Miro Cerar in Milan Brglez sta se srečala

Do težko pričakovanega “srečanja” med Milanom Brglezom in Mirom Cerarjem je prišlo sinoči, vendar ne recimo na sedežu stranke na Beethovnovi, na Gregorčičevi na sedežu vlade ali v DZ -ju, ampak v Cankarjevem domu, na državni proslavi ob kulturnem prazniku, 8. februarju. Cerarja in Brgleza je pravzaprav ločevala le ženska in to zunajzakonska partnerica predsednika državnega zbora Milana Brgleza, ki je sedel med njima. Cerar in Brglez, ki sta namesto Prešernovih nagrajencev požela vso pozornost fotoreporterjev in snemalcev, sta se rokovala in prijetno kramljala, takoj po koncu proslave pa hitro, brez izjav zapustila prizorišče.

Seveda so bili tako v fokusu novinarjev drugi nekdanji in sedanji politiki in kulturniki, ki so komentirali tudi spor v vrhu slovenske politike. Med njimi je bil tudi nekdanji predsednik državnega zbora in politik z dolgo kilometrino, dr. Pavle Gantar, ki ocenjuje, da situacija še zdaleč ni nedolžna. “Kar se tiče zapleta in spora med predsednikom stranke SMC in Brglezom, seveda ni nedolžna. To pač zato, ker je zahteva po odstopu že izrečena, javno priznana in prepoznana. V tem trenutku seveda, če Brglez odstopi, postane na nek način žrtev in se ukloni nekemu pozivu predsedniku vlade. Če pa ne odstopi, je pa pod vprašajem avtoriteta predsednika stranke in predsednika vlade. S tem pa svoj položaj in ugled izgubi predsednik vlade in predsednik stranke dr. Miro Cerar. To je precej zapletena situacija v pogojih, v katerih je politika zelo neracionalna, se lahko zgodi, da dobimo učinke, ki za stranko SMC ne bodo posebej ugodni”.

Na naše vprašanje, ali je sploh kakšna rešitev, ki bi bila za obe strani zadovoljiva pa, da oba ostaneta na položaju, Je to še možno. “Obstaja možnost, da oba, ampak oba, tako Cerar kot Brglez, preverita zaupanje članov stranke. Neke vrste kongres, seveda lahko pa tudi pisno glasovanje vseh članov stranke. In če bi zaupanje eden izgubil, drugi pa dobil, bi seveda bil rezultat jasen, prav tako, če bi oba dobila zaupanje, bi lahko nekako pokopala ta konflikt”.

Kaj pa možnost dogovora, da bi se dobila in dogovorila ter šla na neko skupno konferenco? “Za pozicijo avtoritete predsednika vlade Cerarja je kakršenkoli drug rezultat v bistvu že, ne bom rekel ravno poraz, ampak vsaj krhanje njegove avtoritete, na kateri tako zelo močno gradi zadnje čase”. Podobno kot Pavle Gantar je že pred njim zadevo komentirala Simona Kustec Lipicer, sicer vodja poslanske skupine SMC. Kustec Lipicerjeva ugotavlja, da je spor med premierjem in predsednikom SMC Mirom Cerarjem ter podpredsednikom Milanom Brglezom “zgodba med dvema posameznikoma in bi bilo neodgovorno, da bi postala zgodba države ter državljank in državljanov “. Če bi Kustec Lipicerjevo, kot podpredsednico, Cerar pozval k odstopu, znano je, da se je le s težavo odločila, da je podprla spremembo Zakona o tujcih, saj je intimno podpirala Brgleza, pa bi se, kot je povedala, pogovorila in “po vseh običajnih, demokratičnih procesih tudi šla v preverjanje zaupanja, ki ga imam”.

In na koncu še misel Borisa A Novaka, da je bilo več pozornosti kot Prešernovim nagrajencem, namenjene sporu med Cerarjem in Brglezom; “Sam sem se skozi desetletja boril za pravice za preživetje beguncev, sem seveda popolnoma na strani gospoda Brgleza. Njegova gesta je bila globoko etična in zdi se mi sramotno, da je izpostavljen takim pritiskom. Kar pa zadeva seveda razmerje med kulturo in umetnostjo – vsi imamo oči in gledamo in je bilo mogoče videti, poleg velikih umetnikov in velikih osebnosti, lepih duš, ki so prejele nagrado, tudi politični teater v prvi vrsti in seveda ta politični teater je smešen, neskončno smešen.

Zanimivo pa je, da se v medijskih zapisih v zadnjem času pojavlja vse več kritičnih člankov o predsedniku vlade Miru Cerarju s strani tistih medijev in novinarjev, ki so še včeraj prisegali na premiera Cerarja.

Vladimir Vodušek