Dosežen je bil sporazum stoletja o globalni obdavčitvi. Kaj to pomeni?

Finančni ministri skupine najbolj razvitih držav skupine G7 se hvalijo, da so na sestanku v Londonu dosegli “dogovor stoletja”.

To celo formalno skoraj drži: kajti kmalu po prvi svetovni vojni je bil v Ligi narodov zadnjič dosežen dogovor, da bodo podjetja plačevala davke tam, kjer je njihov fizični sedež. To načelo so sprejele praktično vse države in je predpogoj vseh sporazumov o mednarodni trgovini do danes.

In že pred navideznimi velikani, kot so Amazon, Google ali Apple, je bilo jasno, da tak princip daje neskončno veliko prostora za mahinacije. Ker tudi pri proizvodnih obratih, kjer bi moralo biti jasno, kje je izdelek prišel s tovarniške linije, obstajajo načini za organizacijo distribucije po celotni verigi podjetij, ki teoretično temeljijo v državi z minimalnim davkom, piše Deutsche Welle.

Ne tam, kjer je sedež, ampak tam, kjer je promet

Zdaj so se finančni ministri G7 strinjali, da je treba načelo “sedeža” nadomestiti z načelom “prometa”. Preprosto in zelo pošteno: koncerni bodo plačevali davke tam, kjer ustvarjajo tudi promet, ne glede na to, v kakšni obliki. To pomeni, da bosta Google ali Facebook plačevala Nemčiji davek od dohodka, če zbirata podatke in prodajata oglaševanje v tej državi. Pri spletnih trgovinah, kot je Amazon, je vse skupaj še bolj preprosto.

Do tega dogovora nikoli ne bi prišlo, če se zanj ne bi odločno zavzela nova ministrica za finance ZDA Janet Yellen.

Ona in novi ameriški predsednik Biden sta sprva zahtevala 21 odstotno stopnjo, vendar je bilo to za mnoge preveč. Gostitelj, britanski finančni minister Rishi Sunak, je bil najbolj zadržan, zagotovo pa so mu pomagali izračuni univerze v Oxfordu: kajti nekje polovica mednarodnih podjetij s sedežem v eni od držav G7 v Veliki Britaniji ne plačajo niti Pennyja davka. Na koncu so se ministri strinjali z najmanj 15 odstotno stopnjo obdavčitve.

Tudi Washington ima tu svojo računico

Na prvi pogled se zdi, da bi moral biti Washington zaradi ameriških internetnih velikanov zadnji, ki zagovarja takšno davčno načelo, a imajo tudi svoje izračune: ker bo to pomenilo, da bo tudi nemški BMW plačal davek v Ameriki, če bo tam prodal svoj avto. Poleg tega sta Italija in Francija ameriškim podjetjem že uvedli svoje “internetne davke”, ki jih bo treba ukiniti, ko se spremenijo pravila igre.

Ko gre za nemške avtomobile, bo to pomenilo tudi, da bodo morali nemški proizvajalci zdaj plačevati Kitajski, ker je ravno to največji trg. Nemški finančni minister Olaf Scholz je nad to “davčno revolucijo”, kot jo imenuje, navdušen, saj ni dvoma, da bo berlinska blagajna polnejša, kot bi bila sicer. Po besedah ​​ministrov je to vsaj 50 milijard dolarjev na leto, ki so jih mednarodni koncerni doslej vlekli v nekatere davčne oaze in “sedeže”, kar je bil zanje le izgovor, da davkov ne plačujejo tam, kjer so denar tudi zaslužili.

Takšna sprememba načela plačevanja davkov v vsakem primeru zahteva mednarodni sporazum: v Londonu pa je bil med državami G7 dosežen načelni dogovor, čeprav še vedno obstaja prostor za podrobnosti. Vsekakor je to velik korak, če ga sprejmejo ZDA, Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, Japonska, Italija in Kanada. Redna gostja teh srečanj je tudi Španija, vse to pa bo postalo gospodarska resničnost le, če bodo načelo sprejele vse države G20.

Facebook has long called for reform of the global tax rules and we welcome the important progress made at the G7. Today’s agreement is a significant first step towards certainty for businesses and strengthening public confidence in the global tax system.

— Nick Clegg (@nickclegg) June 5, 2021

Oglasil se je tudi Nick Clegg, podpredsednik Facebooka za mednarodno poslovanje. Tudi on to odločitev “pozdravlja”, ker bo takim podjetjem dejansko celotno poslovanje olajšala.

Skoraj vsem je to v interesu

In možnosti so dobre: ​​Italija to jesen gosti srečanje tiste razširjene skupine najbolj razvitih držav, kjer sodelujejo tudi Kitajska, Indija, Brazilija, Avstralija ali Južna Afrika. Skupaj predstavljajo dve tretjini prebivalstva našega planeta in približno 90% gospodarskega potenciala. Če se bodo strinjali, bo res tako – morda ne takoj, ampak v bližnji prihodnosti.

Tudi ko gre za Kitajsko, ima dobre možnosti, da se strinja: je velik izvoznik, vendar bo tako lahko računala tudi na prihodke od prometa na svojem ogromnem in vse bolj premožnem trgu. Vendar pa med članicami Evropske unije obstajajo nasprotniki takšnega načela: Irska je seveda najglasnejša in niti Nizozemska niti Luksemburg nista navdušena – članice, ki so pritegnile s “prijateljskimi” davčnimi stopnjami mednarodne koncerne, da bi tam odprli svoj sedež za Evropo.

Seveda nekatere države na svetu nikoli ne bodo pristale na takšen princip. Toda Kajmanski otoki ali Panama še vedno ne morejo biti merilo gospodarstva celotnega sveta, zaključi Deutche Welle.