Washinton Post o tem “kako bi Ukrajina lahko izgubila ozemlje, a vseeno zmagala v vojni z Rusijo? – Ukrajinci so ponudili, da se vzdržijo poskusov ponovnega prevzema Krima, o prihodnosti okupiranih območij na vzhodu, pa bi se ločeno pogajala Vladimir Putin in Volodimir Zelenski

Oster ukrajinski odpor kljubuje možnostim na bojišču in obrne tok proti boljši ruski sili. Opazovalci šepetajo o nekoč nepredstavljivem – da bi Ukrajina lahko zmagala. Toda kako bi izgledala zmaga? Ali bi Ukrajina tudi v zmagoslavju postala cela, se pri The Washinton Postu sprašuje koluminist Anthony Faiola in dodaja: ” Da bi si Ukrajina kupila mir, bo morda morala utrpeti podobno ozemeljsko izgubo  kot Finska v tako imenovani zimski vojni leta 1939 – vendar morda niti približno tako velika, kot so upali Rusi.

“Ukrajinci so tudi prvič ponudili, da se vzdržijo poskusov ponovnega prevzema Krima, katerega status bi po njihovih besedah ​​lahko postal predmet 15-letnih pogovorov. O prihodnosti okupiranih območij na vzhodu, so dodali Ukrajinci, bi lahko razpravljali v ločenih pogajanjih med Putinom in ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim,”piše Fiola v analizi rusko ukrajinske vojne.

The first phase, setback, will now be followed by the second phase, collapse. https://t.co/fRGAIB0zwq

— Anders Östlund (@andersostlund) March 29, 2022

Zdi se, da se tveganje, da bo Kremelj dosegel svoj navidezni prvotni cilj – obglavljenje ukrajinske vlade in popolno podrejenost soseda – umirja. Demoralizirani in ranjeni se Rusi vračajo iz ukrajinske prestolnice Kijeva. Kremeljov načrt B, kot ga predlagajo njegovi lastni generali, se še vedno zdi neka oblika delitve – ali ohranjanje delov Ukrajine, če ne celotnega naroda, pod dolgoročnim ruskim nadzorom.

Analysis: How Ukraine could lose land but still win the war with Russia https://t.co/Z2w58TPOfb

— The Washington Post (@washingtonpost) March 30, 2022

Toda koliko? General Kyrylo Budanov, vodja ukrajinske obrambne obveščevalne službe, je prejšnji konec tedna opozoril, da bo Moskva “poskušala okupirana ozemlja potegniti v enotno navidezno državno strukturo in jo postaviti proti neodvisni Ukrajini.” Rusko končno igro je primerjal z razdelitvijo Korejskega polotoka v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Obstaja razlog za domnevo, je dejal, da bo ruski predsednik Vladimir Putin “poskušal uveljaviti ločnico med nezasedenimi in okupiranimi regijami naše države. Pravzaprav gre za poskus ustvarjanja Severne in Južne Koreje v Ukrajini.

Korejska primerjava pa na več področjih ne uspe. Severno Korejo so oborožili in usposobili Sovjeti. Toda njena invazija na jug, ki ga podpirajo ZDA, je bil konflikt brata proti bratu. Za primerjavo, Ukrajina trpi zaradi popolnoma tuje invazije.

Strokovnjaki pravijo, da razmere v Ukrajini bolj spominjajo na zimsko vojno leta 1939, ko so se presenetljivo odporni Finci več mesecev borili proti Sovjetski Rusiji. Ostri spopadi so se končali s premirjem, zaradi katerega je Finska ohranila določeno neodvisnost, če ne celo popolno ozemeljsko celovitost. Največja cena miru: sovjetska aneksija dela Karelije, obmejne regije, ki se razteza od obale Belega morja do Finskega zaliva.

Kako je Finska zdržala Ruse in dosegla moralno zmago – z lekcijami za Ukrajino

Ukrajina, da bi kupila mir, bo morda morala utrpeti podobno ozemeljsko izgubo – vendar morda niti približno tako velika, kot so Rusi upali.

Vojna v Ukrajini se je res začela pred skoraj desetletjem. Besen zaradi državljanske vstaje, ki je izgnal sedanjega predsednika in Kijev nagnil proti Zahodu, je Kremelj leta 2014 pripojil južni polotok Krim in ga dejansko odtrgal od Ukrajine, ki še vedno trdi, da je Krim njen . Moskva je sponzorirala tudi separatiste v provincah Luhansk in Doneck na vzhodu Donbasa, ki ju je Putin priznal kot neodvisni v svojem uvodu v invazijo prejšnji mesec.

Te ruske trdnjave na jugu in vzhodu ločuje na stotine kilometrov obale in kopnega. Če bi Moskva želela ustvariti vazalno državo, zvesto Kremlju, bi si lahko prizadevala za razdelitev Ukrajine približno po reki Dneper. To bi Kremlju dalo ne le ključavnico nad Krimom in Donbasom, temveč tudi ključna pristanišča, industrijska središča in rodovitna zemljišča na vzhodu in jugu.

Toda zaradi presenetljive šibkosti ruskih sil, pravijo vojaški strokovnjaki, se takšna strategija zdaj zdi preveč ambiciozna. Namesto tega si Moskva morda želi povezati Krim in vzhodne province prek kopenskega mostu, tako da nadzoruje pas zemlje vzdolž ukrajinske obale in vzhodne ruske meje, ki ustvarja sosednjo, čeprav ozko povezavo med njenimi utrdbami. Za to bi morali Rusi obdržati strateško pristaniško mesto Mariupol – eden od glavnih razlogov, pravijo analitiki, za neusmiljeno in nenehno obleganje mesta s strani Moskve.

Toda tudi doseganje tega omejenega cilja je zdaj morda težko – in ne samo zaradi ruske vojaške šibkosti.

Jezikovne delitve v Ukrajini so zagotovo resnične. Ukrajinski govoreči so skoncentrirani v osrednjih in zahodnih regijah, rusko govoreči pa so skoncentrirani na vzhodu in jugu – eden od razlogov, zakaj Moskva cilja na to območje.

Toda koliko? General Kyrylo Budanov, vodja ukrajinske obrambne obveščevalne službe, je prejšnji konec tedna opozoril, da bo Moskva “poskušala okupirana ozemlja potegniti v enotno navidezno državno strukturo in jo postaviti proti neodvisni Ukrajini.” Rusko končno igro je primerjal z razdelitvijo Korejskega polotoka v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Obstaja razlog za domnevo, je dejal, da bo ruski predsednik Vladimir Putin “poskušal uveljaviti ločnico med nezasedenimi in okupiranimi regijami naše države. Pravzaprav gre za poskus ustvarjanja Severne in Južne Koreje v Ukrajini.

Korejska primerjava pa na več področjih ne uspe. Severno Korejo so oborožili in usposobili Sovjeti. Toda njena invazija na jug, ki ga podpirajo ZDA, je bil konflikt brata proti bratu. Za primerjavo, Ukrajina trpi zaradi popolnoma tuje invazije.

Strokovnjaki pravijo, da razmere v Ukrajini bolj spominjajo na zimsko vojno leta 1939, ko so se presenetljivo odporni Finci več mesecev borili proti Sovjetski Rusiji. Ostri spopadi so se končali s premirjem, zaradi katerega je Finska ohranila določeno neodvisnost, če ne celo popolno ozemeljsko celovitost. Največja cena miru: sovjetska aneksija dela Karelije, obmejne regije, ki se razteza od obale Belega morja do Finskega zaliva.

Kako je Finska zdržala Ruse in dosegla moralno zmago – z lekcijami za Ukrajino

Jezikovne delitve v Ukrajini so zagotovo resnične. Ukrajinski govoreči so skoncentrirani v osrednjih in zahodnih regijah, rusko govoreči pa so skoncentrirani na vzhodu in jugu – eden od razlogov, zakaj Moskva cilja na to območje.

Toda, kot sta po ruski priključitvi Krima trdili strokovnjakinji za zunanjo politiko Jana Kobzova in Svitlana Kobzar, jezik v Ukrajini ni nujno sodnik zvestobe. Med protesti na Majdanu leta 2013, ki so postali seme ruske agresije, so ankete pokazale, da je 15,6 odstotka protestnikov govorilo samo rusko, medtem ko jih je 24 odstotkov govorilo tako rusko kot ukrajinsko, sta zapisala Kobzova in Kobzar.

Od takrat se je občutek ukrajinske identitete, tudi med rusko govorečimi, ki gojijo globoko nostalgijo iz sovjetske dobe, povečal na območjih, ki jih Rusija potrebuje za kopenski most. Raziskava juga in vzhoda iz leta 2017, ki jo je izvedel Kijevski mednarodni inštitut za sociologijo, ki je odstranil Donbas pod nadzorom separatistov in priključil Krim – obe področji, kjer se je prorusko razpoloženje z leti krepilo – je pokazalo, da ima približno tri četrtine anketirancev močno ukrajinsko identiteto, v primerjavi s samo 10 odstotki, ki se nagibajo proti Rusiji. Primerjajte to s podatki iz leta 2014, ki so vključevali okupirana ozemlja, ki kažejo, da se dve tretjini na vzhodu in jugu počutijo »ukrajinci«, 23,8 odstotka pa se jih počuti »rusko«.

Opazovalci pravijo, da je trenutna ruska vojna skoraj zagotovo utrdila proukrajinska čustva. Putinov načrt je morda depopulacija na jugu in vzhodu od proukrajincev, kot so to Rusi že storili v Donbasu, ki ga nadzorujejo separatisti. Strokovnjaki pa opozarjajo, da jih bo zaradi obsega prokijevskega razpoloženja na teh območjih težko ujeti in še težje zadržati.

“V preteklosti so bili ponavadi naklonjeni Rusiji kot državi … [vendar] se je to spremenilo leta 2014 in veliko te populacije je postalo sovražno do Putina,” mi je povedal Gerard Toal, profesor mednarodnih zadev na Virginia Tech.

Dodal je: »Zdaj je vse na Putinu. … Veliko ljudi je pregnal iz ograje in so odločno Ukrajinci.”

Vendar se Ukrajini morda zdi enako nemogoče ponovno zavzeti Krim ali njegove vzhodne province. Kot sta mi povedala Toal in njegov kolega John O’Loughlin, se zdi, da je javno mnenje na Krimu resnično prorusko naklonjeno. V okupiranem Donbasu ocenjujejo, da ima zdaj vsaj 1 od 4 državljanov ruske potne liste. Januarska raziskava, objavljena v The Washington Postu, je pokazala, da majhni večini anketirancev v Donbasu (tako na območjih, ki jih nadzoruje vlada kot separatisti) ni vseeno, v kateri državi živijo, če jim gre gospodarsko dobro.

V nedeljo so separatistični voditelji v Luhansku zagrozili z referendumom o pridružitvi Rusiji. To nakazuje, da si Moskva morda prizadeva absorbirati dele Donbasa tako, kot je storila Krim, namesto da bi jih podpirala kot neodvisne republike, kot je to storila z odcepljenima gruzijskima regijama Južne Osetije in Abhazije.

Med mirovnimi pogajanji v Istanbulu v torek se je zdelo, da so Rusi in Ukrajinci priznali realnost na terenu. Namestnik ruskega obrambnega ministra Aleksandr Fomin je obljubil, da bo Moskva “drastično, večkratno zmanjšala vojaško aktivnost” okoli Kijeva – obljubi ameriških uradnikov, da bodo verjeli, ko bodo videli. Ukrajinska stran je medtem začrtala dogovor, v katerem bodo ohranile takšno vojaško nevtralnost, kot si jo prizadeva Moskva v zameno za varnostna jamstva mednarodnih partnerjev Kijeva.

Ukrajinci so tudi prvič ponudili, da se vzdržijo poskusov ponovnega prevzema Krima, katerega status bi po njihovih besedah ​​lahko postal predmet 15-letnih pogovorov. O prihodnosti okupiranih območij na vzhodu, so dodali Ukrajinci, bi lahko razpravljali v ločenih pogajanjih med Putinom in ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim.

To nakazuje, da Ukrajina priznava, da morda ne bo ostala povsem cela. Toda vsak izid, ki omejuje ruske pridobitve na Krim in dele Donbasa, bi še vedno veljal za ukrajinsko zmago – Putinu bi dalo nekaj več, kot je imel pred invazijo.

Visoka cena za Moskvo bo medtem tolkla  rusko gospodarstvo, ki ga pohabljajo sankcije, diplomatska izolacija Zahoda in nešteto življenj ruskih vojakov.