(VIDEO) Kaj so v svojih pridigah ob polnočnicah povedali nadškofa Alojzij Cvikl in Stanislav Zore ter škof Jurij Bizjak
Božič je za Veliko nočjo drugi največji krščanski praznik. V številnih domovih na predvečer praznika postavijo jaslice in okrasijo božično drevesce. Božič, krščanski praznik Jezusovega rojstva in dela prost dan. Po vsej Sloveniji bodo potekala božična bogoslužja.
Verniki pa so današnji božični dan začeli s polnočnico. Polnočno mašo v ljubljanski stolnici je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, v mariborski stolnici pa mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, škof Andrej Glavan pa je imel pridigo pri polnočnici v stolnici v Novem mestu.
V imenu Slovenske škofovske konference je vernikom voščil koprski škof dr. Jurij Bizjak, ki je poudaril je, da se naziv »vsemogočna beseda« nanaša tudi na Besedo, »ki je meso postala«, na učlovečenje Božjega Sina, ki ga vsako leto slavimo za božič. »Naj torej Novorojeni bojevnik prevetri in prezrači našega duha, naj razvedri in na široko odpre naša srca,« je dejal in dodal: »V imenu Slovenske škofovske konference iskreno voščim vsem vernim blagoslovljeno in milosti polno Gospodovo rojstvo. Prisrčno pozdravljam vse oslabele in bolne, vse sodelavce in prostovoljce Slovenske karitas, vse zamejce in izseljence, vse urejene družine in vsa razdrta družinska ognjišča, vse iskalce in vse iz družbe odrinjene osamljence.«
Novorojeni Jezus bo začel postavljati vprašanja, morda celo zelo zahtevna in neprijetna, ob katerih se bomo znašli v zadregi, je v pridigi dejal nadškof Zore. “A ob teh vprašanjih bomo odpirali srca in domove, iskanje odgovorov bo tudi nas usmerilo na pot srečanja z ljudmi, v katerih nas Jezus prosi, naj poskrbimo zanj, naj bomo pozorni do njega,” je nadaljeval. Po njegovih besedah bomo šele pod pogojem, če bomo na tej poti prišli do drugih, v resnici tudi prišli do tistega samega sebe, v katerem je dovolj prostora, da sprejme Boga, ki ga prosi za prebivališče in prenočišče.
“Bedeti pomeni čakati in čuvati. To sta glagola božiča, ker sta glagola srečanja, vsakega srečanja med ljudmi, pa tudi srečanja med Bogom in njegovim ljudstvom. Brez čakanja ne moremo doživeti pravega izkustva Boga, ker Bog preprosto ni naša posest. Takšni so maliki, pri katerih se slepimo, da jih imamo v posesti, v resnici pa imajo oni v posesti naša življenja in naša srca.
Živega Boga ne moremo posedovati, ampak ga lahko samo srečamo in mu dovolimo, da tudi on nas sreča; vsako pristno srečanje živi iz čakanja. Doživetje njega, pa naj bo še tako silovito in resnično, povzroči željo po novem srečanju, še bolj resničnem in bolj globokem.
Čakati je za ljudi našega časa zahteven proces. Nismo več navajeni, da setvi ne sledi neposredno žetev, ampak je treba čakati, da setev vzkali, zraste in dozori, preden jo lahko požanjejo in spravijo v žitnice. Nismo več navajeni počakati na kruh, ker je treba testo zamesiti, ga položiti v pripravljeno peč in potem čakati, da testo v peči postane kruh. Nismo več navajeni čakati še na toliko drugih stvari, ker preprosto gremo in s prodajne police vzamemo, kar mislimo, da potrebujemo. In nismo več pripravljeni čakati na ljudi in jim dovoliti, da počasi rastejo v odnosu do sebe, do drugih in do Boga. Učinkoviti in produktivni morajo biti takoj in v polnosti.
Bog pa ni artikel s prodajne police, ampak je živi Bog. Zato ga ne moremo kupiti, ampak je potrebno potrpežljivo in pozorno čakati, da odnos dozori do te mere, da v resnici postane moj Bog in moje vse.
Nocoj naš Bog, kakor vsak dan, kakor vso dolgo zgodovino, hodi okrog in išče, če bo kje našel odprta vrata. Pomembno je, da ga pozorno čakamo. Pomembno je, da smo „doma“ in da svojih vrat nismo zaprli pred vsemogočimi vsiljivci, ki bi nam utegnili kaliti naš mir in našo samozadovoljnost, našo samozadostnost. Vseeno morajo vrata ostati odprta zanj, ki prihaja”.
Mariborski nadškof Cvikl pa je v pridigi poudaril, da je sveta noč božji nagovor za vsakega od nas. “Lahko ostanemo zaprti vsak v svojem svetu, vsak s svojimi idejami in načrti. Lahko pa svoje srce odpremo, da nas doseže veselo oznanilo, da nas doseže luč, ki s seboj prinaša tudi mir,” je povedal. Izrazil je željo, da bi vsak od nas “vsaj malo začutil to vstopanje luči, ki preganja našo temo, da bi vsak začutil v globini svojega srca mir, ki ga svet ne more dati, da bi tako bilo manj nesoglasij in napetosti med nami, več pa konkretnih znamenj ljubezni in dobrote”.
“Bratje in sestre. Iskreno voščim vsem vernim: blagoslovljeno in milosti polno Gospodovo rojstvo vsem družinam in domačim ognjiščem. Pozdravljam vse iskalce in iz družbe odrinjene. Vse oslabele in bolne, vse osamelce in brezdomce. Iskreno voščim tudi vsem bratom pravoslavnim in bratom evangeličanom; pozdravljam vse, ki imamo očaka Abrahama za skupnega očeta: naše starejše brate jude in naše mlajše brate muslimane. Naj nas navdihuje naša skupna pisana Božja beseda in naj nas blagoslavlja naša učlovečena Božja Beseda! Mir Gospodov naj bo vedno z vami vsemi! pa je svojo pridigo zaključil Jurij Bizjak, koprski škof.
Papež Frančišek je v pridigi med božično mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu v torek pred več tisoč verniki znotraj katedrale in zunaj na Trgu sv. Petra pozval k ljubezni do bližnjega in dobrim delom, kar je najboljši način za spreminjanje sveta na bolje. Na praznik rojstva Jezusa Kristusa je zagotovil, da ima bog rad tudi najslabše.
“Ne čakajmo, da bodo sosedi dobri preden jim delamo dobro, na cerkev, da bo popolna preden jo bomo ljubili, na druge, da nas spoštujejo preden jim bomo služili. Najboljši način za spreminjanje sveta je, da vodimo življenje kot darilo za druge in se zahvaljujemo bogu, ki ljubi vsakogar, tudi najslabše med nami,” je dejal papež, ki je bil izvoljen na položaj leta 2013.
“Kako pogosto mislimo, da je bog dober, če smo dobri in nas kaznuje, če smo slabi. Ampak ni tak. Kljub vsem našim grehom nas ima še naprej rad,” je dejal Frančišek in podal osrednjo temo vsega njegovega vodenja katoliške cerkve, ki se najmanj osredotoča na uveljavljanje svojih pravil, ampak bolj na pomoč tistim, ki so se od njih oddaljili. Med drugim je na primer olajšal pravila za obhajilo ponovno poročenim ločencem, ki je bilo prej prepovedano.
Pridige objavljamo v nadaljevanju:
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Ob Božji besedi v tej sveti noči se želim s posebno pozornostjo skupaj z vami ustaviti ob treh podobah, ki jih najdemo v Lukovem poročilu o Jezusovem rojstvu. V teh podobah skušajmo najti bogastvo in sporočilo te svete noči.
Najprej je to zakonski par, Jožef in Marija, ki sta na poti v Betlehem. Zakaj sta na poti?
Potem so pastirji, katerim je prvim sporočena vesela novica. Zakaj so bili ravno oni prvi?
Tretja podoba, ki nas nagovarja, pa je Božje dete, položeno v jasli.
Ta sveta noč odpira kar nekaj vprašanj na katera bom poskušal odgovoriti.
1. Zakonski par na poti
Jožef in Marija sta na poti, da izpolnita ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. Cesar želi vedeti kolikšna je realna številka prebivalcev, da bo lahko pobral čim več davka.
Evangelist Luka pa nam s to prispodobo pove, da je tudi naša vera nenehna pot in nenehna rast. Veren človek je popotnik. Zanimivo je, da II. vatikanski koncil, ko go govori o veri, največkrat uporabi glagol »hoditi«. Pravi, da je Cerkev Božje ljudstvo na poti. Tu ni mišljeno samo na poti proti večnosti, ampak smo tudi na poti iskanja resnice.
Misel, da je človek iskalec resnice evangelist Luka mnogokrat naglaša. Zato smo tudi kot Cerkev na poti, da bi resnico skupaj odkrivali, korak za korakom.
Tako kot posameznik, se tudi Cerkev srečuje z dvomi in išče odgovore na vprašanja, ki se porajajo ob soočenju s svetom, kamor je Cerkev poslana.
»Biti na poti«, to nas spominja na očeta naše vere, na Abrahama, katerega je Bog nagovoril: »Pojdi iz svoje dežele v deželo, ki ti jo pokažem!« Abraham se je izročil Bogu, mu zaupal in se podal na pot in Bog mu je sproti, korak za korakom razodeval pot.
Vendar ljudje večkrat ostanemo sami in se ne odpravimo na pot za Gospodom. Največja ovira ob tem je ujetost v naše lastne predstave in ideje. Ljudje smo pač ujeti v svet in dogodke in iz tega težko izstopimo. Toda, če želimo, da se obogatimo in rastemo, je potrebno iti na pot.
Papež Frančišek to lepo izrazi z mislijo ko pravi, da … »je vsaka misel in vsaka naša trditev, nepolna. Zato je potrebno biti odprt za rast in obogatitev.«
2. Pastirji
Pastirji so bili prvi, ki jim je bila sporočena vesela novica rojstva Odrešenika. Navadno, ko govorimo o pastirjih, poudarjamo njihovo preprostost in skromnost.
Po drugi strani pa moramo za pravo razumevanje vedeti, da pastirji v Jezusovem času niso bili osebe, ki bi pred takratno javnostjo uživale ugled in spoštovanje. V najrazličnejših primerih in zapisih iz tistega obdobja jih najdemo na prvem mestu, kadar je govor o grešnikih. Pred ljudmi in pred javnostjo so bili to ljudje, ki so drug drugemu kradli živali. Zato je zanje veljalo, da ni primerno da bi kot pastirji lahko vstopali v molilnice, še manj v tempelj, ker po mnenju takratnih veljakov niso živeli vere. Bili so torej izključeni iz občestva, ki se je zbiralo k molitvi in so pred ljudmi veljali za pogubljene, z drugo besedo za odpisane.
Ko je pastirje nagovoril angel so bili polni strahu. Zato jim angel pravi: »Ne bojte se! Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo!«
Tako lahko začutimo, kako je Božja ljubezen objela te nesrečne ljudi. Bog jih ni kaznoval, obratno, s svojim prihodom na svet jih objame z vso svojo Božjo ljubeznijo.
Ljudje večkrat v ospredje postavljamo podobo Boga, kot nekoga, ki nas kaznuje, sodi in se celo maščuje. V sveti noči pa se nam razodeva Bog, ki je usmiljen, ki se sklanja k človeku, in nam daje vedno novo priložnost.
Poslanstvo otroka, rojenega v sveti božični noči v jaslicah bo zato: iskati grešnike, z njimi sesti k mizi, jih voditi nazaj v skupnost, iz katere so odšli sami ali bili izključeni.
3. Otrok
»Našli boste Dete, povito in položeno v jasli«. V tej noči smo povabljeni, da v betlehemskem otroku odkrijemo našega Odrešenika in našega učitelja, ki nas uči, kako usmeriti življenje, da bomo skupaj hodili v srečno prihodnost.
Nek duhovni pisatelj iz 19. stoletja, ko razmišlja o človeku, pravi, da vsak od nas nosi globoko v sebi dve podobi: podobo otroka in podobo starčka. Podoba starčka pomeni, da smo ljudje ujeti v neke okvirje, iz katerih težko izstopimo. Podoba otroka pa pomeni da vsi, kljub svoji ujetosti v ta svet, iščemo nežnost, toplino, pa tudi željo po nečem novem, lepšem …
Za sodobni čas lahko rečemo, da v nas zelo živi podoba, ki jo predstavlja »starček«. Ljudje se radi zapiramo sami vase ali v ozek krog ljudi. Tako se oddaljujemo drug od drugega, večkrat čutimo celo strah drug pred drugim.
Praznik svete noči pa nas vabi, da bi se v nas prebudila podoba, ki jo predstavlja otrok. V tem smislu naj bi se zavedali, da lahko človek v polnosti zaživi šele takrat, ko v sebi odkrije otroško dušo, ko se zna veseliti, občudovati, se zaustaviti ob skrivnostih, in se skrivnosti otroško razveseliti.
Ljudje, ki jih omenjajo in opisujejo evangelisti, so bili preprosti ljudje, ki pa jim je bila skupna ena lastnost: budnost, ali drugače rečeno: odprtost! To je človeška drža ali vrednota, ki jo bo Jezus pri svojem učenju zelo polagal na srce svojim učencem. Odprtost človeka se namreč kaže v tem, da znamo prisluhniti Božji besedi, ki ljudi nagovarja v vsakem času. Jezusov učenec je torej odprtega srca, je človek pričakovanja in upanja. Preprosti betlehemski pastirji se niso bali odpreti Bogu, niso imeli strahu, da bodo izgubili del sebe in svoje svobode …
Tako so ljudje, ki nam jih evangelist Luka predstavi v prazničnem božičnem evangeliju, prvi apostoli, ki so bili nagovorjeni, ki so sprejeli veselo oznanilo in ga tudi ponesli naprej.
Ta sveta noč je tako Božji nagovor za vsakega od nas. Lahko ostanemo zaprti vsak v svojem svetu, vsak s svojimi idejami in načrti. Lahko pa svoje srce odpremo, da nas doseže veselo oznanilo, da nas doseže Luč, ki s seboj prinaša tudi mir.
Dragi bratje in sestre, to noč še posebej čutimo, kako se nam Bog podarja po novorojen detetu v jaslicah. Želim, da bi vsak od nas vsaj malo začutil to vstopanje luči, ki preganja našo temo, da bi vsak začutil v globini svojega srca mir, ki ga svet ne more dati, da bi tako bilo manj nesoglasij in napetosti med nami, več pa konkretnih znamenj ljubezni in dobrote…
Želim vam duhovno bogat božič, z veliko luči in Božjega miru! Amen.
Msgr. Alojzij Cvikl DJ
Mariborski nadškof metropolit