Dobri pastir in ovčje staje – Zakaj se Afera “Patergate” pelje v smer razčiščevanja odgovornosti za “Pirangate”, ne pa, kdo je iz Sove dal dokumente Pop TV-ju?

Za zadnjo afero povezano s prisluhi hrvaškemu lobistu Ivanu Tolju, ki je v imenu hrvaške vlade želel preprečiti objavo novinarskega prispevka o arbitraži na POP TV, je vse bolj v ospredju vprašanje, kdo je bil tisti, ki je posnetke tajne službe, ki naj bi bili “državna skrivnost”, predala medijem in s tem povzročil afero, ki jo nekateri že primerjajo s slovenskim Watergatom.

Zaradi afere Watergate je moral odstopiti nekdanji ameriški predsednik Richard Nixon, ki je ob odstopu dejal: “Upam, da sem s tem dejanjem začel proces zdravljenja, ki ga ZDA tako obupno potrebujejo. Globoko obžalujem vsako škodo, ki je bila morebiti storjena v dogodkih, ki so privedli do te odločitve. Tisti, ki vas sovražijo, zmagajo samo, če jih vi zasovražite, takrat pa uničite sebe”.

Uresničuje se namreč napoved, da se šele štiri leta po aferi Pirangate zdaj obeta šele pravo razčiščevanje za odgovornost pri prisluškovalni aferi Sekolca-Drenikove. Takratni zunanji minister Karel Erjavec pravi, da ni odgovoren za to, kar Drenikova govori v svoji kuhinji, in da gre za človeški faktor. Ob tem sem se spomnil na film Dobri Pastir, zgodba o nastanku CIE, povedana skozi življenje moža, ki je verjel v Ameriko in je žrtvoval vse, da bi varoval svojo domovino.

Idealistični mladenič Edward Wilson (Matt Damon), ki pozna pravi pomen domoljubja in kot agent nima težav s prikrivanjem skrivnosti. Toda paranoja hladne vojne v njem veča neprijeten občutek, da ne more več nikomur zaupati, kar na težko preizkušnjo postavi njegova prepričanja, vse bolj pa je odtujen tudi od družine in žene, ki ne more več prenašati dvojnega življenja in laži, s katerimi se Edward ves čas obdaja.

Samovšečni Edward Wilson vodi tajne operacije Cie v času Prašičjega zaliva. Cia sumi, da je Castro dobil podatke, zato Wilson raziskuje, kdo izdaja informacije. Med preiskavo se spominja svoje preteklosti. Očetove smrti, študentskih dni na Yalu, kratka razmerja, hiter zakon, zbiranje izkušenj v vohunskem poslu v Londonu, začetek hladne vojne ter odnosov z britanskimi in ruskimi kolegi. Vidimo, kako se njegov idealizem umika nečemu drugemu. Zgodba filma se vrti okoli odkrivanja, kaj to je, medtem ko se Edward vse bolj približuje izdajalcu. Na koncu spozna, da je izdajalec njegov sin, ki je slišal pogovor očeta z agenti CIE o operaciji v Prašičejm zalivu. Ker se zaljubi v agtnetko KGB-ja, ji v postelji izda celotno operacijo.

Če se vrnemo na afero “Pirngate” je seveda zunanji minister odgovoren tudi zato, kar je, če parafraziramo, Simona Drenik govorila svojemu ljubimcu ali partnerju v postelji ne samo zato, kar se je kot agentka pogovarjala po nezaščiteni vroči liniji s slovenskim sodnikom Sekolcem.

Res je, da je bila Drenikova imenovana pred ministrovanjem Karla Erjavca, vendarle je morala Sova preveriti tako Drenikovo kot Sekolca in tajna služba bi morala oziroma je morala vedeti ne samo, da komunicirata med seboj, ampak bi jih morala nadzorovati, s kom sploh komunicirata in kdo ima vpliv v tistem času na najbolj pomembna človeka v državi, saj je šlo za nacionalni interes številka ena. Predvsem pa, ali so naredili forenzično analizo prisluhov, kjer se Drenikova sliši veliko bolj naglas, kot Sekolec, kar daje slutiti, da so posnetki nastali v kuhinji oziroma, da so posnetki nastali pri Drenikovi na speakerphonu.

Večina politikov na svetu je padla zaradi takih pogovorov, vojne so bile izgubljene. In če Erjavec ve, da je bila Drenikov v času pogovora v kuhinji, kjer se sliši žvenketanje žlic in šalic ter narodnozabavna glasba, potem ve, še marsikaj, za kar je imel do sedaj “retrogradno” amnezijo.

Najbolje bi bilo, da Erjavec ali NPU oziroma Sova predstavi papirje interne preiskave. Kar gre okrog, pride okrog (What goes around comes around), Erjavec in politika se ne more izogniti odgovornosti za Sekolca in Drenikovo. Sedaj se tudi izpostavlja, in del sedanje afere je tudi to. A le del. Bistveni nastavek je afera “Patergate” in vprašanje, “ali je predsednik vedel”. Ker, če je vedel, je to nekaj, kar se doslej še ni zgodilo na ta način. Tu pa so šele z mediji “sproducirali” afero, ki se jim zdaj vrača. In prav na tem mestu se afera Patergate in pred tem afera Pirangate začne obračati v svoje nasprotje oziroma v afero, ki močno spominja na afero Watergate.

Afera Watergate je bil eden najhujših političnih škandalov v ameriški zgodovini, ki ga je sprožilo prijetje petih oseb, ki so vlomile v prostore Nacionalne komisije Demokratske stranke v poslovni stavbi Watergate v Washingtonu, 17. junija 1972. Preiskava Zveznega preiskovalnega urada je povezala vlomilce z republikansko komisijo za ponovno izvolitev Richarda Nixona, tedanjega predsednika ZDA. Senat Združenih držav Amerike je ustanovil preiskovalno komisijo, ki je razkrila pomembne dokaze o vohunjenju za predstavniki Demokratov, vključno z dejstvom, da so bili mnogi pogovori v Nixonovi pisarni snemani na magnetni trak. Posnetki so jasno dokazali predsednikovo vpletenost in razkrili, da je poskušal prikriti vlom. Po dolgotrajni sodni bitki je Vrhovno sodišče odločilo, da mora predsednik izročiti posnetke.

Ob skoraj gotovi odstavitvi v predstavniškem domu in veliki verjetnosti obsodbe v senatu je Nixon 9. avgusta 1974 odstopil z mesta predsednika države. Odstop je naznanil dan prej v dramatičnem televizijskem nastopu, kjer je dejal: “Upam, da sem s tem dejanjem začel proces zdravljenja, ki ga ZDA tako obupno potrebujejo. Globoko obžalujem vsako škodo, ki je bila morebiti storjena v dogodkih, ki so privedli do te odločitve. Tisti, ki vas sovražijo, zmagajo samo, če jih vi zasovražite, takrat pa uničite sebe”.

Seveda se postavlja vprašanje, kdo je bil v aferi Patergate tisti, ki je posnetke iz Sove predal redakciji 24ur oziroma, kdo je nesel posnetke na POP TV ali je bil to nekdo iz Sove ali pa je bil to nekdo iz kabineta predsednika vlade Marjana Šarca. Ali pa, če se vrnemo k aferi Wotergate, kdo je bil slovenski Charles Colson. Charles Colson, eden izmed ključnih mož v aferi Watergate, zaradi katere je moral odstopiti takratni predsednik ZDA Richard Nixon. V zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja je Colson v Beli hiši deloval kot posebni svetovalec predsednika in je po Nixonovih navodilih organiziral vlome v prostore političnih nasprotnikov.

Colson je bil v Beli hiši poznan tudi po vzdevku “mož sekira” ter po izjavi, da bi “prodal še lastno babico”, da bi Nixonu pomagal pri ponovni izvolitvi na predsedniških volitvah leta 1972. Nixon je Colsonu ukazal, naj očrni ugled Daniela Ellsburga, nekdanjega uradnika Pentagona, ki je nasprotoval vojni v Vietnamu. Colson je tako zbral skupino desničarskih kubanskih imigrantov, ki so skupaj z nekdanjim agentom FBI Gordonom Liddyjem vlomili v pisarno Ellsburgovega psihiatra.

Skupina zarotnikov je bila znana pod imenom “vodovodarji Bele hiše”, saj je bila njihova naloga zamašiti vse razpoke, skozi katere bi lahko uhajale informacije, ki bi škodile Nixonu. Skupina je vlomila tudi v prostore demokratske stranke v zgradbi Watergate, po kateri so poimenovali afero. Vlom sta z Nixonom in Belo hišo povezala novinarja časopisa Washington Post in tako so v javnost pricurljale informacije o kriminalnih aktivnostih predsednikovega kabineta. V ameriškem kongresu so Nixona nato ujeli pri laganju glede tega, ali je vedel za dejavnosti skupine “vodovodarjev”. Laž so razkrili posnetki snemalnega sistema v Ovalni pisarni. Leta 1974 je Nixon zaradi škandala odstopil.

In še vprašanje, zakaj je Tolja telefoniral, objavo česa je hotel preprečiti? Tega, kar je ves ta čas vedel Matej Tonin, ki se je na tiskovni konferenci pohvalil, da je vesel, da to ni prišlo ven. Čeprav nekoliko kontroverzno, pa vendar se postavlja vprašanje, ali sta Tonin in Tolja na isti strani, torej? Res noro po svoje. Tolja je, kot vsa slovenska politika od 2016, varoval skrivnost, da so Hrvati sedeli na naših telefonih, Tonin pove, da je vesel, da to ni ven prišlo, Karel Erjavec pove, da že dolgo ve, celo Miro Cerar pove podobno. In potem nekdo odloči, da objavi posnetek, kjer Tolja skuša to preprečiti.

To je morda edini indic, ki kaže, da je POP morda res sam prišel do tega mimo slovenske politike in mimo Sove, recimo, ampak samo indic. Bolj verjetno pa je, da je Marjan Šarec v tem videl distanciranje od celotne arbitražne zgodbe in seveda priložnost zase. Glavno vprašanje, ki je pomembno je, kdo je posnel, in če je SOVA, kdo je dal POP TV? Kako je to prišlo do deska 24ur.com?

Golo tehnično vprašanje, ki šele v drugem koraku lahko izpostavi vprašanje motivov za to. In skozi drugo vprašanje se pride do druge zgodbe morda, arbitraže. Ali pa so motivi bolj prozaični, evropske volitve, napihovanje svetovalcev, naivnost predsednika, njegova fascinacija s prisluhi in tajnimi službami ter zarotami… Kar je seveda zelo otročje. Težko je namreč s tem manevrom doseči premik in pritisk na hrvaško stran za uveljavitev arbitražnega sporazuma, saj političnega kapitala ne moreš graditi z očitanjem prisluškovanja ene strani na način, da to razkriješ z lastnim prisluškovanjem.

In kaj je novega sploh, ko pa Tonin pove, da to vse ve od 2016? In zakaj tega nihče doslej ni politično izkoristil? Še posebej ob tem, da se hvali Matej Tonin, da je vesel, da ni prišla ven zgodba o prisluškovanju. A ja, a to je dobro? Zakaj le? Mislim, da ne, saj s poudarjanjem prisluhov in afero Pirangate pravzaprav dajemo večjo težo hrvaškim argumentom zakaj nočejo uresničiti arbitražne odločbe.