European Views: Hrvaško predsedovanje EU je katastrofa

PORTAL European Views, ki spremlja in analizira teme, povezane z delovanjem Evropske unije, je objavil komentar o hrvaškem predsedovanju Evropski uniji in ga opisal kot “katastrofo”.

Hrvaško kritizirajo zaradi “molka pred porastom avtoritarnosti na Madžarskem”, pa tudi zaradi padca demokratičnih standardov v sami Hrvaški. Edina svetla točka v hrvaškem predsedstvu je deklaracija po virtualnem vrhu v Zagrebu, ki potrjuje namero EU, da bodo nekoč v prihodnosti države Zahodnega Balkana sprejete v članstvo.

Molk glede Orbana

Največji neuspeh Hrvaškega predsedovanja pa je “zastrašujoč molk” v zvezi z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, ki je pandemijo koronavirusa izkoristil za “učinkovito ukinjanje demokracije na Madžarskem.” V komentarju se omenja izjavo hrvaškega zunanjega ministra Gordana Grlića Radmana, češ da je vse to notranje vprašanje Madžarske in da se vladavina prava presoja za vsako članico posebej, kot da ne bi obstajali skupni evropski standardi.

Omenja se tudi, da je na Hrvaškem mogoče še vedno opaziti “avtokratske težnje”, ki so sicer milejše od tistih na Madžarskem, kot primer pa se navaja dejstvo, da je javna televizija “pod nadzorom vlade” in da novinarje preganjajo.

Plenkovićeve avtoritarne težnje

Premierju Andreju Plenkoviću pripisujejo odgovornost, da je na začetku pandemije predlagal razlastitev parlamenta in postavijo oceno, da Plenković kaže “afiniteto do avtokratskega vladanja”, Bruselj pa na drugi strani kritizirajo, ker se ni odzval na sporne poteze Plenkovića.

Trenutno stanje po sedmih letih članstva v EU

Ta vprašanja ostajajo v središču pozornosti do danes in čeprav se hrvaško kljubovanje Bruslju v primerjavi z Madžarsko zdi mehko, pa predstavlja drseče pobočje v državi, kjer vladavina prava ostaja pogosto preveč majava, da bi predstavljala stanje udobja. Navsezadnje se je treba spomniti, da Hrvaška sedem let po vstopu v EU še vedno izkazuje avtokratske težnje, za katere se zdi, da jih ni mogoče očistiti iz njenega družbeno-političnega okolja.

Svoboda govora je še vedno omejena, na primer dejstvo, da so preiskovalni novinarji pogosto tarča kampanj nadlegovanja in da je nacionalna radiotelevizija večinoma v rokah vladnih uradnikov. Morda hujši primer od tega je, ko je premier Plenković svojo naklonjenost avtokratskemu vladanju v polni meri predstavil s tem, ko je predlagal, da bi parlament vladi podelil obsežne izvršilne pravice pri obravnavi koronavirusa. Čeprav je bil način delovanja operativno močno podoben Orbanovemu, je v Bruslju takrat v glavnem ostal neopažen.

Hrvaška ni tako čista

Primarni primer je bančni sektor v državi, ki je v letu 2015 doživel daljnosežne strukturne spremembe, potem ko je vlada sprejela kontroverzni zakon o konverziji posojil. Zakonodaja je banke ne samo prisilila, da so posojila v švicarskih frankih pretvorili v evre, ampak jih je prisilila tudi v višino 1 milijarde EUR izgube, ki je nastala zaradi zamenjave naraščajočega švicarskega franka za šibkejši evro.

Banke so se spraševale, ali je poteza vlade združljiva s pravili EU – ocena Evropske komisije, da je retroaktivni zakon “skoraj v celoti obremenil posojilodajalce”, je opozorila, da “ukrep presega tisto, kar je potrebno in sorazmerno”, lahko povzroči nižje zaupanje vlagateljev in tudi krizo potrošniških posojil. Zagreb pa je prezrl strogo zahtevo Bruslja po bolj uravnoteženi rešitvi. Prav tako je zavrnil opozorilo Evropske centralne banke, da zakon lahko negativno vpliva na makroekonomsko stabilnost države, saj se vlagatelji odvrnejo in hrvaške mednarodne rezerve upadajo. ECB je jasno opredelila, da bi takšen niz dogodkov lahko Zagrebu odprl vrata za trajno spodkopavanje funkcionalne neodvisnosti hrvaške Narodne banke. Hrvaška je odločno zavrnila ponovni razmislek – skupaj s strahovi, da bi to lahko povzročilo nestabilnost na enotnem trgu – leta 2016 celo povzročila, da je Evropska komisija grozila, da bo Hrvaško postavila pred Evropsko sodišče.

Grožnja, da bo tožila Zagreb zaradi neupoštevanja zakonodaje EU, je žal izgubila svoj pomen. Le leto dni kasneje je Hrvaška znova sprejela politiko v nasprotju z evropskimi standardi. Leta 2017 je vlada sprejela Zakon o izrednem upravnem postopku v družbah sistemskega pomena. Kot je pokazal čas, je bilo to izrecno storjeno za proizvajalca hrane Agrokor Group, največje hrvaško podjetje v hudih finančnih težavah.

Posledica tega je bil, da je zakon z oznako “Lex Agrokor” povzročil politični nemir in so ga razumeli kot darilo ruskim interesom. Kot je takrat poročal Financial Times, “je omogočil dvema največjima ruskima bankama, državni Sberbank in VTB, največji lastniški delež” v družbi.

V zaključku teksta je izpostavljena ugotovitev, da bo Nemčija, ki je naslednja predsedujoča EU, morala nadoknaditi vse, česar Hrvaška ni storila, še posebej, ko gre za vladavino prava v EU. Berlin je po letu 2015 postal moralni glas Evropske unije, naj gre za migracije, fiskalno odgovornost ali podnebne spremembe, in je že tradicionalno precej odkrit zaradi hitrejšega demokratičnega zaostajanja v državah, kot sta Poljska in Madžarska. Kanclerka Angela Merkel je znana po uspešnem delovanju v kriznih razmerah, to pa je razlog za blag optimizem, da si lahko EU povrne nekatere svoje prejšnje prednosti.

“Po katastrofalnem hrvaškem predsedovanju EU potrebujemo jasno pot iz krize,” zaključuje European Views.

V začetku maja pa je tudi evropski portal Politico zapisal, da glede na to, da je bilo hrvaško predsedovanje Evropski uniji slabše od pričakovanega in da bosta prihodnje leto predsedovanje prevzeli majhni državi, Portugalska in Slovenija, je morda pravi čas, da julija na njeno mesto stopi močna država, kot je Nemčija, ki pripravlja načrt – med drugim prehod na bolj zeleno gospodarstvo, dolgoročni proračun EU, industrijsko strategijo, krepitev digitalizacije, reformo migracijske politike (reforma skupnega azilnega sistema) in ponovno določanje odnosov EU z Veliko Britanijo in Kitajsko.