“Če kdo pričakuje, da bom komentiral današnje kolesarske izlete, ne bom – Igor Bavčar, notranji minister Demosove vlade na okrogli mizi o Sloveniji 30 let pozneje

Prvi minister za notranje zadeve in nekdanji minister za evropske zadeve Igor Bavčar je skupaj z Cirilom Ribičičem, Lojzetom Peterletom in Ernestom Petričem nastopil na okrogli mizi v organizaciji Ifimesa z naslovom: “Kako je nastala samostojna in neodvisna Slovenija – 30 let pozneje”.
Po Bavčarjevi oceni smo “soočeni z obdobjem, v katerem bo naša odločitev izpred 30 let na preizkušnji”. “Danes smo na začetku neke nove hladne vojne, danes so evroatlantske povezave na izredno resni preizkušnji. (…) “Priča smo rahljanju vezi, za katere smo menili, da so večne. Sprašujem se, kam gremo in kakšno je naše mesto v prihodnosti.”

Igor Bavčar: “Mi smo po mojem menju soočeni z nekim obdobjem, v katerem bo ta naša odločitev izpred 30 tih let zopet na preizkušnji. Čisto objektivno gledano, ne smo zaradi naše sposobnosti ali nesposobnosti, ampak zaradi tega ker, ko smo začeli osamosvajanje, se je končala hladna vojna…

Moja poanta je v tem, da je konec hladne vojne višek združevanja v Evropski uniji, višek v razvoju evroatlantskih odnosov. NATO je prosperiral, začel je z veliko širitvijo sploh konec Varšavskega pakta in je pomenil popolnoma ene drugačne razmere. Vse to je bila naša perspektiva.

Mi smo začeli to svojo samostojno pot v nekem svetu, ki mu danes pravijo svet liberlano dmeokratične ureditve, ki je imel prostor za narode, ki je imel prostor za samostojne narode s svojimi državami in ki je začel uveljavljati določene principe v mednarodni politiki, s katerimi je bilo pravzaprav bistveno lažje začeti to pot.

Kdo bi lahko računal, da bo slovenski predsednik vlade ali pa predsednik sedel enkrat na mesec z osemindvajsetimi predsedniki evropskih držav. Danes smo na začetku očitno neke nove hladne vojne. Danes se je evropska integracija znašla v izjemno delikatnem trenutku in praktično odstop od podobe, s katero smo mi vstopili v ta prostor.

Danes so evroatlantske povezave na izjemno resni preizkušnji. Moja teza, ki sem jo tudi zapisal, da je Sloveniji uspelo prav zaradi tega, ker je to bilo, ne samo obdobje konca hladne vojne, ampak je bilo to obdobje enega popolnoma drugega sentimenta v Evropi, kot je danes…

Danes brez nacionalne države si pratično ni mogolče predstavljati prihodnjega življenja in zdaj se postavlja resno vprašanje, po eni strani zaradi naše ekonomske vpetosti v ta evropski prostor, po drugi strani zaradi situacije, s katero smo v neposredni soseščini, na Balkanu, kam in kako se orientirati v tem prostoru, kam v katero smer se usmeriti.

Te dileme so enako velike, enako globoke in enako pomembne, kot so bile leta 1990, ko smo začeli ustvarjati svojo državo. Jaz sem enkrat zapisal, da se je nekaterim zdelo, da se ruši nekaj večnega, ko je padala Jugoslavija in sem potem dal za primerjavo, da je za razliko od Jugoslavije Avstro Ogrska obstajala samo 51 let.

In se sprašujem, ali je tudi ta Evropska unija deležna istih zakonitosti, ali se dejansko lahko zgodi, da bo prišlo do tega. Brexit je to nakazal. Ob Brexitu sem se spomnil, ko sem bral Churchilla, ki je rekel enemu od veleposlanikov, ki se je vrnil leta 1938 od Hitlerja, in je bil ves vznesen nad tem, kaj on počne in da je to človek, ki ga je treba podpreti, mu je Churchill takrat rekel: “Poslušaj, politika Velike Britanije temelji na naših prizadevanjih, da Evropa nikoli ni združena in da je razdružena in mi vedno podpiramo šibkejši del, ne tisti del, ki ga vodi hegemon. In to traja že 400 let. In jaz se resno sprašujem, kam gremo zdaj in kakšno je naše mesto v prihodnosti v tem razvoju, ki smo mu priča tako rekoč vsak dan in kako se rahljajo nekatere vezi, ki so se nam prej zdele ravno tako, ko smo stavili na njih, da bodo večne in da bomo znotraj njih lahko ustvarili svoj lastni prostor”.