Vzdušje kristalne noči pred odločilnim tednom o sestavi koalicije, ki se po državi širi kot korona virus, lahko ustavijo samo izredne volitve – So grožnje Pivčevi posledica prizadevanja in “prijateljske pomoči”, da bi se “lažje odločila” za koalicijo z Janšo”?

Po včerajšnjih dogodkih na Ptuju se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav v resnici grozi Pivčevi, ki za razliko od poslanske skupine Desus sploh ne kaže nobenega ali premalo navdušenja nad koalicijo z Janšo?

Čeprav je četrtkova oddaja Tarča na RTV Slovenija v napovedi ambiciozno obljubljala, da bomo izvedeli vse o vrenju in trenjih na političnem parketu”, nismo dobili odgovora niti na vprašanji, kaj se pravzaprav dogaja javno in še manj pa, kaj v zakulisju.

Oddaja je pravzaprav vnesla še več zmede glede namigov o morebitni uporabi tajnih metod sledenja in prisluškovanja ter groženj politikom. Vse je bilo zmetano v isti koš, ne da bi si odgovorila na nekatera najbolj preprosta vprašanja, kdo je sploh komu kaj v vseh teh zgodbah.

Med naštevanjem zgodb, ki so jih v teh dneh odprli različni mediji, preko katerih se pogosto (proti ustreznemu plačilu seveda) diskreditirajo nasprotniki in seveda tudi zavezniki, so v Tarči pokazali posamezna drevesa. Izgubil pa se je pogled na celotni gozd in tako sodelujoči kot tudi gledalci so se na koncu izgubili v amazonskem pragozdu, kjer prežijo na njih različne nevarnosti.

Čeprav so bile objavljene tri fotografije iz enega in istega vira in ena fotografija, ki je bila objavljena v Slovenskih novicah, kjer gre za Erjavčevega Porche Macana, vse ostale fotografije so očitno prišle iz enega vira in bile objavljene v enem mediju, je bilo vse pomešano.

Najprej se je začelo s famozno sliko nedeljske kave Aleksandre Pivec, Gorazda Žmavca in Romana Glaserja v hotelu Primus na Ptuju.

Paradoks oddaje Tarča pa je, da so za slikanje Pivčeve na Ptuju na koncu bili krivi policisti, premier Marjan Šarec in njegov sekretar za nacionalno vrnost Damir Črnčec, globoka država in na koncu “levičarji”, ki Pivčevi ne pustijo v koalicijo z Janšo, čeprav je Bojan Požar pred kongresom napisal o njej vsaj dvajset ali trideset kritičnih člankov, nato pa objavil še fotografije z Gorazdom Žmavcem in Romanom Glaserjem.

Kaj naj bi te fotografije dokazovale in komu so bile namenjene, seveda vedo samo tisti, ki so jih posneli in dali objaviti. Vsekakor pa bi lahko bile opozorilo Pivčevi naj se ne druži z napačnimi ljudmi na napačnih krajih in naj ne posluša siren, ki bi jo odpeljale v napačen pristan stran od koalicije, ki jo trenutno sestavlja Janez Janša.

V oddaji pa je vse izpadlo kot, da je malodane policija posnela Pivčevo in slike predala Požarju, ki je, kakšen paradoks, objavil tudi sliko Damirja Črnčeca med vrati na Hacquetovi ulici v Ljubljani, kjer stanuje tudi Tomaž Lovše, za nameček pa še domnevno vsebino njunega pogovora. Na koncu bi lahko gledalci dobili vtis, da so si pravzaprav akterji sami sledili in si dali objaviti slike v medijih.

Ali še huje, za vse skupaj naj bi bili krivi tisti, ki so pravzaprav žrtev paparacev in sledenja zasebnih detektivov oziroma plačancev naročnikov, ki se skrivajo v ozadju. S prstom pa kažejo, primite tatu. Če je bil nekdo “zadolžen “za Pivčevo v nedeljo in je Požarju predal slike iz Primusa, je zadeva skrajno problematična in pri tem ne gre več zato, da je goste hotela Primus slikal “naključni nedeljski ljubitelj kave “.

V oddaji so enostavno vse zmetali v isti koš. Najprej glede medijev, predvsem tistih, ki pravzaprav živijo od tega, da objavljajo različne zgodbe o javnih osebnostih, predvsem politikih.

"Človek človeku špicelj." Designed by @strankaSDS. PS: Na moj računalnik sem si to shranila 11. septembra 2017. Kot opomin na začetek konca zasebnosti v javnem prostoru. In kot nadaljevanje ustrahovanja. Še vedno na: https://t.co/8gFKYnRCfB pic.twitter.com/eQL0FLChlZ

— Barbara Rajgelj (@BRajgelj) February 21, 2020

V času mobilnih telefonov, ko je pravzaprav lahko vsak fotograf vir informacij, je nemogoče, da bi se kjerkoli na javnem prostoru izognili temu, da vas nekdo fotografira in fotografije takoj pošlje na enega od uredništev medijev. To je seveda ena dimenzija, kjer absolutne zasebnosti ni, predvsem za tiste, ki so javne osebnosti.

Druga stvar je, da redakcije najemajo paparace, ki pravzaprav 24 ur na dan prežijo na določne tarče, ki jih naročijo redakcije. To je ena plat histerije, ki je zajela državo in v kateri pravzaprav nihče ni varen pred tem, da ga posnamejo ali fotografijo, če se pojavi kjerkoli na javnem kraju in je kolikor toliko znana osebnost.

Druga plat pa je, da se v političnem spopadu ne izbirajo sredstva za to, da se diskreditira politične nasprotnike ali se jih prisili v določenega dejanja oziroma poteze, ki jih sicer razen pod pritiskom grožnje ne bi naredili.

V tem kontekstu se očitno najemajo zasebni detektivi, bivši obveščevalci in bivši policisti ali simpatizerji strank, ki so zaposleni na različnih funkcijah v državi in ki pač poleg svoje redne službe opravljajo še “honorarno delo” za politične stranke ali za druge naročnike, ki si pač glede na finančna sredstva lahko to privoščijo.

Še druga bolj banalna zgodba pa je povezana z intervencijo Žana Mahniča in izrednega pregleda Knovsa, do katerega naj bi prišlo potem, ko naj bi Zdravka Počivalška nekdo spomnil, da je “v prejšnjem življenju enkrat napihal”, kar naj bi Počivalšek povedal Janši, češ, da ga izsiljujejo.

Seveda so se v SDS-u vklopili vsi alarmni zvonci in Mahnič je takoj odletel na policijo, da naj mu pokažejo, kdo je vpogledal v kazensko evidenco Zdravka Počivalška, saj naj bi se dogodek zgodil pred desetletjem. In tako smo dobili afero, ki je minuli teden tresla državo in povzročila vsesplošno paranojo in preganjavico ter vzdušje Kristalne noči.

Kot da smo dobili korona virus, kjer se je začelo vsesplošno sumničenje. Iskalo se je, kdo ga je prinesel v državo in kdo je koga okužil. Sumilo se je vse in vsakogar. Nihče več nikomur ne zaupa in paranoja je na vrhuncu. Državo so zajele “izredne” razmere in nihče več nikomur ne verjame na besedo, v stilu novinarskega pravila, “če ti mama reče, da te ima rada, preveri”. Saj veste, grožnja je dobra toliko časa, dokler ni javno objavljena.

Tretja plat pa je dejstvo, da predsednica Desusa Aleksandra Pivec ni niti manj navdušena nad vstopom stranke v koalicijo in da gre za “poroko iz prisile”, v katero jo silijo predvsem nekateri poslanci Desusa. V porokah iz prisile, brez ljubezni, pa ni prave sreče, saj veste, ne?

In v tem kontekstu je treba gledati in analizirati dogajanje, povezane s predsednico Desus-a, ki je najprej prejela pisemsko grožnje, sedaj pa preživela še “atentat” na sosedov avtomobili.

Medtem je seveda prilil olja na ogenj še zadnji včerajšnji dogodek, ko so nekateri mediji zjutraj poročali o tem, da naj bi neznanec bel terenski avtomobil v ulici, kjer živi Pivčeva in je podoben njenemu, polil z bencinom in, da je storilec v leva, torej voznikova vrata, zapičil lesen kol.

Zgodba se je kot požar širila predvsem v smeri, “kako umazani levičarji grozijo Pivčevi”, ki je mimogrede po prvem grozilnem pismu varovana oseba, “ampak ona se bori kot levinja, ne bo se pustila ustrahovati, in se bo še naprej pogovarjala o koaliciji z Janšo”. Predvsem pa bo njena odločitev lažja, saj bo dobila “zaščito”.

Nič ni pomagalo, da so kasneje poročali, da avto sploh ni od Pivčeve, ampak od soseda. Pač pa se je zgodba, ki se je ne bi sramovali niti na radiu Erevan, razvila v popolnoma drugo smer. Saj jo poznate, da je nekdo na tomboli zadel avtomobil, potem pa se je izkazalo, da ni zadel avtomobila, ampak so mu ukradli kolo.

Kot so najprej poročali številni spletni portali, naj bi neznanci z bencinom politi avtomobil ministrice za kmetijstvo in predsednice stranke DeSUS Aleksandre Pivec, zaradi česar se ni udeležila občnega zbora Prekmurskega prašičjerejskega društva Murska Sobota.

Gre za precej perfidne in prefinjene pritiske na Pivčevo, domnevno z leve, čeprav je več kot jasno, da si Pivčeva sploh ne želi, da bi prišlo do oblikovanja Janševe vlade, ampak zadevo pravzaprav peljejo poslanci oziroma poslanska skupina.

Najprej seveda Robert Polnar, koordinacijo za vstop v vlado pa je po kongresu prevzel Franc Jurša. Skratka, gre za velik pritisk poslanske skupine, čeprav menda niso vsi pripravljeni glasovati za koalicijo z SDS-om in za mandatarja potrditi predsednika SDS Janeza Janše, prav tako pa koaliciji nasprotuje velika večina članstva.

Pivčeva spretno miri situacijo in taktično zavlačuje, vendar bo prihodnji teden prišla ura resnice, saj naj bi Janša novim koalicijskim partnerjem na mizo položil koalicijsko pogodbo. Seveda se ob tem postavlja vprašanje, zakaj bi torej grozili nekomu, ker domnevno hoče iti v zakon z nekom, ki ga sploh nima rad in si poroke ne želi. Vprašanje, ki se postavlja je torej, “zakaj si v zadnjih dneh nepridipravi na najbolj pritlehne možne načine prizadevajo, da bi odvrnili stranko DeSUS od povezovanja s Slovensko demokratsko stranko in predsednikom Janezom Janšo, “če si Pivčeva in večina strankarskega članstva sploh ne želi v Janševo koalicijo.

Gre pa že za drugo grožnjo Pivčevi. Pred dvema tednoma so ji v pismu grozili s smrtjo, v primeru koalicijskih pogovorov z Janezom Janšo. V Murski Soboti so namreč včeraj dopoldan pripravili občni zbor Prekmurskega prašičerejskega društva Murska Sobota. Po prvotnih napovedih bi se ga morala udeležila tudi ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki opravlja tekoče posle, Aleksandra Pivec, a je na občni zbor ni bilo.

Še pred Kongresom Desus-a jo je spustil čez roke portal Požareport in jo tri mesece po domače povedano neusmiljeno “nabijal”. Na Pivčevo so leteli očitki, da bo “ugrabila stranko Desus” in da je preblizu predsednika vlade Marjana Šarca in LMŠ-ja. Res je sicer, da se Marjan Šarec ni želel vpletati v razmerja znotraj Desusa in je pogovor s Pivčevo opravil o projektu SRIPT šele potem, ko je bila izvoljena na kongresu, saj bi Šarec z problematiziranjem afere z ministrico bistveno vplival na izid glasovanja na kongresu Desus-a.

Vendar so afero pogrevali predvsem mediji, ki so blizu stranki SDS. Prav tako se je fotografija o njenem srečanju v hotelu Primus na Ptuju najprej pojavila v mediju, ki je ves čas najbolj sovražno pisal proti Pivčevi. Seveda je gentlemensko zaščito Pivčevi najprej ponudil predsednik SDS Janez Janša z tvitom , češ “ustavite konje” .

“Zavračanje pogovora, ideološko izključevanje ob huronski podpori medijev, medijski umori, grožnje posameznikom in družinam, grožnje s smrtjo… Resno, ustavite konje”, je Janša zapisal na tviterju. Torej je Janša Pivčevi velikodušno ponudil pomoč in podporo pri grožnjah, ki naj bi domnevno prihajale od tistih, ki nasprotujejo temu, da bi Desus pristal v koaliciji z Janšo. Janša pa bo seveda novima koalicijskima partnerjema Pivčevi in Počivalšku velikodušno ponudil zaščito.

Fotografije o tem, s kom se srečuje in ki so jih verjetno posneli v kakšni zasebni detektivski agenciji, pa so se pojavile v mediju, ki je postal tako rekoč oglasna deska nove politične kompozicije. Prav zato je bil četrtkova Tarča popolnoma konfuzna, saj je žrtve pomešala s storilci in obratno in naenkrat so tisti, ki so žrtve postali krivci, tisti, ki pa organizirajo in pripravljajo napade v ozadju, pa so postali žrtve.

V tem kontekstu je zanimiva analiza, ki jo je 19. januarja po kongresu na Portalu Plus objavil Dejan Steinbuch: “Aleksandra Pivec, na drugi strani, je bila izbrana kot idealna naslednja šefinja upokojenske stranke. Piarovsko se jo bo dalo lepo narediti, če bo le dovzetna za učenje. Doslej je bila. Kot protežiranka bivšega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu se je hitro učila. Dejstvo, da so jo že po relativno kratki politični karieri (prvič se je pojavila v vladi Mira Cerarja kot sekretarka v kabinetu omenjenega ministra brez listnice Gorazda Žmavca leta 2016, kasneje je napredovala v državno sekretarko v istem uradu) ujeli z afero, kjer je šlo za prikrivanje prejemkov, ki skoraj ustrezajo ceni štiri leta starega, rabljenega Porscheja Macana, zgolj potrjuje mojo tezo, da je Pivčeva idealen material za političarko in bodočo predsednico DeSUS. Kajti kdor prikrije nekaj deset tisoč evrov zaslužka, ima v omari zagotovo še kaj “materiala”. In kaj je za tiste, ki v ozadju kreirajo politiko, lepšega od moralno skorumpiranega politika, na katerega se da vedno “pritisniti”, če je potrebno?! V nasprotnem bo iz omare, ups, padel še kak okostnjak, kajne?

Vendar – brez panike. Zdaj je še vse v fazi medenih tednov. Kozarci od penine, s katerimi so v različnih omizjih nazdravljali padcu Karla Erjavca, se še niso posušili. Naslednja merjenja priljubljenosti strank in politikov bodo potrdila “trende”: Ninamedia, morda celo Mediana ne bosta razočarali in Aleksandra Pivec bo zasijala na nebu, podpora novi zvezdi bo rasla, Desus bo dobil celo več odstotkov kot pod Erjavcem”.

Seveda je bil tekst v Portal Plus napisan takoj po kongresu Desusa in pred odstopom predsednika vlade Marjana Šarca. Zadeve pa so postale aktualne v kontekstu sestavljanja nove vlade, kjer je očitno postalo zelo pomembno, kdo koga s čim drži oziroma kako poiskati šibke točke nasprotnikov ali zaveznikov, preko katerih se lahko doseže take ali drugačne politične odločitve. Pri tem ni nezanemarljivo, da je afera SRIPT predvsem v domeni gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, ki je zagovarjal ministrico Aleksandro Pivec. In če ne bo kooperativna, lahko Počivalšek seveda spremeni svoje stališče do afere.

Interes za novo koalicijo je tako sorazmerno večji, odvisno od obljub, kdo bo koga ščitil oziroma zaščitil in kdo bo imel imuniteto pred policijskim in sodnim pregonom. Vendar na dolgi rok ne more biti zadovoljstva v koaliciji, v kateri si iz prisile ali iz strahu. Zato bi bilo v vsakem primeru bolj zdravo, če bi situacijo presekale izredne volitve, saj bi se na novo razdelile karte in bi bila situacija čista. Sicer nam grozi, da se bo virus nezaupanja širil po državi do konca in potem bo država doživela usodo starega Rima v času cesarja Nerona četrtega in zadnjega cesarja julijsko-klavdijske dinastije.