Igor Omerza: Boris Pahor in Udba

Če bi slovenski velikan Boris Pahor umrl še v času trajanja slovenskega socializma, potem bi njegov pogreb v Trstu gotovo spremljala naša marljiva Udba, saj se je po tem italijanskem obmorskem mestu “sprehajala” skoraj tako kot po Ljubljani in ob tem najbolj intenzivno zalezovala prav njega. O tem sem prepričan zato, ker je tako postorila tudi v primeru njegovega prijatelja in somišljenika ter slovenskega velikana Edvarda Kocbeka. Ohranjen je namreč dokument naše tajne politične policije, iz katerega je razvidno, da je za spremljanja Kocbekovega pogreba Udba angažirala svojega ovaduha s kodnim imenom Trubar alias Edijevega dolgoletnega “prijatelja” Rudolfa Trofenika, založnika iz Münchena. Ker je bil pogreb 6. novembra 1981 na Žalah ob devetih zjutraj (zato, da bi bilo čim manj ljudi!) so udbovci Trubarju naložili, da mora poročati tudi o opoldanskem in večernem obisku pri Kocbekovi družini.

Udba je zalezovala Borisa od maja 1952 do decembra 1989, torej slabih 40 let. Kljub velikemu uničenju gradiva tajne politične policije našega komunističnega vrha, sem našel 62 tajnih udbaških obdelav, ki so povezane z zalezovanjem Borisa in kodna imena 89 udbovskih ovaduhov, ki se pojavljajo v zvezi z njim. Udbovci so mu dodelili kodno ime nadzora Jambor in kasneje Ljubljančan. Vse to sem podrobno opisal v knjigi Boris Pahor – V žrelu Udbe.

Metode zalezovanja za njim so bile naslednje: tajne preiskave hiše v Trstu, sobe v Dutovljah, sestrine hiše v Trstu, prisluškovanje z mikrofoni v njegovi tržaški hiši, kontrola pošte, telefona, poročanje ovaduhov itd. Samo v letu 1976 so udbovci trikrat (!!?) tajno preiskali njegovo hišo v Trstu. Teh tajnih preiskav je še veliko več, a večina dokumentacije je žal uničene.

V poročilu Udbe za leto 1976 izvemo, da so v tem letu pri Borisu vgradili tehnično sredstvo, zaradi težkih pogojev pa se je “eksploatacija” opravljala iz posebno prirejenih osebnih avtomobilov. Torej je imel doma v Trstu vgrajeno prisluškovalno napravo in da so okoli njegove hiše zato krožili posebno prirejeni avtomobili z udbovskimi posadkami! Kako so se pa tam neopazno vozljakali, po tisti ozki tržaški uličici, ki strmo grize od morja proti vrhu Kraškega roba, mi pa ni jasno!
Komunistični voditelji, ki so bili tajno informirani, kaj počenja nebodigatreba Boris Pahor so že pomrli. Samo dva sta še živa – Andrej Marinc in Milan Kučan. O tem seveda ne boste našli ničesar v Repetovi obsežni biografiji o Kučanu.

Zakaj za vraga pa so udbaši zalezovali zamejca Borisa Pahorja? Preprosto zato, ker je neprestano in trmasto tolkel iz Trsta po nedemokratičnem in danes propadlem socialističnem režimu v matici! Udbovski špicelj Piette, gre za pisatelja Jožeta Javorška, je maja 1952 odprl udbovski lov nad Borisom. Zanimivo, da je bil ta zlobnež, ki je masovno ovajal tudi Kocbeka, takrat v zaporu.
Drugače pa je Javorška na vohljaški zvezi držal tudi razvpiti udbovec Zdenko Roter, kasneje svetovalec Milana Kučana! Seveda Roter danes vztrajno laže, da Javoršek ni bil tajni ovaduh!? Pomembno je še omeniti, da je Boris Pahor nepretrgoma, od januarja 1970 do januarja 1975 nagovarjal Kocbeka naj v Trstu spregovori o povojnem poboju domobrancev, za katerega so se odločili Tito, Kardelj in Kidrič, in ga na koncu, skupaj z Alojzem Rebulo, tudi prepričal. Udba je o tem promptno obveščala slovensko komunistično vodstvo. Največ je o tem izvedela iz mikrofonov v Kocbekovem stanovanju. Mimogrede pri Francetu Bučarju je Udba v Bohinjski Bistrici namestila mikrofon tudi na stranišču. Razumi kdor moreš!
Leta 1976 se je vrh slovenske partije odločil obtožiti dva, kot ju je komunistični voditelj France Popit javno in odkritosrčno poimenoval Kocbekova “asistenta”, predvsem z razlogom, ker sta pod psevodnimom, kar je ugotovila Udba, objavila prispevka v Pahorjevem Zalivu.
Ker se niso upali pravosodno lotiti mednarodno znanega Kocbeka in v Italiji živečega Borisa Pahorja ter prav tako znanega tržaškega pisatelja Alojza Rebule, so se lotili dveh Kocbekovih zagovornikov Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. Boris je vseskozi preko Zaliva in raznih pisem ter svojih mednarodnih povezav nasprotoval temu političnemu procesu. Tako je februarja 1977 poslal tudi pismo 103 slovenskim literatom v katerem apelira naj se pisatelji zavzamejo za obsojenca. Peter Božič je to pismo dostavili Udbi.
Kerimata sedaj v Ljubljani spomenika ovaduh Božič in zalezovani Pahor in sta spomenika celo delo istega kiparja, imamo v naši prestolnici v oči bodeče izenačevanje špiclja in njegove žrtve. Glede Borisa in Udbe je še pomembno predvsem njegovo povezovanje s prebujajočo se slovensko opozicijo. Zato ni nič čudnega, da je v letu 1985Dimitrij Rupel, sicer intenzivno spremljan pod kodnim imenom Negativ, napravil za Novo revijo intervju z Borisom. Seveda so udbovci in njihovi politični šefi ta intervju lahko prebrali pred drugimi bralci, saj je Udba ukradla tekst še preden je bil objavljen!
Neverjetno obsežno in dolgotrajno in “uspešno” je bilo torej udbovsko vohljanje in zalezovanje slovenskega zamejskega pisatelja in danes nam vsem tako ljubega Borisa Pahorja!