“Težko mi gre iz ust, a edini ki se iz vrst Nata in EU tega zaveda in si upa reči, da so proti Rusiji ukrepali narobe je madžarski premier Viktor Orban. Vsaka mu čast!” – Ko Aurelio Juri pohvali Viktorja Orbana
Aurelio Juri je na svojem blogu pohvalil Viktorja Orbana glede “ruskega vprašanja”. “Vrh EU nadaljuje s svojim porazom, da ne rečem katastrofalno politiko do Putina in ukrajinske krize – ne dvomim, da ne pod taktirko Bidna – in vsi evropski premierji, razen enega, ki pa žal ni naš, kot cucki za njim! Ne le da nas bo zeblo, tudi lačni bomo!” pa je na Twitterju zapisal Juri, ki mu je pritrdil Jože P. Damijan.
Zdrava pamet je zapustila Evropo https://t.co/JdKy543a1Z
— Joze P. Damijan (@jdamijan) July 17, 2022
Juri se v zapisu: “Občudujemo galaksije, ne vidimo, da se nam svet sesuva,” vprašuje “do kdaj in do kod vse bolj nevarna vleka vrvi z Rusijo? Pri tem je kritičen do evropskih politikov.
“Ne dvomim, da je še en kup drugih razlogov, a če bi Nato pristala na pogovore s Putinom o njegovih omenjenih zahtevah ter Kijev, s pomočjo Nemčije in Francije kot garanta Minskih dogovorov, v teh 8 letih uresničil dogovorjeno, bi bile okoliščine take, da bi Putinu hudo otežkočile odločitev, ki jo je sprejel. Težko mi gre iz ust, a edini ki se iz vrst Nata in EU tega zaveda in si upa reči, da so proti Rusiji ukrepali narobe – »Evropska unija si je streljala v pljuča in se zdaj bori za zrak« – je madžarski premier Viktor Orban. Vsaka mu čast!”
Ker deliva več ali manj iste poglede na to krizo, vabljen k branju mojega zadnjega prispevka za Dnevnik, ki bo objavljen, računam, v ponedeljek ali torek. Je pa že na mojem blogu https://t.co/2oBaSWWSjB
— Aurelio Juri (@AurelioJuri) July 17, 2022
Juri ni bil nežen niti do predsednika vlade Roberta Goloba. Vlada je od nastopa mandata prejela že dve odprti pismi na temo soočanja z rusko invazijo v Ukrajini. Medtem ko podpisniki drugega pisma opozarjajo, da bo mir v Ukrajini mogoče doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi, so podpisniki prvega pisma, med katerimi je tudi Aurelio Juri, Milan Kučan in Spomenka Hribar prepričani, da je treba ubrati drugačen pristop in ruskega predsednika prepričati k pogajanjem. ” Kako naj bi izgledal pogajanja o miru v Ukrajini je Juri razdelal na svojem blogu, ki ga nekateri že ocenjujejo kot podlago za tretje oziroma četrto pismo slovenski vladi.
Potrebno je novo javno pismo.
— Spectator (@dlawdovsky) July 17, 2022
Sem prebral "Zdrava pamet je zapustiti Evropo", sadly also not very far from the truth…
— _KRGA_ (@_KRGA_) July 17, 2022
“Tako naslov v enem od domačih dnevnikov o velikem dosežku pri razkrivanju čarov kozmosa, oz. o objavi posnetkov, ki prikazujejo, kaj vse zmore najzmogljivejši vesoljski teleskop vseh časov, »James Webb«, vreden mimogrede 10 milijard dolarjev, kar je dolar gor, dolar dol, enoletni slovenski proračun.
In videli smo one čudovite, barvite slike ozvezdja, najbolj oddaljenih galaksiji, umetnine, ki jih niti roka Michelangela, Leonarda ali Raffaella ne bi mogla naslikati. Res lepo, očarljivo. Toda…
Nekoč bi mi takšni prizori res jemali dih, danes nič več, ko pomislim, da so postali že sami sebi namen, da z njimi si človek daljše prihodnosti ne zmore več zagotoviti. Bili so časi, ko smo zrli v nebo z upanjem, da bi odkrili življenje tudi drugje in si zamislili celo selitve na kak drug zemlji podoben planet, ko bi ga našli in bi se zemlja bližala kolapsu. A smo še svetlobna leta – če uporabimo govorico prostranstva – daleč od realizacije tovrstnih idej, medtem ko nam podnebje dan za dnem krajša čas preživetja. Pa se znova in znova sprašujem. Bo človeštvo še uspelo nazdraviti letu 2100 z ohlajenim šampanjcem? Poglejmo dinamiko taljenja ledenikov, vse višjih plimovanj morja, temperaturnih rekordov, dolgotrajnih suš, obsežnih požarov ter drugih ekstremnih pojavov vremena in njihovih posledic.
Da, hudo je in vse huje postaja, zlasti ko so mednarodni dogovori o tem kako se spopasti s podnebnimi spremembami in upočasniti segrevanje ozračja, mislim predvsem na Pariz in Glasgow, potisnjeni ob stran, potem ko so se državniki, s povečanim testosteronom v krvi, odločili si kazati mišice in vojaške zmogljivosti, dokler se je enemu od njih utrgalo in je šel v napad. Govorimo seveda o Putinu, o njegovi zaukazani agresiji Ukrajine, a nič manj o tistih gospodih v Washingtonu, Bruslju in tudi Kijevu, ki te norosti niso znali ali hoteli predvideti in preprečiti. Da se je utegnila zgoditi se je vedelo že dolgo, zagotovo od trenutka ko je Nato rekla NE Putinovim zahtevam po varnostnih jamstvih za Rusijo in se je on odločil, s lažnim pojasnjevanjem da je šlo le za rutinske vojaške vaje, kopičiti sile vzdolž meje z Ukrajino. In zakaj Ukrajina? Ker si je bila v ustavi zapisala za cilj članstvo prav v severnoatlantskem zavezništvu, katero širitev proti ruskemu ozemlju Kremelj smatra za grožnjo ruski varnosti, in ni bila implementirala sporazumov iz Minska 2014 in 2015 glede posebnega statusa regiji Donetsk in Lugansk.
Ne dvomim, da je še en kup drugih razlogov, a če bi Nato pristala na pogovore s Putinom o njegovih omenjenih zahtevah ter Kijev, s pomočjo Nemčije in Francije kot garanta Minskih dogovorov, v teh 8 letih uresničil dogovorjeno, bi bile okoliščine take, da bi Putinu hudo otežkočile odločitev, ki jo je sprejel. Težko mi gre iz ust, a edini ki se iz vrst Nata in EU tega zaveda in si upa reči, da so proti Rusiji ukrepali narobe – »Evropska unija si je streljala v pljuča in se zdaj bori za zrak« – je madžarski premier Viktor Orban. Vsaka mu čast!
Pa razvijmo misel naprej: Če do vojne ne bi prišlo, se danes ne bi spraševali s čim in kako se bomo greli to zimo, do kod bodo rastli cene živil in stroški življenja, kaj bomo storili ko bodo nove množice migrantov prihajale z revnega sveta, kar se bo zagotovo zgodilo, ali bomo, če pomislimo na naše vnuke, zamujeno pri uresničevanju obveznosti iz Pariškega podnebnega sporazuma in Evropskega zelenega dogovora sploh še ujeli – ob energetski krizi se mnoge članice EU vračajo k premogu, kot glavnemu energentu -, ali nas bo odrešil vseh teh dilem kar jedrski spopad med Rusijo in Zahodom? Pazimo, nismo daleč od takega skrajnega scenarija. Litva še ni umaknila delne blokade železniškega prometa med Rusijo in njeno enklavo na Baltiku, Kaliningrad, kljub grožnjam Moskve, da bo ukrepala in to »praktično«. Kaj to pomeni še ne vemo, a če se pod besedo »praktično« skriva vojaški poseg, bo slednji proti članici Nata. To gospodje iz zavezništva dobro vedo, a na zadnjem vrhu v Madridu nikogar ni bilo, ki bi pozval Litvo k preklicu ukrepa, ker da hudo nevaren. Kot da si želijo, da se kaj takega zgodi in se Rusijo razglasi v očeh sveta za globalnega hudiča. Komu bo to v veselje in korist pa ne vem. Hudič gor, hudič dol, pobral nas bo vse! Nekje sem nedavno zapisal, da če se tak razplet ima zgoditi in bo ena od fatalnih konic izstreljena na Natovo jedrsko oporišče v furlanskem Avianu, naj zgreši cilj in odrešilno pade direktno na mojo hišo, ker ubogi tisti, ki se bodo zatekli v zaklonišča”.
