Igor Omerza: “Boris Pahor in jaz”

Ob Borisu Pahorju sem vedno imel (seveda lažen) občutek, ne samo pri osebnih srečanjih z njim, da je človek lahko tudi neumrljiv. Še posebej zato, ker je v življenju prestal strašne stvari, predvsem mislim na njegovo taboriščno obdobje, ki ga je tudi knjižno, in tudi v svojih javnih nastopih, podrobno in literarno opisal. Poleg tega je bil desetletja strastni kadilec, iz nacističnega taborišča je prišel s smrtno nevarno tuberkulozo in že po definiciji tak človek ne bi smel živeti tako dolgo čez stoti jubilej.

Že v prvem pogovoru z njim leta 2009, takrat še ni imel sto let, dobila sva se s posredovanjem Spomenke Hribar, pisal sem namreč knjigo o njegovem prijatelju Edvardu Kocbeku in sem hotel še kaj izvedeti o njunem odnosu, sem ga kmalu začel poimenovati Boris. Seveda sem ga še vedno vikal, a zaradi njegove primorske topline in neposrednosti, se mi je zdelo, da lahko opustim naslavljanje “gospod Pahor”. V najini pisni koresponednci pa sem uporabljal besedico “profesor”, ker se mi je zdelo tako najbolj primerno. Na drugi strani pa je on zame vedno uporabljal besedici “gospod Omerza”.

Tudi sem bil v tem prvem razgovoru in vseh naslednjih naravnost očaran nad njegovim izrednim spominom, saj si običajen človek predstavlja, da devetdestletnik in pozneje stoletnik, pač ne more ohranjati takšno sposobnost spominjanja podrobnosti. Pa vendarle je spomin, kot pravi Dante, sled miljiva in kljub izvrstnemu Borisovemu spominu sem mu z udbovskimi dokumenti dokazoval, da stvari niso tako potekale, kot mi je on pripovedoval. Razlog temu ni bil njegov slab spomin pač pa dejstvo, da vsi ljudje nekako nezavedno prilagajamo svoje spomine. Pri
dokumentih pa je drugače, oni se ne spreminjajo ali dopolnjujejo. Stalin, zame sicer največji zločinec v človeški zgodovini, je celo dejal, da dokumenta ne moreš s sekiro izsekati! Kakorkoli že, v nekem trenutku mi
je Boris Pahor skorajda nejevoljno dejal: “Gospod Omerza, vi veste o meni več kot jaz sam!”

Zaradi že omenjenega pisanja knjige (naslov Edvard Kocbek – Osebni dosje št. 584) sem ga obiskal tudi v njegovi hiši na kraškem robu od koder je prekrasen pogled na celoten tržaški zaliv. Takrat me je peljal tudi v svojo študijsko sobo v pritličju, kjer je imel do stropa nagrmadene knjige, časopise in razno razne papirje. Toda bolj kot to me je fasciniralo, kako je devetdesetletnik kot srnica skakljal po strmini navzdol in navzgor, kajti do pritlične študijske sobice s posebnim vhodom, se je ni dalo priti po stopnicah znotraj hiše. Poleg tega je bila dotična strmina posejana s
skalami in bi vsak napačen korak lahko pomenil hud in nevaren padec po močno nagnjen tleh.

*

Osebno sva se srečavala na mojo pobudo tudi ob pisanju mojih dveh “tržaških” knjig: Karla – Udba o Dragi in Boris Pahor – V žrelu Udbe. Tu pa je že dopolnil 100 let in je že težje hodil, a njegovega pripovedovanja o preteklosti – in tudi sedanjosti in prihodnosti – skorajda ni bilo mogoče ustaviti. Nasploh je Boris Pahor rad govoril in na predstavitvi moje knjige o Pahorju in Udbi v Trstu je on govoril precej dlje kot jaz, ki sem knjigo predstavljal. Toda zaradi zanimive vsebine in globine njegovih besed ta njegova navada ni bila moteča, pač pa je to name vedno delovalo kot neka živopisna učna ura prepleta zgodovine in stoletnih izkušenj nekoga, ki je šel še za živega od pekla do nebes.

Pred mesecem dni sta ga obiskala Alenka Puhar in Ivo Jevnikar. Alenka mu je prinesla zbornik Most čez Zaliv, ki se ga še kako tiče, saj je bil Pahor duša in srce revije Zaliv, ki je v tržaškem zamejstvu od leta 1966 secirala nedemokratični režim v matici in kravžljala lase naši Udbi in slovenskemu režimu. V knjižni zbirki Zaliva je tudi 18. marca 1975 izšla slovita knjižica Edvard Kocbek – Pričevalec našega časa (urednika Boris Pahor in Alojz Rebula), ki je socialistično Slovenijo skorajda vrgla s tečajev, saj je tam Kocbek, eden izmed voditeljev borbe proti okupatorju
urbi et orbi zahteval priznanje in spokoritev zaradi strašnega po Titu in Kardelju zapovedanega množičnega povojnega umora neoboroženih domobrancev.

No, ob tem obisku Alenke in Ivota je Boris Pahor že ležal v postelji, a je še vedno s hvaležnostjo in veselo sprejel omenjeni zbornik. Njegov duh še ni klonil. Ob tem je Alenko nekajkrat poljubil in ji podaril knjigo, kot povračilo za prinešeni zbornik. Ob njunem odhodu je še dejal, da bodo Alenka, Ivo in on gotovo še kaj v življenju napisali. Toda Borisova knjiga življenja se je sedaj zaprla, a ostajajo njegove knjige in celoten njegov opus, ki bo Slovencem in Slovenkam doma, v zamejstvu in po svetu, vsem državljanom Slovenije in svobodoljubnim ljudem v Italiji, Evropi in celem našem modrem planetu, ostal v trajnem in lepem spominu, saj jih je ustvaril človek, ki je svojo knjigo (iz leta 2011) Trikrat ne pomenljivo podnaslovil takole: “Spomini svobodnega človeka”.