“Godot nocoj sigurno ne bo prišel” – Slovenska politika “v leru” in “čakanju” na glasovanje o fantomski zaupnici Janezu Janši
Čeprav je poslanec Branko Grims konec prejšnjega tedna napovedal, da se bo ta teden zgodilo “presenečenje”, pa razvoj dogodkov kaže na to, da se pravzaprav ne bo zgodilo nič. Niti ne bo prišlo do ponovnega poskusa zamenjave predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča in vezave nezaupnice Janeza Janše na tretji poskus njegove zamenjave, niti se v parlament ne bo vrnil podpredsednik vlade in minister ter predsednik SMC Zdravko Počivalšek.
Dogajanje v slovenski politiki bi pravzaprav najbolje lahko opisal Samuel Beckett v stilu tragikomedije Čakajoč na Godota ali, kot je bil prvotni naslov, “V čakanju”. Beckett je z grotesko opozoril na tragikomičen položaj človekovega obstajanja v modernem opustelem svetu. Z ironijo je opisal človekovo tesnobo, obup, strahove, muke, pričakovanja in absurdnost
Dva potepuha – brezdomca, Vladimir (Didi) in Estragon (Gogo), se vsak dan srečujeta na cesti, poleg nekega drevesa in čakata na Godota. Godot je pravzaprav prispodoba za boga, upanje in smisel.
Morda je zato Branko Grims vzbudil (pre)velika pričakovanja in upanje v stilu tragikomedije Becketta. V koaliciji namreč vedno bolj ugotavljajo, da je sobivanje z Zorčičem pravzaprav vzdržno in prav mogoče je, da bodo pravzaprav 46 glasov potrebovali le še dvakrat v tem mandatu. In sicer pri imenovanju novega ustavnega sodnika in pri morebitnem ponovnem poskusu zamenjave Zorčiča. Sicer pa lahko nekako “zvozijo” do konca mandata oziroma vsaj do konca predsedovanja.
V koaliciji so tako nadgradili Janeza Drnovška, ki je menda ob neki priložnosti dejal, da 46 glasov potrebuješ samo enkrat v mandatu in to je za potrditev mandatarja, potem pa je vse “lažje” in nima smisla “izgubljati živcev”, če naslednja glasovanja niso več tako perfekcionistična.
Čeprav je Branko Grims dvignil temperaturo, ko je po petkovi neuspešni razrešitvi Zorčiča dejal: “Čakam, kaj bodo sedaj naredili, ko se bo postavila pa realna možnost, da pride do volitev. In verjemite, da naslednji teden se bo, ker so pozabili, da v tretje gre rado, in v tretje bo šlo zares. In kaj bo takrat vezano na vprašanje, ki bo postavljeno pred parlament, najbrž ni težko uganiti. In takrat bo odprto vprašanje, ali gremo na volitve. Me zelo zanima, če bodo vsi še tako navdušeni nad volitvami”.
V parlamentu so se pojavile zelo resne teorije o tem, da si je Janša pravzaprav sam “zrihtal” takšen izid glasovanja, da bi prisilil Zdravka Počivalška, da gre v parlament. Po tej teoriji, ki ima kar nekaj lukenj, naj bi se sam Janša dogovoril z nekom od svojih, da odda neveljavni glasovnici in da bo lahko kot pred prvim predsedovanjem v primeru, da bo na predlog vezal nezaupnico in bo potem dobil aklamativno večino.
Ali pa: včasih nekaj objaviš nekje in na določen način, da s tem preprečiš, da bi zgodba zaživela, osrednji osebi dogajanja pa omogočiš plasiranje domnevnih dokazov. Je morda v resnici JJ na ta način poskusil prisiliti Počivalška, da se vrne med poslance? https://t.co/tM35JlNCdc
— Grega Repovž (@gregarepovz) June 1, 2021
Seznami – strah in trepet vsakega člana komunistične partije za časa Stalina. Ko je partijec pristal na Stalinov seznamu, ga je najprej zdrobilo kolesje propagande, nato pa ga je Stalin izpljunil v gulag in izbrisal iz almanahov partije, kot da ni nikoli obstajal. https://t.co/Lhd6o92l5Q
— norakrava (@norakrava) June 1, 2021
G. Požar, tale partizanska taktika mi je poznana že od prej – ko te najprej osumijo, potem obtožijo in na koncu še ustrelijo. Kriva je pa žrtev. Zato bi rad vedel, komu je toliko do tega, da vam je, vsaj kar zadeva mene, prodal ta konstrukt. https://t.co/ExRblhLTJf
— Jože Tanko (@TankoJoze) June 1, 2021
Menda naj bi bilo presenečenje to, da bo Zdravko Počivalšek prišel v parlament in zagotovil koaliciji večino, so že včeraj njegovi svetovalci dali vedeti, “da to absolutno ne pride v poštev in da gredo potem rajši na volitve, kot pa da gre Počivalšek v parlament. Tudi v najožjem krogu Počivalška so danes dali vedeti, da se pravzaprav ne bo zgodilo nič, ne bo glasovanja o zaupnici niti Počivalškove vrnitve v parlament. Se pravi, da se ne bo zgodilo nič. Ampak res nič.
Edino, kar bi se lahko zgodilo, in bi bilo “presenečenje”, je, če bi recimo Igor Zorčič in nepovezani poslanci pred kongresom DeSUS-a prestopili k omenjeni stranki in bi se, ob spremembi statuta seveda, Zorčič pojavil v vlogi kandidata za predsednika omenjene stranke. To bi bilo recimo temu presenečenje. Za insajderje pa še to ne.
Enostavno vlada Janeza Janše bo po vsej verjetnosti vzdržala do volitev in potem “kud koji mili moji” ali kot je večkrat dejal Stipe Mesić, ko je večkrat rad poudaril, da sta življenje in politika kruta loterija, “kom opanci, kom obojci”.
In če se na koncu vrnemo k Beckettovim junakom, ki jih vsak dan obišče deček, ki jima vliva upanje, da bo Godot zagotovo prišel naslednji dan. Čas in kraj dogajanja sta popolnoma nedoločena, tudi zato, ker junaka nenehno pozabljata, koliko časa sta na tem kraju, kaj sta delala prej itd. – čas je torej nedoločen v metafizičnem pomenu. Zato gre v tej igri za nenehno ponavljanje istih motivov, nesmiselni pogovori, besedičenje tja v en dan, potrjujejo absurdnost in brezizhodnost človeškega bivanja.
V upanju, da se bosta s smrtjo uspela rešiti iz te krute situacije, se hočeta obesiti, vendar ugotovita, da je drevo prešibko in vrv prekratka. To opiše krutost njunega položaja; še s smrtjo ne moreta ubežati bedi njunega življenja. Tako iz dneva v dan čakata njuno odrešitev – Godota. Podobno kot novinarji vsak dan v parlamentu pričakujemo čudež v slovenski politiki.
