Kakšna je resnična moč predsednika ZDA?

Verjame se, da je šef Bele hiše tista oseba, ki ima največjo moč tako v svetovni kot tudi domači politiki. Vendar resnica ni čisto taka: pooblastila predsednika Združenih držav Amerike so omejena.

Ameriška ustava pravi, da se ameriškega predsednika voli vsake štiri leta. Najkasneje odide s funkcije po dveh mandatih. Je šef države in vlade, skratka vodi državni aparat. Njegova naloga je izvajanje zakonov, ki jih je izglasoval Kongres. Približno 4 milijone ljudi dela za izvršno oblast. Predsednik kot najvišji diplomat lahko sprejema veleposlanike in s tem priznava države.

Nadzorni mehanizem predstavljajo trije stebri oblasti, ki imajo pravico vpliva eden na drugega in s tem lahko medsebojno omejujejo oblast. Predsednik ima pravico do pomilostitev in imenovanja sodnikov – vendar samo v soglasju s Senatom. Predsednik imenuje tudi svoje ministre in veleposlanike – v kolikor to odobri Senat. To je eno od sredstev nadzora izvršne oblasti.

Moč “Govora o stanju nacije”: predsednik mora informirati Kongres o stanju v državi. To počne v svojem “govoru o stanju nacije“. Res, da ne more Kongresu predlagati zakonov, vendar lahko v govoru poudari svoje teme. S tem lahko javno postavi Kongres pod pritisk.

Ameriški predsednik lahko enostavno reče ne. V kolikor predsednik vrne Kongresu nepodpisan zakonski predlog, to pomeni, da je vložil svoj veto. Kongres lahko razveljavi predsednikov veto le z dvotretjinsko večino obeh domov. Po podatkih Senata je bilo v zgodovini ZDA preglasovanih le 111 od 1.500 vetov, torej nekaj več kot sedem odstotkov.

V ameriški zakonodaji obstajajo tudi sive cone v definiciji oblasti. Ustava in sodbe Vrhovnega sodišča ne govorijo, kakšna je moč predsednika. En trik omogoča drugi tip veta, „žepni veto“. Pod določenimi pogoji lahko predsednik nek zakonski predlog „pospravi v torbo“, s tem postane neveljaven. Kongres takega veta ne more preglasovati. Doslej je bil tak trik uporabljen več kot tisočkrat.

Priporočila, ki so kot zakon. Predsednik lahko naloži članom vlade način izvrševanja svojih obveznosti. Ta priporočila, tako imenovani „nalogi za izvršitev“, imajo moč zakona. Ne odobri jih noben organ. Vendar pa, predsednik ne more delati vsega, kar želi. Sodišča lahko ukinejo naloge ali pa lahko Kongres sprejme zakon, ki to prepreči. Vendar jih lahko ponovno uvede že naslednji predsednik.

Kako izigrati Kongres….Predsednik lahko sklepa sporazume z drugimi vladami, ki jih nato mora odobriti Senat z dvotretjinsko večino. Da bi to zaobšli, predsedniki namesto sporazuma uporabljajo „izvršne sporazume“ (Executive Agreements), dogovore, ki so jih sklenile vlade, katere Kongresu ni treba odobriti. Veljajo vse dokler Kongres ne vloži ugovor ali sprejme zakon, ki take sporazume razveljavi.

Predsednik je vrhovni poveljnik oboroženih sil ZDA, vendar vojno objavi Kongres. Nejasno ostaja, v kolikšni meri lahko predsednik brez soglasja Kongresa pošilja vojsko v nek oboroženi spopad. Za Kongres je bila z vstopom v Vijetnamsko vojno prekoračena rdeča črta in je bil sprožen zakonski postopek. Torej, predsednik ima pristojnosti, dokler Kongres ne reagira.

V kolikor predsednik zlorabi svojo funkcijo in krši zakon, lahko Predstavniški dom začne postopek za njegovo odstranitev. Doslej se je to zgodilo dvakrat, vendar neuspešno. Obstaja med drugim mnogo močnejši instrument za zaustavitev predsedniške samovolje: Kongres je pristojen za zakon o proračunu. Potrjuje predlog proračuna in predsedniku lahko enostavno samo zapre finančno pipo.

K.R.