorja Golobiča, se je znašel na tapeti tudi kolumnist Vlado Miheljak. Golobič je namreč v razpravi med drugim izjavil, da ga bolj kot politični sovražniki motijo navidezni zavezniki, »lepe duše, ki gledajo na politiko, kot bi gledali skozi ključavnico na stranišče, in kar vidijo, se jim ne zdi dovolj vredno, ne vidijo pa, da je njihov pogled pogled služabnika.« Izpostavil je Miheljaka, ki ga z vsakim besedilom spravi v »visoke obrate«. »Karkoli bo Miheljak napisal o mojih domnevnih sovražnikih, vedno bo kot moj pisun, in to mu jaz tudi večkrat povem. A on sprejema to igro.«