(VIDEO) Evtanazija kot jackpot zdravstvene zavarovalnice in pokojninske blagajne: Simpozij z okroglo mizo Evtanazija – perspektive onstran pro & contra

Filozofi, pravniki in zdravniki, ki so se na Slovenski matici konec minulega meseca zbrali na simpoziju o evtanaziji, so bili večinsko skeptični do evtanazije, izrekli pa so se tudi proti sprejemu posebnega zakona o evtanaziji, ki bi zahteval tudi spremembo ustave. Le-ta v 17.členu namreč določa nedotakljivost človekovega življenja. Simpozij so organizirali Pravni inštitut pri Znanstveno raziskovalnem središču – Koper, Slovenska Komisija pravnikov in Slovenska matica.

V večurni razpravi je nastopila vrsta uglednih strokovnjakov s področja humanistike, prava in medicine. Najprej so na to temo predavali dr. Borut Ošlaj (Filozofska fakulteta), dr. Vinko V. Dolenc (Medicinska fakulteta) in dr. Vid Jakulin.

Sledila je okrogla miza, na kateri so svoje mnenje izrekli dr. Lenart Škof, dr. Vojko Strahovnik, dr. Zvonka Zupanič Slavec in dr. Mateja Lopuh, v zaključni besedi pa še dr. Ernest Petrič.

“Odločiti se za evtanazijo da ali ne, oprostite, jaz to ne upam”, je med drugim dejal Vinko V. Dolenc, slovenski zdravnik nevrokirurg.

“Hvala za povabilo, čeprav sem ga z nelagodjem sprejel. Zato ker nimam nobenega odgovora, zato ker mislim, da to vprašanje zadeva celotno življenje, vse živo, kar je na zemlji. In kot pripadnik oziroma akter na strani medicine sem vedno pač strmel za tem, da sem poskušal najti odgovore, kako bolje zdraviti, kako najti nove metode in tako naprej. Opozoril bi pa na nekaj, da tukaj govorimo o tako-imenovanem koncu. Zdaj, kaj pripelje do konca, to pa niso samo bolniki, o katerih je bilo zdajle govora. Namreč, veliko teh bolnikov naredi tudi moderna medicina. Veliko teh posegov, veliko teh zdravljenj, se odvija ponoči, ko so zdravniki, ki so tudi ljudje, utrujeni in ko so možne napake. Nikoli ne bom pozabil besed mojega pokojnega profesorja Žumra, ko sem mu z velikim entuziazmom govoril, kako smo operirali. Je rekel, ja, kdaj ste pa? Ob štirih popoldne. Je rekel ok. Drugič sem mu povedal, da smo operirali zopet z velikim entuziazmom okoli šestih popoldne. Je rekel v redu. Potem zopet tretjič in četrtič, nakar me je imel zadosti in je rekel: veš kaj fant, ko boš ti prišel k meni in mi boš povedal s kakšnim veseljem in entuziazmom ste operirali ob treh ponoči, potem bom rekel, da si ta prav. Poškodovanci, ki jih ni malo, prihajajo ponoči in kadar zdravljenje ni uspešno, potem pelje, bi rekel, v kronično stanje. In z modernimi medicinskimi sredstvi ustvarjamo seveda veliko teh nezavestnih bolnikov. Po poškodbah nezavestni kroniki pa nastajajo tudi po spontanih krvavitvah ali po drugačnih inzultih. In še so razlogi in zato sem potem začel razmišljat kako bi sploh kaj povedal. Spomnimo se normalnih omejitev. Ali je kdorkoli med nami žalosten, ker ne more leteti, to je za ptice. To je njihovo življenje. A je kdorkoli med nami žalosten, ker ne more živeti pod vodo. Ne to je za ribe. Torej mi sprejmemo oziroma sprejemamo v naravnem, v zdravem okolju, če tako hočete. Ampak bolezen nam prinese pa nove omejitve. In če nam te omejitve ne vzamejo preveč življenja, potem se splača živeti. Brez hrane smo lahko mesece, brez vode dneve, brez misli pa le trenutek. To se pravi, da se moramo posvetiti vse možganskim procesom in iskati tukaj, kako se soočamo s problemi svojega telesa…

Mi smo vedno na robu znanega in neznanega in na to stran, kjer še ne vemo, lahko, da bomo že jutri vedeli in bomo mnogo lažje zdravili bolečino, zdravili druga trpljenja. Ampak to je smisel medicine, da raziskuje in poskuša najti odgovore… Tega se moramo izogibati, da bi v tem kontekstu o tem problemu podaljšanega življenja, omejenega življenja, z omejenimi kavlitetami, da bi tukaj imeli neko lahkotno razpravljanje. Kdo nam narekuje, kako in kaj naj delamo. Delamo kar moramo, če priznate ali ne. Delamo kar moramo zaradi sebe, zaradi našega prepričanja in želje ali pa nas je nekdo prisilil v to. Tudi to se dogaja. In tako kot delamo, se tudi odločamo in odločiti se za evtanazijo da ali ne, oprostite, jaz to ne upam. Vedeti ni enako, kot razumeti. Mi vsi vemo, da bomo vsi umrli, ampak ne razumemo… No in ko sem bil vprašan, da bi nastopil tule, sem se počutil kot žaba v majhnem bajerju, ko sem vprašan, da naj razložim ocean. Ne moremo razložiti razsežnosti oceana, življenja v oceanu, niti ne moremo razložiti obale. Oprostite, tej fugualiki, ampak če je ocean življenje in če je obala …in tako naprej. Znanje je le kaplja, neznanje pa ocean. In če vse tisto, kar sem doživel, kar sem se naučil, kar sem sprejel, kar sem pobral iz knjig in kar imam nekje v svojem spominu, če vse to vzamem, je to komaj zadosti, da odprem eno majhno okence v svoji kletki in ko pogledam ven, vidim zopet vse neznano. Obala se neprestano spreminja in tako je tudi dogajanje na koncu našega življenja. Z manj in manj se zadovoljimo in smo veseli če vidimo, če slišimo, če lahko okusimo, če lahko potipamo. Skratka, mi imamo sedaj opravka z dvema poloma, to, kako mi to razumemo in to, kako nekdo to živi. Lahko je razpravljati o stvareh, ki si jih bežno videl ali za njih bežno slišal, če si bil pa not, je pa drugače. V gledališču vam lepo predstavijo, kako je nekdo žejen, kako je nekdo utrujen, kako je nekdo zaspan, kako je nekdo lačen. Ampak, to še ne pomeni, da je ta lačen, to ne pomeni lakote, to ne pomeni žeje, to je samo igra. In na ta način mi tu presojamo druge. Deleži nasprotij namenona nisem hotel reči enakost v nasprotju. Ko se rodimo, lahko bi začeli že tudi prej od prejšnjega razvoja. Ampak ko se rodimo, imamo sto odstotno energijo za življenje in potem še narašča, še raste nakar začne počasi pojemati, dokler se na koncu ne izniči in se izenači. Vendar, kdaj je ta moment, je pa težko napovedati. Zatorej telesno stanje ne pomeni stanja duha, ne da se eno brez drugega, je pa nujno upoštevati oboje. In nekaj, kar me je vedno motilo, ko sem kadarkoli slišal razprave o tem ali sem sam razpravljal, mi vedno razpravljamo, kot da smo mi center življenja, saj ni res. Mi smo eksperiment v življenju. Zraven nas živijo na tej naši zemeljski obli tudi druga živa bitja, na njih pa kar pozabimo. Nekoč sem vprašal enega kolega iz Indonezije, kaj pa je zate smisel življenja, pa je rekel, da ne bi bil slabši od živali. Takrat tega nisem razumel, zdaj pa razumem. Kot sem že prej rekel, napredek medicine je danes nas pripeljal do točke, da ustvarjamo invalide. Tisti, ki bi umrli prej, smo jih zdaj rešili v akutnem stanju in sedaj so nam breme.

Nezavestni bolniki, poškodovanci, teh je veliko ponoči, bolniki, tudi oni postanejo zaradi krvavitev zaradi inzultov zaradi česarkoli kronični bolniki. Intenzivno zdravljenje, aktivno zdravljenje, do kdaj? Profesor Milčinski nas je učil, da naj se za božjo voljo zavedamo, kdaj se konča in kdaj se začenja tako-imenovana športna borba med medicino in boleznijo. Pa ga takrat nismo prav razumeli, zdaj ga pa povsem razumem. Ker ti odpovedo pljuča, ja bomo pljuča pozdravili, odpovedo jetra, ja bomo pa jetra, čakajte, do kdaj ima to smisel in kdo o tem odloča. Ker običajno sam pacient ne odloča. No in mi smo imeli včasih še v stari bolnici, ko smo bili še na drugi strani, še ni bilo kliničnega centra, smo imeli tako-imenovani paviljon in tja smo oprostite izrazu odložili kronične bolnike, ki so rabili samo nego. Verjeli ali ne, nekateri so se budili tudi po letih. Torej prehitra odločitev je morebiti včasih nepravilna. Skrb za kronične bolnike in invalide je spomenik humanosti družbe. Zopet misel Milčinskega. Na žalost je to težko izvesti, ker nobena država ni tako bogata in to pade potem na breme familije in tako je uničena familija in tako naprej. Za ugotavljanje možganske smrti imamo objektivne neofiziološke metode, ki jih recimo še pred 15 leti nismo imeli. Danes imamo, danes lahko rečemo, ja do tega in tega nivoja je ta človek mrtev. Ampak srce pa dela, center za respiracijo dela in rabi nego. Predvsem pa mislim, da evtanazija ni tema za referendum. Nočem živeti ni enako, kot hočem umreti. Tu zdaj prihajamo pa na stran, kjer se moramo vprašati, kako delujejo možgani in kako ta oseba, ki izrazi to, da noče živeti, kolikšen je delež. In imel sem mlado pacientko, končala je medicino, začela s prakso, ko so ji odkrili ogromen tumor. Tisto smo operirali, ampak je bila iznakažena, imela je lefacialis, imela je še druge motnje in eno noč pridem v sobo, bil sem zelo utrujen, bil sem dežuren in sem rekel, upam, da ne bo nobenega klica več. Ob enih ponoči me kličejo, sem rekel samo, da ni ona. Točno ona je bila. Pridem v sobo, ona leži na postelji in kri ji, kot gejzir šprica, ker je počila arterija, od koder smo odstranili tumor, ker je bila tudi stena arterije ledirana. Jaz gledam njo, ona gleda mene, ne vem, kaj čem narediti. Meni se je zdelo, da celo večnost stojim pred njo. Gledam, kako kri teče, nakar ona začne kričati name. Doktor, naredite kaj, drugače bom umrla. Najprej se mi sproži misel, ja, pa saj hoče umreti, ne, ne, ona je rekla hočem živeti. To je pa razlika. Trikratni samomor, dama je delala samomor doma, seveda teatralno in vsakič je prišla k meni. Ko sem jo ta tretjič videl, sem rekel, pa kaj je bilo. Mi zopet razlaga zelo teatralno, sem rekel, gospa, samomor se dela tako, da greste po polnoči na Rožnik ali pa na Rakovnik, vzamete ta debelo vrv, zapnete gor, daste okoli vratu in se spustite dol. Takole me je gledala, ja dohtar ali ste vi sploh dohtar. Rekel sem ji, nehajte se zafrkavati, razčistite v svoji glavi. Jack London je v svojem romanu Martin Iden zelo dobro opisal to borbo hočem umreti, hočem živeti in takrat, ko skoči v vodo, si da tudi utež okoli vratu in reče: To pot me pa ne boš prevaral, ne bom se več rešil. Skratka je računal na svoj drugi jaz, ki je bil pozitiven, ki je hotel živeti. Vedno moramo dopuščati dvom pri svojih odločitvah, pri svojih razmišljanjih. Kdo odloča, da življenje nima več vrednosti, kdaj opustiti terapijo in nadaljevati z nego. Najbrž to le mora biti stroka. Ampak, moramo se pa zavedati, da kar je danes znanega v stroki, še ni nujno, da ta individuum poseduje, ki odloča. To se pravi, ne more biti en sam.

“Zagovorniki evtanazije pravijo: Evtanazija ne škoduje drugim, Nasprotniki pa pravijo: Tudi koristiti jim ne sme. Tukaj se začenjajo pa zlorabe in teh se je za bati. Teh se je za bati. Kdo predpiše okvire pravna stroka, ja samo , da se ne bo ugodilo tako kot za predpis hitrosti v mestu. Piše 30 kilometrov. Voznik pelje 30 kilometrov na uro, izza vogala mu skoči otrok pod kolo in ga ubije. Po zakonu ni kriv, pred sabo pa je kriv. Moje osebne izkušnje so torej, da prehitre odločitve niso vedno pravilne, ampak moramo se zavedati, da ni povratka. Tukaj razpravljamo o nečem, kar je samo enosmerna cesta.”

Dr. Vid Jakulin s Pravne fakultete, je spomnil, da če govorimo o evtanaziji (lepi, lahki, dobri smrti) kot sodelovanju tretje osebe pri povzročitvi smrti druge osebe s pravnega vidika, moramo začeti pri ustavi. »Ustava RS v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo.

“Če govorimo o evtanaziji (lepa, lahka, dobra smrt) kot sodelovanju tretje osebe pri povzročitvi smrti druge osebe s pravnega vidika, moramo začeti pri ustavi. Ustava RS v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Če bi želeli evtanazijo urediti (dovoliti) z zakonom, bi po mojem mnenju morali predhodno spremeniti 17. člen ustave, saj bi bil v nasprotnem primeru zakon, ki bi dovoljeval poseg v življenje (usmrtitev) v nasprotju z ustavo. Naj za primer navedem ustavo ZRN, ki v drugem odstavku drugega člena določa: »Vsakdo ima pravico do življenja in telesne integritete. Osebna svoboda je neprekršljiva (sveta, nedotakljiva). V te pravice je mogoče poseči samo na podlagi zakona.«

Pri evtanaziji naletimo na isti problem kot pri smrtni kazni. V obeh primerih obstaja možnost zmotne odločitve, ki je nepopravljiva, saj mrtvega ne znamo oživeti. V obeh primerih mora obstajati človek, ki dejanje izvede, pri smrtni kazni rabelj, pri evtanaziji pa oseba, ki sodeluje pri usmrtitvi druge osebe. Če bi z zakonom o evtanaziji predvideli, da evtanazijo lahko izvede samo zdravnik, bi prišli v situacijo, ko bi zakon od zdravnika zahteval storitev nečesa, kar mu stanovska prisega izrecno prepoveduje. Hipokratova prisega v eni od svojih točk od zdravnika izrecno zahteva, da ne bo »nikoli nikomur – tudi ko bi ga prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel«. Zdravniki, ki so s Hipokratovo prisego mislili resno (ki so jo ponotranjili), bi bili postavljeni v situacijo, ko bi zakon od njih zahteval, da storijo nekaj, kar jim njihov kodeks etike prepoveduje. Takšni zdravniki bi verjetno iskali izhod v ugovoru vesti, če bi jim zakon to omogočal. V nasprotnem primeru bi se znašli v nezavidljivem položaju.

Če govorimo o evtanaziji kot sodelovanju tretje osebe pri povzročitvi smrti druge osebe na prošnjo ali vsaj s privolitvijo prizadete osebe, naletimo na pojem privolitev oškodovancu. V kazenskem pravu s tem mislimo na situacijo, ko domnevni oškodovanec ali žrtev kaznivega dejanja tako ali drugače soglaša s spornim ravnanjem v času izvršitve.

Privolitev oškodovanca lahko nastopa v dveh temeljnih oblikah. Volja oškodovanca kot nasprotovanje določenemu posegu je pogosto zakonski znak inkriminacije (npr. pri prisiljenju po 132. členu KZ-1). Druga temeljna oblika privolitve oškodovanca pa je tista, kjer nasprotovanje oškodovanca ni niti izrecno niti kako drugače zakonski znak inkriminacije. Sodobno kazensko pravo razume privolitev oškodovanca kot samostojen institut splošnega dela kazenskem prava, ki pa praviloma ni pozitivnopravno urejen. Tudi slovenski kazenski zakonik (KZ) ne pozna splošnih norm o privolitvi oškodovanca.

Velika večina pravnih redov presoja privolitev oškodovanca z merili protipravnosti, ki je drugi element splošnega pojma kaznivega dejanja. Če katerikoli element splošnega pojma kaznivega dejanja manjka, kaznivega dejanja ni. V zvezi s privolitvijo oškodovanca je treba razlikovati dve skupini kazenskopravnih dobrin: 1. dobrine, ki so razpoložljive (disponibilne) in 2. dobrine, ki so nerazpoložljive (nedisponibilne). Sodobno kazensko pravo je bolj naklonjeno temu, da so dobrine razpoložljive, vendar tudi v sodobnem kazenskem pravu človek ne more prosto razpolagati z vsemi dobrinami. Med razpoložljive dobrine danes sodijo predvsem telesna celovitost, zdravje, osebna varnost, zasebnost, čast, dobro ime in lastnina. Človekovo življenje praviloma štejemo za omejeno razpoložljivo kazenskopravno dobrino.

Evtanazijo brez privolitve praviloma štejemo za kaznivo dejanje, za legitimno pa štejemo tudi inkriminacijo uboja na zahtevo. Kot izjema od razpoložljivosti dobrin so predvideni tudi primeri, ko bi polno in neomejeno razpolaganje z nekaterimi najpomembnejšimi strogo osebnimi dobrinami (zlasti z življenjem) očitno v veliki meri nasprotovalo javni morali in rušilo ali ogrožalo socialni mir. Gre za problematiko omejitev razpoložljivosti življenja pri evtanaziji, pri poškodbah najelementarnejše telesne celovitosti (pohabitve) in pri poškodbah najelementarnejšega človeškega dostojanstva. Po sodobnem kazenskem pravu v takšnih primerih posameznik s svojo privolitvijo ne more odvzeti protipravnosti ravnanja tistih, ki bi jih utegnil prositi za posege v navedene dobrine ali jim takšne posege zgolj dovoliti. Avtorji precej enotno zagovarjajo omejeno razpoložljivost dobrin, čeprav izhajajo iz različnih teorij in vrednostnih konceptov.

Glede na to, da je privolitev oškodovanca lahko razlog za izključitev protipravnosti, je pomembna kakovost te privolitve. Gre za vprašanje psihološke sposobnosti dati veljavno privolitev, se pravi razuma in volje konkretnega potencialnega oškodovanca glede konkretne posamezne privolitve. Gre za vprašanje privolitvene sposobnosti za posege v konkretne kazenskopravno zavarovane dobrine. Nikakor ne trdim, da človek, ki se je zaradi bolezni in trpljenja odločil za smrt, ni sposoben sprejeti veljavne odločitve, vendar menim, da bi morali preveriti, v kakšnem duševnem stanju in v kakšnih okoliščinah je bila odločitev sprejeta.

Privolitveno in zavrnitveno sposobnost ugotavljamo samo s pomočjo meril kazenskopravne teorije. Teorija sodobnega kazenskega prava razvija posebna merila privolitvene in zavrnitvene sposobnosti in ne zaupa avtomatično merilom drugih pravnih vej. Za kazenskopravno upoštevnost privolitve je bistvena »naravna razsodnost« potencialnega oškodovanca. V sklopu kazenskopravnega standarda naravne razsodnosti je treba upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve brez kakršnihkoli formalnih omejitev, predvsem pa naravo kazenskopravnih dobrin. Za veljavnost privolitve je treba ugotoviti, da je konkretni privolitelj natančno vedel, čemu se s privolitvijo odpoveduje, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji, kakšna bo posledica njegove odpovedi ipd. Po drugi strani mora biti privolitev v času izvršitve dejanja storilcu znana, če se hoče nanjo sklicevati kot na razlog za izključitev protipravnosti.

Poglejmo si nekaj možnih situacij in kakšna bi bila pravna opredelitev na podlagi veljavnega kazenskega zakonika. Poglejmo najprej primer, ko bi zdravnik ali kdo drug z aktivnim ravnanjem naklepno (namerno) povzročil smrt trpečega človeka (npr. z vbrizganjem snovi, ki bi povzročila smrt). Takšno ravnanje bi kljub privolitvi ali celo prošnji prizadete osebe, opredelili kot kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1. Če bi zdravnik to storil brez vedenja in privolitve prizadete osebe, bi takšno ravnanje opredelili kot umor po 1. točki 116. člena KZ-l.

Drugačna je situacija, če bi zdravnik ali kdo drug trpeči osebi izročil pripravek, ki bi povzročil smrt, in bi ga prizadeta oseba zaužila sama (tisti, ki bi pripravek izročil in tisti, ki bi ga popil, bi vedela, da bo povzročil smrt). Takšno ravnanje bi opredelili kot kaznivo dejanje napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru po 120. členu KZ-1. Če bi bil motiv dejanja pomagati trpečemu, bi prišla v poštev opredelitev po petem odstavku 120. člena KZ-1 kot privilegirana oblika kaznivega dejanja.

Veliko bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled, je situacija, ko bi zdravniški konzilij pri osebi v visoki starosti, ki bi bila že nekaj let v komi in bi vitalne funkcije vzdrževale samo aparature, odločil, da se aparature izklopijo in bi to pripeljalo do smrti bolnika. V situaciji, ko po današnjem vedenju medicinske znanosti in stroke, ni mogoče pričakovati nikakršnega izboljšanja, takšnega ravnanja ne bi štel za evtanazijo (čeprav bi izklop aparatur povzročil smrt), temveč za opustitev ukrepov, ki predstavljajo samo »športno« tekmovanje s smrtjo in po nepotrebnem podaljšujejo agonijo. Čeprav sam takšnega ravnanja ne bi štel za kaznivo dejanje, moram opozoriti, da bi nekateri moji kolegi takšno ravnanje opredelili kot umor po 1. točki 116. člena KZ-1, saj gre za nemočno osebo, ki ni podala privolitve in se niti ne more upreti in nasprotovati takšnemu ravnanju. Dejanje pa bi storili zdravniki, ki jim je pacient zaupan in imajo do njega garantno dolžnost.

Da bi se izognili možnosti različne pravne interpretacije takšnih dejanj, bi morala medicinska znanost in stroka izdelati merila, kdaj se nesmiselno podaljševanje agonije v skladu z doktrino opusti. Zdravniku, ki bi ravnal v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke, ne bi bilo mogoče očitati, da je ravnal protipravno. S tem pa bi bila izključena tudi protipravnost ravnanja kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja in dejanja ne bi bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje.

Mogoči so tudi primeri, ko zdravnik opusti medicinski ukrep ali zdravljenje, čeprav ve, da bo to pripeljalo do smrti pacienta. Pri tem je treba ločiti dve situaciji. Če zdravnik opusti medicinski ukrep ali zdravljenje, ker je pacient v skladu s 30. členom Zakona o pacientovih pravicah zavrnil predlagani medicinski ukrep ali obravnavo, ne gre za kaznivo dejanje, čeprav je posledica opustitve ukrepa smrt pacienta. Takšno ravnanje ni kaznivo dejanje, ker zdravnik v takšnem primeru ne ravna protipravno. Opustitev zdravstvene pomoči je sicer predvidena kot kaznivo dejanje po 178. členu KZ-1, vendar KZ-1 v drugem odstavku tega člena opredeljuje okoliščine, v katerih dejanje ni protipravno.

Drugače pa je v primeru, če zdravnik opusti medicinski ukrep ali zdravljenje brez vednosti in privolitve pacienta. V takšnem primeru bi lahko šlo za kaznivo dejanje opustitev zdravstvene pomoči po 178. členu KZ-1. Če bi zdravnik vedel, da bo opustitev zdravstvene pomoči pripeljala do smrti pacienta in ukrep opusti, čeprav bi lahko rešil življenje, bi takšno ravnanje opredelili kot uboj po 115. členu KZ-1 ali celo kot umor po 116. členu KZ-1.

Zavedam se, da nisem zajel vseh možnih situacij, ki se lahko pojavijo v življenju. Sam bi kot evtanazijo (ne glede na to ali je dovoljena ali ne) štel samo primere, ko bi do usmrtitve prišlo na prošnjo ali vsaj s privolitvijo prizadete osebe. Zavzemam se za to, da se vsak konkreten primer skrbno razišče, da ne bi prišlo do neutemeljenega pregona zdravnikov ali do izostanka kazenskega postopka v primerih, ko bi bil kazenski pregon upravičen. Kot kazenski pravnik moram pomisliti tudi na morebitne zmote in zlorabe. Bojim se prenagljenih odločitev, ki bi lahko pripeljale do smrti človeka, čeprav bi ga bilo mogoče rešiti.

Ne zavzemam se niti za niti proti evtanaziji. Opozoriti želim le na to, da gre za vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti na hitro in brez skrbne proučitve. Zavzemam se za vsestransko, strokovno poglobljeno razpravo, ki bo pripeljala do rešitev, v katerih bo kar najmanj možnosti za prenagljene (zmotne) odločitve ali za zlorabe.”

Če bi želeli evtanazijo urediti (dovoliti) z zakonom, bi po mojem mnenju morali predhodno spremeniti 17. člen ustave, saj bi bil v nasprotnem primeru zakon, ki bi dovoljeval poseg v življenje (usmrtitev) v nasprotju z ustavo.«

Za primer je navedel ustavo ZRN, ki v drugem odstavku drugega člena določa: »Vsakdo ima pravico do življenja in telesne integritete. Osebna svoboda je neprekršljiva (sveta, nedotakljiva). V te pravice je mogoče poseči samo na podlagi zakona.«

Za vsestransko, strokovno poglobljeno razpravo

Da bi se izognili možnosti različne pravne interpretacije takšnih dejanj, bi po njegovem morala medicinska znanost in stroka izdelati merila, kdaj se nesmiselno podaljševanje agonije v skladu z doktrino opusti. »Zdravniku, ki bi ravnal v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke, ne bi bilo mogoče očitati, da je ravnal protipravno. S tem pa bi bila izključena tudi protipravnost ravnanja kot elementa splošnega pojma kaznivega dejanja in dejanja ne bi bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje.«

Dr. Jakulin bi kot evtanazijo (ne glede na to ali je dovoljena ali ne) štel samo primere, ko bi do usmrtitve prišlo na prošnjo ali vsaj s privolitvijo prizadete osebe. »Zavzemam se za to, da se vsak konkreten primer skrbno razišče, da ne bi prišlo do neutemeljenega pregona zdravnikov ali do izostanka kazenskega postopka v primerih, ko bi bil kazenski pregon upravičen.

Kot kazenski pravnik moram pomisliti tudi na morebitne zmote in zlorabe. Bojim se prenagljenih odločitev, ki bi lahko pripeljale do smrti človeka, čeprav bi ga bilo mogoče rešiti.

Ne zavzema se niti za niti proti evtanaziji. »Opozoriti želim le na to, da gre za vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti na hitro in brez skrbne proučitve. Zavzemam se za vsestransko, strokovno poglobljeno razpravo, ki bo pripeljala do rešitev, v katerih bo kar najmanj možnosti za prenagljene (zmotne) odločitve ali za zlorabe.«