Spet aktualna izjava nekdanjega predsednika DeSUS-a Antona Rousa po zmagi SDS-a leta 2004: “Zdaj Janša tala! Gremo k Janši” – “Koalicija voljnih” se sestavlja sama

Čeprav je še pred dnevi za najmanj verjetni scenarij veljal, da bo novo vladno koalicijo sestavil in vodil prav predsednik SDS Janez Janša, je omenjeni scenarij postal ne samo najbolj realen, ampak že skoraj gotovo dejstvo. Če Janši ne bo uspelo že v drugo sestaviti koalicije, ki se praktično “sestavlja sama od sebe”, ne da bi Janši bilo potrebno karkoli narediti, se postavlja resno vprašanje o tem, ali bi tudi v primeru zmage na predčasnih volitvah sploh lahko sestavil vlado.

Tega pa si seveda Janša ne more privoščiti, saj bi se postavilo vprašanje ne samo njegove pozicije znotraj desnice, ampak tudi znotraj stranke. Tega pa si Janša ne bo privoščil, saj ima praktično v žepu sestavljeno koalicijo SDS, NSI, SMC in Desus, ki ima 48 glasov in če bi v koalicijo vzel še SAB Alenke Bratušek, potem pa 53 glasov. Če pa k temu prištejemo še tri glasove Jelinčiča in dva glasova narodnosti, je to 58 glasov podpore, kar je že skoraj na meji dvotretjinske večine.

Janši pravzaprav ni potrebno narediti ničesar, lahko samo čaka in taktično zavlačuje, da bodo ambicije in pogoji za vstop v vlado morebitnih koalicijskih partnerjev padli na ničlo oziroma pod ledišče. Glede na to, da prihaja hladna fronta, to seveda ne bo problem. Zdi se, da se je to pravzaprav zgodilo, še preden so se začela resna pogajanja o sestavi vlade. Počivalškov SMC in predvsem poslanski del Desusa, so se tako rekoč Janši ponudili na pladnju, medtem ko so taktično SAB in Alenko Bratušek pustili zunaj, za rezervo in opomin, čeprav jo bodo na koncu povabili v koalicijo.

Edini, ki lahko prepreči takšen scenarij je pravzaprav NSi, ki ima sedaj zgodovinsko priložnost, da se izvleče iz Janševe sence ali pa vsaj drago proda svojo kožo, saj nove koalicije brez NSi-ja ni. V NSi-ju vedo, kako velika je Janševa želja, da sestavi vlado in vedo tudi, da bodo zadnja in ne prva violina v tej vladi. Zato bo Tonin dobil ne samo vodenje parlamenta, ampak še kaj drugega. Bilo pa bi zelo zanimivo, če bi Janša NSi pustil zunaj in vlado sestavil samo s takoimenovanimi stranskimi liberalnimi strankami, kar bi teoretično lahko naredil in bi se mu prav tako izšlo, saj ima brez NSi v primeru vstopa SMC-ja, Desus-a in SAB-a v koalicijo 46 glasov.

Poleg glasov narodnosti in Jelinčiča bi imela takšna koalicija preko 50 glasov. Vendar je veliko vprašanje, koliko Tonin misli resno z grožnjami, da ne bo sodeloval pri reševanju poslanskih mandatov ali pa gre pri vsem skupaj za usklajeno akcijo pritiska na poslance, ki se dobesedno tresejo od trenutka odstopa Marjana Šarca in mu preklinjajo vse po spisku.

NSi se očitno zaveda, da ima v rokah močne karte, saj lahko s tem, ko stoji na stališču, da to ne more biti koalicija za reševanje poslanskih mandatov, praktično res prepreči desnosredinsko vlado in Janši onemogoči sestavo vlade. Vendar tega ne bo naredi. Zato bi lahko akterji bistveno skrajšati postopek oblikovanja nove Janševe vlade in že to sredo oziroma četrtek sporočili ime novega mandatarja, vendar mora zadeva trajati vsaj nekaj časa, da ne bo izpadlo, kot da so stranke iz objema Marjana Šarca direktno padle v objem Janezu Janši. Zato mora vse skupaj trajati vsaj dva kroga, ko gre za pogovore predsednika države Boruta Pahorja s predstavniki poslanskih skupin, da ne bo izgledalo, kot da je bilo vse že vnaprej dogovorjeno in načrtovano.

Danes bo zasedal izvršilni odbor SMC in vsaj po sinočnjem nastopu Mira Cerarja v oddaji Politično je jasno, da Cerarjevih zadržkov v SMC-ju, ki so preprečili, da bi vlado sestavil Janša že po volitvah leta 2018, ni več. Počivalšek naj bi na nekem neformalnem pogovoru o dilemah vstopa v Janševo vlado dejal, “pa saj nas je Šarec porinil v roke Janezu Janši”. Čer so nekateri nekaj upanja gojili, da bo častni predsednik SMC-ja Miro Cerar poskušal preprečiti vstop v Janševo koalicijo, je jasno, da tega ne bo naredil.

Tako je Cerar na ugotovitev novinarke, da se je stranka sprva imenovala Stranka Mira Cerarja in kaj kot ustanovitelj stranke misli o vstopu SMC-ja v desno vlado pod vodstvom Janše, dejal:

“Svoje mnenje imam, a ga bom najprej posredoval ožjemu vodstvu stranke, ko bomo o tem razpravljali. Stranke ne vodim več, odgovornost za to je prevzel Zdravko Počivalšek. Verjamem, da bomo imeli v stranki tvorno razpravo. Ko smo se pred letom in pol o tem odločali, smo se odločili za levo sredinsko koalicijo pod vodstvom premierja Šarca. Žal je to zdaj razočaranje, saj je z odstopom Šarec presenetil vse nas in presekal proces dela vlade, ki bi morala prav zdaj še bolj intenzivirati svoje delo. To, v kar smo položili svoje zaupanje, da bomo z levo sredinsko koalicijo delali štiri leta v dobro Slovenije, je bilo zdaj prekinjeno. In to ne zaradi SMC-ja, rekel bi tudi, brez koordinacije z nami, kar zelo obžalujem. Šarec ni vložil nekega vidnega napora, da bi nas konsolidiral v koaliciji.

Pa bi se to dalo?

Poglejte, če ne poskusiš, ne veš”.

Kaj pravite na očitek, da z dogovarjanjem, da bi šli v Janševo vlado, kar ste zavrnili pred letom in pol, zgolj rešujete lastne poslanske mandate, saj bi morebitne volitve SMC kot stranko izbrisale?

To je neprimeren očitek, še posebej, če leti na SMC. Poslance imajo vse stranke, vsaka, ki bi se odločila za koalicijo, takšno ali drugačno, bi torej reševala mandate po tej logiki. Vsem poslancem je zdaj verjetno težko, ker je nastala negotovost, to velja tudi za ministre in vse druge. Kot sem rekel, pogledati je treba, kaj je dobro za Slovenijo, kaj je državotvorno.

Programsko se zdaj najdete? Pred letom in pol se niste …

Oprostite, to pa ni korektno. Takrat sploh nismo šli v pogajanja, veste, da takrat Janša niti ni sprejel možnosti, da bi oblikoval vlado. Smo pa res povedali, da se vidimo bližje s temi drugimi strankami. Samo kaj zdaj to pomaga, ko se je na takšen nepričakovan način zadeva prekinila? Zdaj moramo ugotoviti, kot pravi ustava, ali je v 30-ih dneh mogoče sestaviti kakršno koli novo koalicijo,…” je v diplomatskem jeziku odgovarjal Cerar.

Drugi dogodek, ki naj bi preprečil možnost nastanka Janševe koalicije je seveda zamenjava vodstva v Desus-u, kjer se je pokazalo, da pričakovanja, po katerih Desus ne bo padel v objem Janši, niso bila realna, čeprav je Marjan Šarec bistveno pripomogel k temu, da Karl Erjavec ni več predsednik Desus-a. Vendar kot mi je dejal eden od bolj izkušenih politikov: “Pri Erjavcu smo vedeli, da nima kam. Pri Aleksandri Pivec bomo pa to šele videli”. Zasluge za njeno izvolitev si namreč poleg seveda delegatov na kongresu Desusa pripisujejo vsi, tako levi kot desni, parlamentarni in zunaj parlamentarni politični akterji.

Čeprav naj bi Pivčeva kot novoizvoljena predsednica bila bolj blizu LMŠ-ju in Šarcu, je pritisk na to, da Desus mora biti v vladi, kar je bila pravzaprav ves čas filozofija Karla Erjavca, je močnejša kot pomisleki proti vladi. Predvsem pa biti zraven na vsak način ne glede na ceno je praktično od vsega začetka bistvo Desus-a. Ali kot če citiramo izjavo nekdanjega predsednika Desus-a Antona Rousa po zmagi SDS-a leta 2004: “Zdaj Janša tala! Gremo k Janši.”.

Predvsem pa, kot bi dejal Franc Jurša, vodja poslanske skupine, ki operativno vodi in “agitira” za vstop v Janševo koalicijo, seveda s tem zmanjšuje pogajalska izhodišča in ceno Desus-a, je Šarec z odstopom “zaj…. 90 poslancev”.