So si Macrona izmislili francoski prostozidarji in promovirali multinacionalni bankirji oziroma kaj nas čaka na francoskih parlamentarnih volitvah?

Tako Francozi, kot tudi evropska in širša javnost, se sprašujejo, koga so pravzaprav izvolili. Macron je človek, o katerem vemo zelo malo oziroma skorajda nič. Vsekakor je nasprotje tistega, kar večina Francozov pričakuje. Še posebej, da bo uresničil tisto, kar je v predvolilni kampanji obljubil. Šele čas bo pokazal in nas prepričal. Po analizah političnih analitikov in dobrih poznavalcev francoskih notranjepolitičnih razmer se zdi, da bo streznitev zelo boleča.

Zmaga Emmanuela Macrona v drugem krogu francoskih predsedniških volitev je bila povsem pričakovana. Vendar pa je nemalo analitikov pisalo, da kljub vsemu lahko Marine Le Pen zmaga na predsedniških volitvah v Franciji. Tistim, ki vsaj malo poznajo Francijo, je bilo povsem jasno, da Marine Le Pen ne more zmagati, je pa njena uvrstitev v drugi krog velik uspeh. To pa pomeni določeno “road map” za junijske parlamentarne volitve. Macrona so po prvem volilnem krogu že promovirali kot novega predsednika Pete Republike. Izjemna promocija preko medijev se je začela že lansko leto, ko je bivši Hollandov minister pokazal željo, da bi rad postal predsednik. Tedaj še ni bilo jasno to, kar je povsem jasno danes. Macrona je ustvaril predsednik Francois Hollande. Macron je bil njegov Trojanski konj, ki ga je podtaknil svoji lastni stranki, da bi se maščeval, ko so se pred dvema letoma francoski socialisti začeli od njega oddaljevati, saj so ga v Franciji razglasili za najslabšega predsednika od Druge svetovne vojne do danes.

Hollandovi sodelavci so skupaj s premierjem Francije Vallsom začeli počasi vstopati na Macronov vlak, vlak njegove fantomske stranke, ki je od prejšnjega ponedeljka dobila novo ime “Republique en marche” (Naprej Republika). Zakaj fantomska? Fantomska zato, ker še vedno išče svoje člane. Za odhod na junijske parlamentarne volitve potrebujejo še najmanj 600 članov. Za zdaj so v stranki že odslužena imena francoske skrajne levice kot je Christophe Masse, Jean David Ciot, Francois de Rugy in še nekateri. Na čelu s Hollandovim premierjem Vallsom bo k Macronu v prihodnjih dneh prestopila cela četa socialistov. Nad tem bdita dve močni francoski prostozidarski loži: Le Grande Lodge da France in še številnejša Le Grande Orient. Daniel Keller, Veliki mojster francoske lože Velikega Orienta velikokrat napove, kaj si prostozidarji v Evropi želijo in se to na koncu več ali manj tudi uresniči. Ni znano, ali je Macron iniciran v loži Velikega Orienta, je pa vsem znano, da je junija lani, ko je še opravljal funkcijo ministra za gospodarstvo in industrijo v Hollandovi vladi, na sedežu te mogočne in vplivne prostozidarske lože, imel izčrpen govor o načinu spodbujanja globalizacije. Pred tem je organiziral okroglo mizo, katere so se udeležili predstavniki največjih svetovnih multinacionalnih družb in bank, kjer je Macron predstavil podrobno analizo z naslovom “Globalizacija prinaša korist in red”.

“Neodvisni” Emmanuel Macron in “čarovnica” Marine Le Pen

Po pisanju WikiLeaksa in korespondenci Obaminega svetovalca Johna Podeste lahko ugotovimo, da je Macron vzdrževal tesne stike s prijatelji “prve dame zaščitnice Wall Streeta” državne sekretarke Hillary Clinton. Francoski L’Union Populaire Republicaine je pisal, da je Macron povezan s francosko-ameriško fundacijo, ki sta jo ustanovila leta 1976 Valéry Giscard d’Estaing in Gerald Ford. Fundacija nima sedeža v Parizu, temveč v Washingtonu, kjer “proizvaja” kandidate, usposobljene za opravljanje državnih funkcij v Franciji. Tovrstna fundacija obstaja tudi za Italijo, v njej je zorela tudi Federica Mogherini, aktualna visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko.

Velika neznanka je tudi dejstvo, kako je Emmanuel Macron, ki je zaključil študij filozofije in politologije in nima nikakršnega strokovnega znanja iz ekonomije in bančništva, bil promoviran v investicijskega bančnika v Rothschildovi bančni strukturi. Nakar ga je pred vrata skupine Bilderberg pripeljal eden najpomembnejših umov koncepta globalizacije in Rothschildov prijatelj – Jacques Attali, eden od šefov Evropske banke za obnovo in razvoj. Po Attaliu, sistem moči izključno temelji na denarju.

Emmanuel Macron je zaradi tega tipičen predstavnik svetovnega establišmenta, ki je kot predsednik velike Francije, izjemno pomembne za bodočo konfiguracijo Evrope, zadolžen za ohranitev obstoječe ureditve. Macron pomeni garancijo za nadaljnje bogatenje bogatih in siromašenje siromašnih v Franciji, kjer je trenutno rekordno nezaposlenih nekaj manj kot 4 milijone za delo sposobnih prebivalcev.

Kreatorjem Macronove pojave je treba priznati, da so to mojstrsko izvedli. Z odstranitvijo vseh markantnih kandidatov v prvem krogu, pri čemer je velikodušno pomagal Soros preko svoje vplivne medijske mreže in cenzorskih agencij, so v finalu predsedniške tekme Macronu zoperstavili Marine Le Pen, ki ji je bila namenjena vloga “čarovnice”, pred katero bo Francoze rešil “neodvisni” Macron. Njegov program je pravzaprav sklop raznih misli, iz katerega se edino jasno razume načrt reforme neučinkovite državne uprave, ki predvideva odpustitev okoli 120.000 zaposlenih.

Ljubimec cele Nemčije in Sorosa?!

Značilni sta dve njegovi izjavi. Prva, da nima ideologije in da je ekstremni centralist in druga, da njegov predsedniški mandat ne bo služiti v imenu naroda, temveč v imenu enakosti in bratstva. To lahko prevedemo v ime globalizacija in njene “enake in bratske” mreže, ki so utemeljene izključno na denarju kot inštrumentu moči in dominacije in ki resnično nimajo ideologije. Njegova kampanja se je odvijala pod budnim očesom in s pomočjo iz sence nemške kanclerke Angele Merkel. Macron je bil pravzaprav generalni favorit nemške vladajoče politike, kar je izjemno. Kot je tudi izjemno, da je bila nemška politika vključena v Macronovo kampanjo.

Deutsche Welle piše: “Celo predsednik levice Bernd Riexinger poziva Francoze, da volijo Macrona, čeprav meni da slednji, predstavlja “izziv za delavce”, je socialdemokrat in minister za zunanje zadeve Nemčije Sigmar Gabriel odšel še korak dlje in se zavzel za Macrona še pred prvim krogom predsedniških volitev ter dejal da v njemu, in ne v Hamonu, vidi “pravega socialdemokrata”.

Macron je kompatibilen z vsemi nemškimi strankami centra, torej demokristjani (CDU in bavarsko CSU), socialdemokrati, liberali in Zelenimi, pravi Claire Demesmay iz nemškega društva za zunanjo politiko. Za razliko od Marine Le Pen, je Macron “zelo blizu evropski politiki Nemčije, kot sta Schengenska cona in evro. Zelo velika prekrivanja obstajajo tudi glede pomembnih mednarodnih vprašanj, kot so Rusija, Sirija ali svobodna trgovina”.

Almut Möller iz Evropskega sveta za mednarodne odnose prav tako pove: “V Berlinu so prišli do zaključka – Macron je edini človek, ki lahko pomaga vzdrževati EU”.
Macron je v predvolilni kampanji hvalil begunsko politiko Angele Merkel, ki ni nič drugega kot “nova arhitektura” za Evropo, ki izhaja iz interesov Rothschildov in Sorosa. Zaradi tega so ga kritizirali, vendar slednje ni bilo za volivce usodno.

Evropa se deli na patriote in globaliste

Javnomnenjske raziskave so pokazale, da celo 43 odstotkov volivcev ni volilo Macrona, temveč izključno proti Marine Le Pen. Njen čas, ne glede na Macronovo visoko zmago s 66 odstotki glasov volivcev, šele prihaja. Napačno je misliti, da Marine Le Pen podpirajo, kot se to v medijih in na družabnih omrežjih predstavlja, le brezzobi, nepismeni francoski zapečkarji. Fenomen podpore Marine Le Pen in njeni Nacionalni fronti so mladi volivci med 18 in 25 let.

Njihova podpora Le Penovi ne temelji na desničarski ideologiji, temveč izključno na prepričanju, da jih v Franciji samo ona lahko reši pred udarci globalizacije in pred rastjo že tako alarmantne nezaposlenosti. Po drugi strani, Marine Le Pen in njeno Nacionalno fronto podpirajo tudi številni desničarski intelektualci, trdi katoliki, konservativci, integristi, sledilci ideje mons. Levebre.

Medtem ko je Emmanuel Macron v svojem govoru dejal, da bo naredil vse, da ne bi Francozi nikoli volili ekstremiste, je govor Marine Le Pen bil bolj realnejši. Ko je čestitala Macronu je dejala, da ni več starih delitev in da se po teh volitvah Francija in tudi Evropa delita na 2 skupini: patriote in globaliste. In ta definicija je povsem točna. Le Pen, kot predsednica stranke, pripada levemu krilu Nacionalne fronte. Dobro razume svoj trenutek in v pripravah na parlamentarne volitve očitno gre z nekaterimi nujnimi spremembami, najverjetneje stališča do evra in nekaj ohlapnejšimi in manj radikalnimi stališči do EU kot integracije. Spremembo bo simbolično nakazala s spremembo imena stranke.

Po dveh letih – kaos na francoskih ulicah

Marine Le Pen je vložila veliko truda, da kriptofašistično stranko svojega očeta in njeno ime naredi sprejemljivejše za volivce in da pri tem ne okrni sliko svoje izvirnosti in principov, ki jih zastopa. “Nacionalna fronta se mora globoko obnoviti, da bi ujela zgodovinsko priložnost in izpolnila pričakovanja francoskega naroda. Predlagala bom začetek globoke transformacije našega gibanja, da bi ustvarila novo politično moč”, je najavila Le Penova.

Bližajoče se parlamentarne volitve, ki so v Franciji dvokrožne, bodo ključ, ki bo določil Macronovo politiko. Že zdaj se nakazuje, da brez Le Penove in njene stranke ne bo možno ničesar odločiti in da bi nujno ustvarjanje zavezništva v Parlamentu, za Macrona lahko bil spolzek teren.

Po raziskavi, ki jo je izvedla agencija Harris Interactive, v prvem krogu volitev v spodnji dom parlamenta 11. junija, bi za Macronovo stranko En Marche ali njegovo zaveznico sredinsko stranko Modem volilo 26 odstotkov vprašanih. Nacionalna fronta bi dobila 22 odstotkov glasov, enako bi dobili tudi konzervativni Republikanci in njihov partner UDI. Radikalna levičarska stranka Nepokorna Francija Jean-Luca Mélenchona bi prejela 13 odstotkov glasov, socialisti, ki so na dnu pa osem odstotkov.

Podobno z manjšimi odstopanji govori tudi anketa agencije Kantar Sofres, ki je izmerila, da bi En Marche! / Modem osvojila 24 odstotkov glasov, Republikanci in UDI 22 odstotkov, Nacionalna fronta 21 odstotkov, medtem ko so projekcije za Nepokorno Francijo 15 odstotkov, za socialiste pa devet odstotkov.

Po vsemu sodeč je izvolitev Emmanuela Macrona – s strani ljudstva izsiljena izbira – je samo kratka pavza. V stoletju ozaveščenega in informiranega delavstva, popolnoma zavestnega svojega položaja v globalizacijskih procesih, rast tako imenovanih populističnih strank in predsedniških kandidatov, ki postavljajo poudarek izključno na nacionalne interese, v svetu ni pojenjala. Prav nasprotno, njen pravi val lahko šele pričakujemo: Emmanuel Macron bo po dveh letih imel na ulicah sindikate, med njimi kakšen teroristični napad in usodo, podobno svojemu predhodniku Hollandu, piše 7Dnevno.hr.