Praznovanje obletnice plebiscita minilo v znamenju epidemije in napovedi o konstruktivni nezaupnici, ki naj bi jo opozicija vložila v torek ali najkasneje v sredo

Praznovanje 30 letnice plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili za samostojno državo, je potekalo v senci dveh okoliščin. Prva je epidemija, ki je pokvarila ustaljeni ritem praznovanja ob obletnicah, ko se politiki najprej zberejo na slavnostni seji državnega zbora, popijejo kozarček šampanjca in se potem počasi odpravijo v Cankarjev dom na državno proslavo. Sinoči je sicer potekala slavnostna seja državnega zbora, na kateri poleg predsednika države in vlade ter poslancev praktično ni bilo gostov, diplomatov, nekdanjih politikov.
Na balkon državnega zbora je prišla le evropska poslanska Ljudmila Novak.

Pred tem pa sta Marjan Podobnik, predsednik Društva poslancev 90, in aktualni predsednik državnega zbora Igor Zorčič pred slavnostno sejo v avli otvorila virtualno razstavo, na kateri so prikazani najpomembnejši dogodki na osamosvojitveni poti Republike Slovenije.

Še pred tem je Igor Zorčič v izjavi za novinarje ocenil, da glede na obveznosti DZ v prihodnjem tednu do odločanja o nezaupnici vladi ne more priti še v letošnjem letu.

Opozicija naj bi namreč v torek ali v sredo vložila predlog za glasovanje o nezaupnici vladi Janeza Janše. Zorčič je, kot pravi, za napoved o konstruktivni nezaupnici seznanjen iz medijev in mu ni znano, kdaj bo vložena.

Po poslovniku DZ o nezaupnici vladi oz. o kandidatu za novega predsednika vlade DZ odloča najprej 48 ur in najpozneje sedem dni po vložitvi predloga. Karl Erjavec, ki je možen kandidat za mandatarja za sestavo nove vlade, je namreč v torek napovedal, da bodo prihodnji teden vložili konstruktivno nezaupnico in da pričakuje, da bodo do takrat zbrali 46 poslanskih podpisov.

Vložitev konstruktivne nezaupnice, za katero ni znano niti to, ali ima dovolj glasov ali ne, je Zorčič ocenil kot tvegano politično dejanje. “Ne le tvegano za slovenski politični prostor, ampak predvsem za Erjavca in za DeSUS.”

Neformalni pogovori v državnem zboru ob slavnostni seji so tako minili predvsem v znamenju ugibanja, ali bo Karlu Erjavcu uspelo zbrati zadostno število glasov. V Janševi koaliciji, ki je od izstopa DeSUS-a iz vlade formalno manjšinska, vendar ima zaradi sporazuma z Jelinčičevo nacionalno stranko in poslancema narodnosti še vedno večino v parlamentu.

Po sinočnjih preverjanjih so v koaliciji prepričani, da Erjavec ne bo dobil potrebnih 46 glasov in da bo Janševa vlada ostala.

O aktualnih političnih razmerah je v svojem nastopu na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je bila zaradi epidemije covida-19 izvedena v obliki televizijske oddaje, vsaj posredno govoril slavnostni govornik Janez Janša.

V času, ko se spopadamo z zahrbtno boleznijo covid-19, je po besedah Janeza Janše vsakomur jasno, kaj za naše telo pomenijo poškodovana pljuča.

“A virus izključevanja povzroča enake posledice na telesu naroda in države. Kako bomo zdravi, hitri in uspešni, če ne moremo dihati z obema kriloma pljuč,” se je vprašal. “Politika izključevanja je tudi posledica javnega poudarjanja tega, kar nas ločuje. Namesto poudarjanja tega, kar nas združuje,” je v presenetljivo spravnem govoru poudaril Janša in dejal, da ni večjega simbola skupnega, kot sta plebiscit in osamosvojitev.

“SMC, stranka DeSUS ter NSi in SDS so v začetku letošnjega leta dokazale, da so ne glede na preteklost sposobne sodelovati v dobro sedanjosti in prihodnosti. Še posebej predsednik SMC-ja in predsednica DeSUS-a takrat, poslanci obeh strank so pokazali podoben pogum, širino in razum, kot naši predhodniki, ko so pred 30 leti podpisali sporazum o enotni podpori plebiscitu,” je dejal. Po besedah Janeza Janše danes ponekod iz svojih vrst izključujejo posameznike, ki zagovarjajo sodelovanje različno mislečih. “Vendar to ne bo nikoli spremenilo temeljnega dejstva, da politika sodelovanja rojeva dobre rešitve za večino. In obratno,” je dejal Janša.

“Ne dopuščajmo več, da bi nas zgodovina, ki nas je v resnici v danem trenutku združila bolj trdno kot kadarkoli poprej, kar naprej razdvajala in delila na eno ali drugo stran. Bodimo ponosni, bodimo zavedni, bodimo odgovorni in bodimo zgled našim najmlajšim,” pa je v svojem nastopu na slavnostni seji državnega zbora dejala podpredsednica in poslanka LMŠ Tina Heferle.

Tako se po njenih besedah danes ne bi smeli več obremenjevati, kdo je najbolj zaslužen, kdo je dal “tisti najboljši predlog”, kdo je “tistega večera” kaj rekel ali česa ni izrekel. “Za vse nas bi moralo biti pomembno predvsem to, da smo zmogli, da smo se odločili in da smo bili enotni. To je tisto, kar v resnici šteje,” je dodala.

Poleg tega po njenih besedah “oziranje nazaj, namesto da bi gledali naprej, stari očitki namesto novih predlogov, vse to našo mlado državo hromi”.

Govora predsednika vlade Janeza Janše in podpredsednice državnega zbora Tine Heferle objavljamo spodaj v integralu.

Drage Slovenke in Slovenci, spoštovani sodržavljani!

Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo …

S temi besedami je oče samostojne Slovenije dr. Jože Pučnik označil trenutek najpomembnejše odločitve v zgodovini slovenskega naroda. Čas, edini čas, ko si je narod resnično dobesedno napisal sodbo sam. In ta sodba je bila veličastna, odmevala je navzven po svetu ter v duši in srcu slehernega Slovenca. Prav vsak, ki je s svinčnikom obkrožil za samostojno Slovenijo, je ne glede na svoj izvor po krvi postal del slovenskega občestva, del naroda v modernem smislu. Kot je takrat zapisal pesnik, našo dušo je zajelo slovesno razkošje in naša srca je napolnila toplina. Vedeli smo, kaj smo in to smo tudi želeli biti. Vstali smo, stali vsemu navkljub in čez pol leta z našim odporom agresiji JLA in bojem ter zmago v vojni za Slovenijo tudi obstali.

Preberite še: Pred 30 leti smo Slovenci uresničili tisočletne sanje naših prednikov in na plebiscitu izglasovali samostojno Slovenijo

Kljub tavanjem dela politike je bil slovenski narod enoten. Tako enoten, da je teža tega dejstva pritisnila tudi na tiste odločevalce, ki jim samostojna Slovenija po njihovih lastnih besedah ni bila intimna opcija. Po zgodovinski novembrski odločitvi Demosa v Poljčah, da predlaga plebiscit, smo dosegli politični dogovor, enotno sprejeli zakon o plebiscitu in omogočili narodu, da se je svobodno odločil.

Trideset let je čas, dovolj dolg za oceno, kaj je Sloveniji in Slovencem prinesla plebiscitna odločitev. Čas, dovolj dolg, da ne pušča nobenega izgovora več, da bi se lahko tej oceni izognili.

Še posebej tisti, ki smo bili del plebiscitne božične pravljice, njene garaške uverture in nadaljevanja, drame ob uresničitvi ter srečnega razpleta, tega izgovora nimamo. Moramo si postaviti nekaj samoumevnih vprašanj.

Je bila odločitev takrat pravilna?

Da, bila je pravilna. Pravilna in pravočasna. Še posebej po tem, kar danes vemo o grozotah pekla in vojnah na velikem delu ozemlja države, ki smo se jo odločili pravočasno zapustiti, je ta pozitiven odgovor nedvoumen.

Je bila odločitev ekonomsko utemeljena?

Da. Slovenija se je v primerjavi z drugimi državami, ki so nastale na ozemlju nekdanje SFRJ, v treh desetletjih samostojnega življenja razvijala bistveno hitreje. Na prebivalca v enem letu danes ustvarimo 4 do 5 krat več kot v Srbiji, Severni Makedoniji ali v Bosni in Hercegovini ter skoraj še enkrat več kot na Hrvaškem.

Ker smo se osamosvojili, smo lahko dosegli večjo blaginjo, bili smo bolj varni, bolj odprti navzven, bolj povezani z razvitimi, prej vključeni v Evropsko unijo, Nato, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj in z vidika naših interesov smo bili mednarodno vplivnejši.

A ob vseh teh pozitivnih odgovorih pa smo si po 30 letih dolžni postaviti tudi vprašanje, ali smo izkoristili tudi vse strateške razvojne priložnosti, ki smo si jih z osamosvojitvijo ustvarili?

Tu pa je odgovor žal težji in manj nedvoumen. Kajti veliko priložnosti smo iz različnih razlogov zamudili. Na tem mestu in ob tem času velja podrobneje opaziti predvsem enega, ki je bistven. Da bo odgovor na to dilemo bolj razumljiv, si postavimo še podvprašanje:

Si predstavljamo, kje bi danes bili, če bi ves čas samostojnosti lahko dihali s polnimi pljuči in izkoristili vse svoje moči in potenciale?

Priložnost, ki smo jo kot usodno in zgodovinsko preko Demosa prepoznali pred 30 leti, smo uspeli izkoristiti in uresničiti predvsem zato, ker smo jo kot takšno kot narod videli enotno, ker nam je bilo dovolj delitev in ker je tej enotnosti pred plebiscitom sledila tudi takratna opozicijska politika.

Kasneje smo samo še enkrat, ob vstopanju v EU, pokazali takšno mero zrelosti. Kljub temu, da bi jo potrebovali ves čas. Ne vedno zaradi usodnosti, zaradi koristnosti pa prav gotovo.

Namesto politike sodelovanja in vključevanja sta bili skoraj dve tretjini časa po osamosvojitvi zaznamovani z izključevanjem. Večina tega, kar danes v Sloveniji večino ljudi različnih prepričanj moti, je posledica izključevanja drugače mislečih. Drugače misleče se praviloma izključuje iz ideoloških razlogov. Če pa se branijo, se njim očita, da odpirajo ideološke teme. Polovici naroda se tako velikokrat zanika temeljna demokratična pravica, misliti in govoriti različno.

V času, ko se spopadamo z zahrbtno boleznijo Covid19, je vsakomur jasno, kaj za naše telo pomenijo poškodovana pljuča. A virus izključevanja povzroča enake posledice na telesu naroda in države. Kako bomo zdravi, hitri in uspešni, če ne moremo dihati z obema kriloma pljuč?

Politika izključevanja je tudi posledica javnega poudarjanja tega, kar nas ločuje. Namesto poudarjanja tega, kar nas združuje. In ni večjega simbola skupnega, kot sta plebiscit in osamosvojitev. V vsej naši dolgi in viharni zgodovini ni časa, ki bi bil bolj svet, kot je čas osamosvojitve. Ni trenutka, v katerem bi bili bližje spravi. V vsej naši zgodovini ni ure, v kateri bi bili bolj enotni in povezani, kot je čas skupne plebiscitne odločitve. Kajti ta odločitev je bila sestavljena iz povsem osebne, intimne, notranje odločitve vsakega posameznika. Iz poštene odločitve vsakega posameznika. Iz iskrene odločitve.

Mnogi drugi narodi imajo poleg države še ozemlja z bogatimi naravnimi viri ali preprosto težo svoje številčnosti in velikosti. Mi imamo naš raj pod Triglavom in nas same. Bogastvo naše dežele so njeni ljudje. Nikoli ne bomo največji, lahko pa smo najboljši. Tako kot so že mnogi naši podjetniki, športniki, umetniki in znanstveniki. Lahko pa smo najboljši tudi kot skupnost in država. Le naš zaklad plebiscitne enotnosti, ki žal večino časa treh desetletij leži globoko zakopan sedem klafter pod zemljo, moramo vložiti v našo skupno prihodnost.

Spoštovani!

Mineva leto, zaradi posledic pandemije poimenovano annus horribilus. Grozno leto. Namesto, da bi v času preizkušnje iz zaklada enotnosti bogato jemali, so nekateri nanj v tem času navalili še nekaj stotov skal. Zato v spopadu z epidemijo plačujemo višjo ceno, kot bi bilo potrebno.
A na tem mestu in ob tej priložnosti spregovorimo raje o korakih, ki dajejo upanje in ki jih je iztekajoče se leto vseeno veliko prineslo.

75 let po tragični moriji, ki je ob koncu 2. svetovne vojne preklala in zaznamovala naš narod, smo se letos skupaj poklonili žrtvam na obeh straneh. Ne da bi pri tem kdo držal roke v žepu.

Vrnitev Narodnega doma v Trstu ter poklon žrtvam obeh narodov sta zgodovinska koraka sprave z našo zahodno sosedo. Skupna prireditev in udeležba obeh predsednikov držav ob 100. letnici koroškega plebiscita je podoben korak sprave z našo severno sosedo. Rane, ki nam jih je povzročilo tragično 20. stoletje v Evropi, se vendarle počasi celijo.

Daleč največji korak letos po meri plebiscitne enotnosti in sodelovanja različno mislečih pa je oblikovanje mešane koalicije parlamentarnih strank, s katero smo marca letos po odstopu prejšnje vlade, preprečili tragične posledice epidemije v času grozečega političnega razsula. Stranka modernega centra, stranka Desus ter Nova Slovenija in Slovenska demokratska stranka so v začetku letošnjega leta dokazale, da so ne glede na preteklost sposobne sodelovati v dobro sedanjosti in prihodnosti. Še posebej predsednik SMC in predsednica Desusa takrat, poslanci obeh strank so pokazali podoben pogum, širino in razum, kot naši predhodniki, ko so pred 30 leti podpisali sporazum o enotni podpori plebiscitu.

Danes sicer žal ponekod iz svojih vrst izključujejo posameznike, ki zagovarjajo sodelovanje različno mislečih. Vendar to ne bo nikoli spremenilo temeljnega dejstva, da politika sodelovanja rojeva dobre rešitve za večino. In obratno.

Daleč največji, čeprav za večino neopazen premik v smeri plebiscitnega izročila pa nakazuje pismo mladega člana socialnih demokratov, ki je pred mesecem dni zapisal, da v njihovem občinskem svetu sodelujeta dve stranki, ki sta na državni ravni sicer na različnih straneh. Da ob vikendih sicer hodijo na različne proslave, vendar jim to ne preprečuje, da bi v občinskem svetu sodelovali in delali za skupno dobro občine in njenih prebivalcev.

Avtor tega pisma v času plebiscitne odločitve in enotnosti najbrž ni bil še niti rojen, vendar kljub temu razume plebiscitno sporočilo naroda. To razumevanje nas navdaja z upanjem, da bomo iz vodnjaka edinosti, sreče in sprave, kot bi se izrazil naš največji slovenski pesnik – iz te svete dediščine Slovencev – v prihodnje slej ko prej zajemali vsi, saj je zaklad skupen.

Še posebej v tednih in mesecih, ki so pred nami, ko bomo pogum in razum izpred 30 let zelo potrebovali. Smo pred najzahtevnejšim delom epidemije. Januar in februar bosta po oceni evropskih strokovnjakov najtežja meseca spopada z njo na naši celini. Ni pa nujno, da je temu tako tudi v Sloveniji. V vsakem primeru bomo zdržali, saj sedaj prvič od njenega začetka vemo, da bomo zanesljivo zmagali. Slovenska vlada je doslej pripravila 7 obsežnih zakonskih paketov za blaženje posledic epidemije. Reševali smo delovna mesta, pomagali ljudem in podjetjem. Ohranili in izboljšali smo bonitetne ocene države ter ohranjali kondicijo gospodarstva. Skupni napori naše evropske in svetovne znanosti so obrodili v učinkovitem cepivu. Prve odmerke bomo dobili natančno 30 let po razglasitvi naše zgodovinske plebiscitne odločitve. Dobili jih bodo najprej najbolj ogroženi. A še nekaj naslednjih mesecev lahko največ k zaustavitvi epidemije in zmanjšanju njenih tragičnih posledic naredimo s tem, da naše stike še nekaj časa kar najbolj omejimo. Zaradi nas in zaradi drugih. Kljub temu, da je to težko. Nihče med nami ni osamljen otok. Zato bodimo solidarni. Vse, kar smo v času omejitev zamudili, lahko vendarle na nek način nadoknadimo, le izgubljenih življenj ne moremo. Iskreno sožalje vsem, ki ste v času epidemije izgubili svoje drage.

Naj pa bo izkušnja te epidemije tudi nauk za prihodnost. Popraviti moramo napake preteklosti, ko 15 let nismo zgradili novih domov za starejše ali sodobnejših bolnišnic, niti uredili razmer v zdravstvu. Sprejemanje zakonskih podlag za trajno oskrbo starejših se dolga leta vleče kot jara kača. A tokrat je lahko drugače. V skladih Evropske unije smo zagotovili dovolj virov, da mnoge zamude nadoknadimo. Uredili bomo tudi plačni sistem v zdravstvu ter sprejeli zakon za dolgotrajno oskrbo starejših. Poskrbeli bomo, da bodo mladi dobili priložnosti doma. Z demografskim skladom bomo razbremenili živo delo ter poskrbeli za stabilnost pokojninskega sistema.

Drage Slovenke in Slovenci, spoštovani sodržavljani.

Pred nami so dnevi, ki so vsako običajno leto posebni. Praznični. Slovesni. Ko se spominjamo naše enotnosti pred 30 leti, se veselimo novega rojstva in neštetih priložnosti, ki jih prinaša vsako novo leto.

Tokrat leto ni običajno in vsi smo že utrujeni od dolgega spopada z epidemijo. Nikomur ni lahko. Vendar si vsega prazničnega vzdušja ne pustimo vzeti. Praznovali bomo ločeni, vendar povezani. V mislih s tistimi, ki se v prvih vrstah borijo za naše zdravje in življenja. Povezani v zavesti, da bomo tudi tokrat zmogli in zmagali. Z željo, da v novem letu bolj dihamo s polnimi pljuči. Smo narod, ki je svoje moči združil v najbolj usodnih trenutkih ter zato stal in obstal. Tudi po tej zimi bo prišla pomlad. In naslednje leto bomo na božični in novoletni večer spet napolnili cerkve in trge v skupnem slavju in veselju.

Iskrene čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Vesel in blagoslovljen Božič ter zmagovito novo leto želim.

Ostanite zdravi in pogumni.

Janez Janša

Govor podpredsednice Državnega zbora Tine Heferle na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti
Državni zbor, 23. 12. 2020

Spoštovane državljanke in državljani, spoštovani visoki gostje.

Naša Slovenija praznuje. Obeležujemo trideseto obletnico trenutka, ko smo se kot narod, z izjemno večino, odločili, da naj naša Slovenija postane samostojna in neodvisna država.

Kot predstavnica mlajše generacije sicer nisem imela te časti, privilegija in odgovornosti, da bi oddala glasovalni listič, a to ne zmanjšuje mojega ponosa ob tem, ko pomislim na tiste čase. Na začetke naše osamosvojitve.

Spomini tistih, ki so oziroma ste bili akterji vseslovenskega zgodovinskega trenutka, pričevanje vaših izkušenj in obujanje vaših spominov omogočajo tudi nam, mlajšim generacijam, da smo se priučili in posvojili zgodovinski spomin na rojstvo naše samostojne in neodvisne države.

Vsi skupaj, mladi in starejši, danes vemo, da je bilo jesensko obdobje v letu 1990 izjemno pomembno ter izjemno napeto. Ko je prišlo do prvih pobud, da se izvede plebiscit, na katerem bi se slovenski volivci sami odločili, ali želijo živeti v samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji, je bilo ključno, da so takratni slovenski politiki premogli zadostno mero potrpežljivosti.

Za uspeh tako velikega projekta, kot ga nekateri ključni akterji slovenske osamosvojitve danes poimenujejo, je bilo nujno potrebno enotno in usklajeno delovanje vseh. Tako koalicije kot opozicije. Lahko si le predstavljam, kako zahtevno je bilo takšno sodelovanje, vendar pa lahko vsi skupaj ugotovimo, da ga je bilo mogoče doseči samo z medsebojnim spoštovanjem.

Da vam je oziroma nam je uspelo takrat, leta 1990, preseči vse medsebojne razlike, poenotiti stališča in strniti vrste, je med drugim zaslužna naša slovenska zavest, da ko gre za vse nas, znamo in zmoremo stopiti skupaj.

Kdo naj bi bil med vsemi najbolj zaslužen, kdo med vsemi naj bi dal »tisti najboljši predlog«, kdo je »tistega večera« kaj rekel ali česa ni izrekel … To mlajše generacije ne bi smelo obremenjevati. Za vse nas bi moralo biti pomembno predvsem to, da smo zmogli, da smo se odločili in da smo bili enotni. To je tisto, kar v resnici šteje.

Oziranje nazaj, namesto da bi gledali naprej, stari očitki namesto novih predlogov, vse to našo mlado državo hromi. Nestrpen dialog, ki se ponovno in počasi zajeda v našo družbo in preplavlja naš politični prostor, po tiho ubija duh, ki smo ga kot narod premogli davnega leta 1990. In ne samo mi, mladi, tudi starejša generacija počasi več ne razume, čemu v resnici služi razdvajanje naroda. To je po tridesetih letih, ko smo že davno prerasli otroško in najstniško dobo naše države, nepotrebno.

Enotnost, spoštovanje, strpnost in demokratičnost … To so samo nekatere od temeljnih vrednot, ki so nas vodile na poti v samostojnost. In morali bi jih zasledovati tudi danes. Kot demokratična država si ne smemo dovoliti, da bomo postali strpni do nestrpnosti in da bi nižali pravne standarde, ki so temelj naše države. To dolgujemo vsem nam in tistim, ki so na plebiscitu pogumno obkrožili besedo DA.

Leto 1990 bo za vedno naše posebno leto.

Posebno pa je tudi letošnje leto. Ne samo zato, ker praznujemo okroglo obletnico slovenskega plebiscita, žal je to leto zaznamovala tudi pandemija novega
koronavirusa. Zaradi te bolezni je ves svet, in z njim naša država, skorajda zastal, pa vendar se je v tem času zgodilo tako zelo veliko.

Obujati spomine na lepe trenutke je radost. Obujati spomine na tiste manj lepe trenutke pa je odgovornost. Ob prazniku naše samostojnosti in enotnosti se letos lahko spomnimo tudi enotnosti naših državljanov pri spopadanju z epidemijo. Lahko se spomnimo vseh tistih, ki noč in dan skrbijo za naše zdravje. Lahko se spomnimo vseh tistih, ki svoje zdravje žrtvujejo za to, da lahko ostali državljani v času epidemije vsaj nekatere stvari opravljamo nemoteno. In moramo se spomniti vseh tistih, ki so bili primorani zaradi epidemije svoje življenje tako ali drugače zaustaviti.

Izzivov nam v prihodnosti zagotovo ne bo zmanjkalo. Kaj hitro se bomo morali soočiti z zahtevno gospodarsko situacijo, ki nam jo bo kot zapuščino zapustila epidemija. In ne samo, da bi morali prav zdaj pokazati svojo proevropsko držo, prav tako bi morali to
priložnost izkoristiti za to, da izboljšamo in še utrdimo svoj mednarodnopolitični ugled.

Čas, da bi si kot država lahko privoščili napake in spodrsljaje, ni najboljši. Pravzaprav ni nikoli pravi čas za to. Vedno pa bi moral biti čas za to, da kot mlada država zasledujemo načela in vrednote, na katerih je samostojna in neodvisna Slovenija pravzaprav nastala.

Tako kot takrat, pred tridesetimi leti, bi moralo biti tudi danes vsem nam najpomembnejše, da bi ljudje v našem družbeno-političnem prostoru čutili zaupanje.
Vedno in vsakič bi morali v ospredje postavljati interese naše države, predvsem pa skrb za naše državljanke in državljane. Da bomo vsi skupaj živeli z občutkom zaupanja v jutrišnji dan, da si bomo upali svobodno zreti v prihodnost in da bomo imeli pogum izražati svoja stališča in mnenja, četudi bodo ta različna in drugačna, si moramo prizadevati prav si, ki kakor koli sodelujemo pri vodenju naše države. Prav vsak izmed nas nosi svoj del odgovornosti in prav vsak izmed nas je dolžan spregovoriti, ko je na tak ali drugačen način ogovorjen. Naj namesto osebnih interesov, četudi se komu zdijo še tako upravičljivi, spregovorijo nacionalni. To dolgujemo našim državljankam in državljanom, ki so nam zaupali, da zastopamo tudi njih.

Po navadi so obletnice priložnost, da se ozremo v preteklost, jaz pa bi se rada ob tej priložnosti ozrla v prihodnost. Z vso odgovornostjo želim na glas povedati to, kar upam, da v srcu čuti veliko naših državljank in državljanov, vseh starosti:
Ne dopuščajmo več, da bi nas zgodovina, ki nas je v resnici v danem trenutku združila bolj trdno kot kadar koli poprej, kar naprej razdvajala in delila na eno ali drugo stran.

Bodimo ponosni, bodimo zavedni, bodimo odgovorni in bodimo zgled našim najmlajšim. Oni so tisti, na plečih katerih bo v prihodnosti naša mala Slovenija, in oni so tisti, ki bodo lahko našo malo Slovenijo v svetu naredili veliko.

Ustvarimo jim možnosti za to že danes in jim dajmo priložnost, da bodo lahko neobremenjeni z zgodovino enotno zrli v svojo prihodnost.
Vse najboljše in najlepše, draga samostojna in neodvisna Slovenija.