(VIDEO) Kučan: “S Šarcem se nisva pogovarjala o veliki politiki, o tem se pogovarjam s predsednikom”

Prazniki so mimo in prihaja čas realpolitike. Čeprav ob Dnevu državnosti ni bilo govora o visoki politiki, pa je vendarle zanimivo, kaj sta po končani proslavi v državnem zboru govorila Marjan Šarec in Milan Kučan ter kaj Milan Kučan pravi o najnovejšem sporu med Levico in peterčkom.

“Jaz sem s predsednikom Šarcem govoril in sem ga samo spomnil na to, da je pokrovitelj obeleževanja 100. obletnice priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. To je bil samo moj nagovor, ker imava nekatere skupne stvari, jaz vodim iniciativni odbor in se nisva pogovarjala o veliki politiki, to se pogovarjava s predsednikom države.”

O Sloveniji, 28 let potem, pa je Kučan kratko dejal: “Malce postarana gospa, ki je pozabila, zakaj je bila mlada… Ključna stvar je, da je Slovenija takrat bila odprta družba, ki je bila dojemljiva za vrsto pobud, ki je znala identificirati probleme, ki je znala povedati tudi kakšne so nevarnosti in ki je zavestno sprejemala tudi tveganja in ki je tudi vedela kaj hoče. Zdaj pa se mi zdi, da država dostikrat ne ve, kaj hoče, pa s tem ne mislim vlado, mislim državo kot celoto, ves politični establišment. Živi se pač ne od preteklosti in obrnjenosti nazaj, ampak se živi od prihodnosti in od naporov, da se ta prihodnost tudi uveljavlja.

Na vprašanje, kako vidi rešitev situacije Levica – koalicijski petorček in ali je to še rešljiva zadeva, je Milan Kučan dejal: “Ja, jaz ne vidim, zakaj ne bi bila rešljiva, saj je navsezadnje vrsto stvari, zapisanih prvič v koalicijski pogodbi, drugič v sporazumu in se mi zdi, da stvari okoli katerih se sedaj stvari zapletajo, ne vidim, zakaj bi se morale zapletati. Nazadnje, prenos tega stanovanjskega sklada z SDH-ja na Stanovanjski sklad se mi zdi razumna poteza v skladu z opredelitvami socialne države in socialne družbe. In tudi druge stvari se mi ne zdijo nepremagljive, če se seveda tudi koalicijski partnerji zavedajo odgovornosti za uresničitev tega, kar so napisali v koalicijsko pogodbo.”

Marjan Šarec pogovora s Kučanom ni posebej komentiral, glede spora z Levico, kjer je Šarec v ponedeljek dejal, da za njega problema ploh ni, in kako vidi ponudbo Mateja Tonina, je Šarec ponovil, da za njega ni nobenega spora, vendar ni želel komentirati teh zadev. “Če se izrazim tako družinsko, jutri praznuje naša mati Slovenija svoj praznik in prav je, da za praznično mizo ne sedimo sprti, da ne obujamo vsakdanjih problemov, ampak ji izkažemo čast, skupaj praznujemo, za politiko bo pa čas po praznikih…Ja, Slovenija pravzaprav ima razloge za praznovanje kljub temu, da beremo v različnih komentarjih, kako je vse zanič, kako je vse slabo, vendarle mislim, da ni tako. Razlogov je veliko. Res pa je, da smo v preteklosti nekajkrat skrenili s tiste poti in bi lahko bili danes kje dlje, če bi se prav obrnili. Ampak, kar je je in danes po 28-tih letih ugotavljamo, da smo vendarle lahko ponosni na svojo državo in nikoli ne smemo govoriti, da bi bilo bolje, če bi bili kje drugje. Kajti tisti, ki so bili, ki niso imeli te sreče kot mi, da živimo v svoji državi, vam bodo vedeli povedati, da ni bilo vse tako krasno, kot skušajo danes nekateri povedati. Vendarle je lastna država dosežek, je uspeh in moramo delati zato, da država tudi ostane. In to je bistvo. Imejmo več domoljubja, več ljubezni do domovine, povejmo pa tudi tisto, kaj nas moti, seveda.”

Šarec kot glavni izziv vidi povezan z Evropsko Unijo, kako ostati v jedru tistih držav, ki imajo najvišjo hitrost, ker dejansko se bo v prihodnosti začelo to deliti na tiste, ki bodo jedrne države in na tiste, ki bodo mogoče v drugem krogu, kajti zadeve niso tako rožnate in Slovenija mora zagotovo tam ostati. Potem so seveda tudi izzivi na področju varnosti, na področju tudi demografskih trendov. Skratka, izzivov je res veliko. potem so tukaj energetski izzivi, okoljski izzivi in zame je izjemnega pomena tudi energetska neodvisnost tako, da imamo nalog kar precej, jih ne bo zmanjkalo za več generacij ne samo za en mandat.”

Na proslavah in prireditvah je bil tudi Karl Erjavec, ki je dejal, da mu je nekdanji predsednik Milan Kučan, s katerim sta govorila, le čestital za rojstni dan. Seveda, z zamudo, saj je ravno v petek ob interpelaciji Erjavec praznoval rojstni dan, ki se ga je veselil na proslavah pred prazniki, kjer ni manjkal praktično na nobeni prireditvi.

Janeza Janše ni bilo niti na proslavo v Državni zbor niti na osrednjo državno proslavo na Kongresnem trgu, saj je bil na Festivalu domoljubne pesmi Mati Domovina 2019 v Kočevju, je pa očitno spremljal dogajanje, saj je na Twitterju pohvalil Pahorjev govor kot najboljši doslej.

Najboljši govor @BorutPahor doslej.#DanDržavnosti

— Janez Janša (@JJansaSDS) June 24, 2019

V nadaljevanju je besedilo slavnostnega govora predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja:

Drage Slovenke in Slovenci, doma in povsod po svetu, dragi sodržavljani, ekscelence in prijatelji.

Predvečer praznika je. Naj bo razpoloženje vsaj za odtenek bolj veselo in bolj vzneseno. Naj nas prevzameta ponos in samozavest. Imamo razlog za to.

Praznujemo svojo državo.

Ustanovitev samostojne in neodvisne države, Republike Slovenije, pred 28. leti, je najveličastnejši mejnik v naši narodovi zgodovini.

Končno imamo svojo državo. Je branik in gradnik boljše, bolj pravične in varne družbe, ki odraža in razvija naš narodni značaj.

S samostojno državo in prek nje se enakopravno umeščamo v čudovito združeno Evropo. Skupaj ustvarjamo prihodnost miru in blaginje.

S samostojno državo smo enakopraven del svetovne ureditve. Republika Slovenija je suverena članica mednarodne skupnosti.

Mi smo dejavnik. Zato, ker imamo svojo državo, smo dejavnik, navznoter in navzven.

Spoštovane gospe in gospodje,

dolga stoletja je slovenski narod postopoma ustvarjal pogoje za to. Konstituiral se je ozemeljsko, politično, kulturno, duhovno in vojaško.

Šli smo skozi zgodovinske preizkušnje, ki so nas oblikovale. Tuji gospodarji nam niso prizanašali, a najbolj nas je bolelo, da smo prizadeli drug drugega.

Čez vse to smo šli. Dozoreli smo. Naši politični in narodni voditelji v vsesplošnih spremembah pred in po padcu Berlinskega zidu niso spregledali za trenutek odprtega okna zgodovinske priložnosti.

Na tem slavnem trgu je pred 30-imi leti Tone Pavček na veličastnem ljudskem zborovanju na razburljivem vrhuncu slovenske politične pomladi prebral majniško deklaracijo 1989.

V tej zgodovinsko edinstveni listini je bila leto dni pred prvimi demokratičnimi volitvami, dve leti pred plebiscitom in razglasitvijo samostojnosti slovenske države ter 15 let pred vstopom v Evropsko unijo napisana zahteva: prvič, za demokracijo, drugič, za suvereno državo in tretjič, za njene povezave v okviru prenovljene Evrope.

Napovedala je vse, kar je nato slovenski narod mirno, potrpežljivo, pogumno in odločno dosegel v prid svojih najbolj temeljnih in življenjskih stremljenj, da je v naš novi dom zasijala svoboda, kot nikoli prej.

Praznik državnosti nas povezuje in združuje v intimnih in kolektivnih občutkih radosti in ponosa, da imamo samostojno Slovenijo.

Iz srca smo hvaležni političnim voditeljem, ki so, marsikdaj sprva osamljeni in nerazumljeni, trmasto in premočrtno vzgajali, negovali in razrasli ideje demokracije, samostojne države, njenega mesta v združeni Evropi in narodne sprave.

Občudujemo enotnost ljudi, ki so najprej deloma z dvomom, potem pa brez slehernega dvoma, na plebiscitu podprli vizijo samostojne države v združeni Evropi. To so najbolj slavni trenutki med slavnimi v naši narodovi zgodovini.

Spoštovane gospe in gospodje,

samostojna Slovenija je že toliko stara, da so v njej rojeni otroci že postali starši. Zlasti za sedanjo generacijo otrok velja, da svojo državo brezpogojno čutijo tudi kot svojo domovino.

Ko tri, štirileten otrok nariše slovensko zastavo, nariše zastavo samostojne Slovenije, trobojnico z grbom. Naš grb je precej težko narisati, toda, kako zelo se otroci potrudijo, da jim to uspe.

Ker je Slovenija njihova država. Ker je to njihova domovina. Še bolj kot njihovi starši in stari starši jo imajo za svojo in jo imajo radi.

Imajo talente, sanje in načrte za njihovo prihodnost. Zgodovinske okoliščine nam, njihovim staršem in starim staršem nalagajo odgovornost, da jim jo v našem času omogočimo (po najboljših močeh).

To pomeni, da oblikujemo strpno družbo, v kateri je vsakomur mogoče svobodno izražanje, ki pa mora spoštovati dostojanstvo in svobodo drugega.

Odgovornost do naših otrok pomeni, da ustvarjamo domovino, v kateri bo dovolj prostora za vse in se nihče ne bo počutil izključenega.

Odgovornost do naših otrok pomeni, da oblikujemo gospodarsko in socialno močno in povezano družbo, ki je hkrati dovolj tekmovalna in solidarna, da veliko in odlično ustvarja ter pošteno deli.

Ta odgovornost pomeni, da razvijemo vse elemente naše državnosti, pravno, socialno, kulturno in vse druge, ki so orodje našega suverenega življenja navznoter in navzven v mednarodni skupnosti.

Ta odgovornost do naših otrok pomeni, da spodbujamo vse oblike radovednosti, iskanj, novih znanstvenih dognanj in tehnološkega napredka, ki naj omogočijo nove rešitve za nove in stare probleme sodobnega sveta.

Ta odgovornost pomeni, da še zlasti pazimo na naš jezik in na vse kulturno, kar nas določa kot narod, da skrbimo in negujemo običaje in hkrati razvijamo nove, ki bodo plemenitili našo slovensko in evropsko ter svetovno kulturno dediščino.

Ta odgovornost pomeni, da zdaj, tudi na podlagi nespornih znanstvenih ugotovitev o spreminjanju podnebja, našim otrokom in njihovim otrokom ohranimo lepo in zdravo okolje. Kot že rečeno, smo prva generacija, ki se tega v celoti nedvoumno zaveda in zadnja, ki to lahko še stori.

Ta odgovornost pomeni, da vse probleme rešujemo po mirni poti. Vztrajamo, da vsi, povsod na tem zapletenem, a edinem svetu, ki ga imamo, zaradi nedeljivega miru in varnosti rešujejo in rešijo najtežje zadeve po mirni poti.

Odgovornost do naših otrok naposled pomeni, da prizadevno, potrpežljivo in aktivno gradimo skupen evropski dom, našo evropsko Unijo.

Tri četrt stoletja demokratični stari celini zagotavlja mir in varnost, da je okrepila splošno blaginjo. Zato nam nič ne sme skaliti prepričanja o njeni nenadomestljivosti za mir, varnost in blaginjo naših otrok.

Spoštovane gospe in gospodje,

dejstvo, da imamo samostojno državo, nam omogoča, da se suvereno odzivamo na vse spremembe v globalnem svetu. Dovolim si oceniti, da smo se glede tega v zadnjih skoraj 30 letih precej dobro znašli in ukrepali.

Kot suveren dejavnik pripadamo zahodnemu svetu, v katerem se lahko hitreje vsestransko razvijamo, smo varni in po lastni presoji negujemo in krepimo naš narodni in državni značaj in istovetnost.

Ne vemo, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Vemo pa, da bomo v morebitnih novih prelomnih časih ukrepali laže in učinkovito prav zato, ker smo suvereni in imamo svojo lastno državo.

Nekako je del naše narodne noše, da ne praznujemo svojih praznikov, tudi državnosti ne, preveč vihravo in razposajeno. Morda je tudi prav tako.

V tem je morda neka ljudska modrost, da politike, oblasti in države ne gre preveč slaviti, da se ne bi prevzela.

Vendar je pametno do neke mere ločiti med politiko in oblastjo na eni strani ter državo kot institucijo na drugi. Politiki in oblasti se menjamo, država pa ostaja in mora ostati.

Prav to, kako bomo skrbeli zanjo in kako jo bomo razvili, pa je morda odločilno za našo nadaljnjo varnost in razvoj.

Hočem reči, da je država, zlasti za tako majhen narod, kot je naš, vrednost sama po sebi. Nocoj in jutri jo posebej svečano proslavljamo.

Drage Slovenke in Slovenci, doma in povsod po svetu, spoštovane državljanke in državljani.

Sprejmite, prosim, moje najbolj iskrene čestitke ob dnevu državnosti. Želim nam, da bi med drugim ostali tudi pogumni. Ker pregovor pravi, da pogumne spremlja sreča.

Sicer je sreča zelo intimna stvar. Ker smo nocoj že omenjali našega ljubega pesnika Toneta Pavčka, pa še končajmo z njim.

»Sreča ni v glavi in ne v daljavi,

ne pod palcem skrit zaklad.

Sreča je, ko se delo dobro opravi.

In ko imaš nekoga rad.«

Srečno Slovenija.