Slobodna Dalmacija: Luka Mesec, ki je Slovencem zagotovil minimalno plačo v višini 700 evrov in nato zrušil svojo vlado: Vaš Milanović je državo vodil kot pravi nacionalist

Slobodna Dalmacija je že pred dvema letoma predstavila Luko Mesca, koordinatorja Levice, kot kot enega najobetavnejših politikov v Sloveniji.

Danes pa so prepričani, da se je njihova napoved uresničila. Rojen leta 1987 je ta diplomant politologije, ki je kot 27-letnik postal poslanec državnega zbora, v zelo kratkem času pripeljal svojo politično organizacijo med najvplivnejše in najmočnejše parlamentarne skupine.

Artikuliral jo je kot verodostojen glas moderne evropske levice, ki mora biti hkrati rdeča in zelena; tako socialna kot okoljska in antikapitalistična. Trenutno šteje devet poslancev, vendar se njen reiting ponovno zvišuje, čeprav je zaradi njihove odtegnitve podpore manjšinska vlada Marjana Šarca pred kratkim tudi formalno razpadla.

Potem ko ste prenehali podpirati Šarčevo vlado, se je izkazalo, da je bila nevzdržna. Je to dokaz, da je Levica danes v Sloveniji tako močna, da ji ni treba sprejemati gnilih kompromisov?

– Levica ne bo nikoli pristajala na gnile kompromise. V Sloveniji imamo že 10 ali 15 let možnost izbire le med centralističnim neoliberalizmom in vse bolj radikalno desnico, ki od leta 2015 odkrito koraka po poti Viktorja Orbana. Zaradi tega je celotna država v krču. Levica in center se po eni strani bojita vzpona Janeza Janše na oblast in orbanizacije države, po drugi strani strani pa center zaradi lastnega strahu in oportunizma postaja vse bolj podoben desnici. Prav naši politični centristi so postavili “žiletno” ograjo na meji, sestavili so seznam javnih podjetij za privatizacijo, prodali državne banke, uvedli varčevalne ukrepe itd. Ko nas je filozof Slavoj Žižek na volitvah leta 2018 podprl, je za center in desnico uporabil karikaturo, na kateri dve roki rišeta druga drugo. Levica je tu, da prekine ta začarani krog.

Katere so bile vaše ključne točke nesoglasij z Marjanom Šarcem? Pred kratkim ste ga celo imenovali “Janša to be”?

– Prva polovica leta sodelovanja z Marjanom Šarcem je bila na splošno dobra in konstruktivna. Uspeli smo z našimi zahtevami, da se v Sloveniji dvigne minimalna plača na 700 evrov, socialno podporo smo zvišali na 400 evrov, zaustavili smo sumljiv nakup tankov za 350 milijonov evrov… Po tem so se naše poti in cilji razšli. Glede na naš prejšnji dogovor smo želeli reformo davčnega sistema, ki bi zagotavljala več sredstev za pokojnine in s katero bi dodatno obdavčili bogataše in kapital, medtem pa je vlada Marjana Šarca naredila reformo, ki je na koncu znižala davke za pet odstotkov najbolj plačanim v državi. V Levici smo želeli ustaviti tudi nadaljnjo privatizacijo, saj je vlada prodala dve največji državni banki (NLB in Abanka). Želeli smo tudi umiriti javno histerijo glede mej, migrantov in beguncev, minister za notranje zadeve pa je delal ravno nasprotno. Zaradi tega smo javno kritizirali vlado, da postaja vse bolj podobna desnici.

Kaj je vaš največji uspeh v zadnjih dveh letih? S katerim volilnim kreditom lahko greste pred volivce?

– Naš največji uspeh je vsekakor dvig minimalne plače. Ko smo pred štirimi leti začeli kampanjo za zvišanje minimalne plače na 700 evrov, so nam vsi govorili, da je to nemogoče in da smo utopisti. In minimalna plača je bila takrat pod pragom tveganja revščine. Od novega leta naprej pa najnižja plača v Sloveniji znaša 700 evrov, vse dodatke (na primer delovna doba in drugo) pa je treba doplačati. Za večino ljudi je to veliko bolj pomembno tudi od samega nominalnega zvišanja, saj dodatki za mnoge z več deset leti delovne dobe predstavljajo kar 15 ali 20 odstotkov plače. Če vlada v vmesnem času ne bo spremenila sprejetega zakona, se bo po januarju 202, zahvaljujoč našemu zavzemanju, uporabljal tudi člen, da mora biti minimalna plača vsaj 20 odstotkov višja od praga tveganja revščine. To štejem za naš največji uspeh: zagotovili smo, da država vsem, ki delajo v tej državi, vnaprej zagotavlja, da ne bodo revni.

Bosta zaradi trenutnih nesoglasij v vladi na koncu profitirala Janez Janša in desnica? Ali Slovenijo čakajo predčasne volitve ali le prerazporeditev političnih sil?

– Večinoma je odvisno od oportunističnih delov političnega centra, zlasti Stranke modernega centra (nekdanja stranka Mira Cerarja), ki se je takoj po Šarčevem odstopu začela pogajati z Janšo. Motiv je jasen: zaradi svojih politik so se tako diskreditirali, da so padli pod dva odstotka podpore, zato zdaj iščejo priložnost, da podaljšajo svoje mandate za vsako ceno. Toda ljudje vidijo, da gre za umazane posle, danes pa smo doživeli tudi prve protestne odstope iz stranke: ministrica za socialne zadeve, delo in družino Ksenija Klampfer in štirje od njihovih 11 poslancev odkrito trdijo, da ne bodo šli z Janšo v koalicijo. Oglasil se je tudi Miro Cerar, nekdanji predsednik in ustanovitelj stranke, ki trdi, da bo sam tudi demonstrativno izstopil, če bi se odločili za koalicijo z Janezom Janšo.

Marjanu Šarcu mnogi napovedujejo usodo Mattea Salvinija. Se strinjate s tako napovedjo?

– Ne, ker mislim, da je med Šarcem in Salvinijem velika razlika. Šarec ni politik opozicije in jasne opozicijske artikulacije. Njegova stranka je Stranka Marjana Šarca brez jasnega ideološkega predznaka, kar ji, medtem ko je na oblasti, ustreza in omogoča politično fleksibilnost. Ta vrlina na položaju moči pa se lahko spremeni v veliko slabost in pomanjkljivost, če ste v opoziciji. Matteo Salvini pa se nasprotno počuti kot riba v vodi.

Zoran Milanović je pred kratkim postal novi hrvaški predsednik. Ali gre za pozitivno spremembo v hrvaško-slovenskih odnosih; bo Milanović boljši sosed?

– Pozdravljamo dejstvo, da nacionalistični blok ni zmagal na hrvaških predsedniških volitvah, vendar ne pričakujemo, da bodo odnosi samodejno postali bistveno boljši. Političnim elitam na obeh straneh meje še kako koristi, da se pred volitvami lahko zapleše na nacionalistične strune in ravno to je Zoran Milanović z veseljem počel, ko je bil premier.

Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško še ni rešen in vemo, da to zdaj ni mogoče, saj se obe državi bližata volitvam. Še vedno je na istem mestu tudi “žiletna žica”. Odnosi se kaj dosti ne premikajo?

– V političnem smislu imate prav, toda odnos med Slovenijo in Hrvaško ni samo mejno vprašanje. Trgovina med državama vsako leto nekoliko narašča in dosega od tri do štiri milijarde evrov. Slovenci se raje odpravimo na dopust na Hrvaško, večinoma poslušamo hrvaško glasbo – od Severine do dalmatinskih klap. Gledajo se vaše telenovele, pluje se po vašem morju, v Sloveniji pa se še vedno bolj razume in govori hrvaški jezik kot kateri koli drug tuji jezik katere koli od sosednjih držav. Treba je graditi zavest med državljani, da sta Slovenija in Hrvaška zelo dobri sosedi. Vse, kar nas ločuje, je večinoma goli nacionalizem naših političnih elit, vse drugo pa je le benigno bratsko rivalstvo.

Evropsko sodišče v Luksemburgu se je pred kratkim izreklo, da ni pristojno za arbitražni sporazum o meji med Hrvaško in Slovenijo, preostane nam le še dobrososedski sporazum. Ali menite, da je zadnjih 30 let v tem pogledu izguba časa?

– Kot sem že rekel, ta problem obstaja samo zato, ker koristi političnim elitam na obeh straneh meje. Enim in drugim je bil do zdaj potreben kot orodje v volilnih kampanjah. Tako kot je bilo na Hrvaškem priljubljeno imeti politika, ki udriha po Slovencih, je bilo tudi v Sloveniji zelo zaželeno imeti politike, ki bodo udrihali po Hrvatih. Od tega naša naroda in družbi kot kolektiva posledično niso imeli nikakršne koristi.