(VIDEO) Zakaj je slovenski politični vrh sinoči po proslavi dobesedno “pobegnil” iz Cankarjevega doma?

Proslava, na predvečer kulturnega praznika, ki je potekala v luči odstopa/odstavitve ministra za kulturo Dejana Prešička malo pred slovenskim kulturnim praznikom, je tudi tokrat postregla s prepletom kritične misli o družbi predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja. Ta je zadnja leta vedno poslal nekaj ostrih puščic proti vladajoči garnituri in tudi tokrat ni “razočaral”.

“Je slovenska družba odslikava Butal, ali je zanjo še upanje?” se je vprašal slavnostni govornik. “Butalce smo že davno prebutalili,” je v svojem govoru na Prešernovi proslavi povedal slavnostni govornik Vinko Möderndorfer, ki je proslavo zdaj že tradicionalno začel z do politike ostrim govorom. Möderndorfer je Prešernovim nagrajencem dejal, da jih država, ki je nastala na puškah in dediščini trgovine z orožjem, v resnici ne ceni.

Möderndorfer očitno bolj v gene pozna slovenske politike kot novinarji, ki smo sinoči zaman čakali na odzive politikov, ki so vsi po vrsti takoj po proslavi zapustili Cankarjev dom. Predsednik Borut Pahor je hitro odšel, predsednik državnega zbora Dejan Židan je kljub napovedani pripravljenosti za izjave po proslavi imel, kot je dejal tiskovni predstavnik SD-ja Desnis Sarkič, še neke obveznosti, Marjana Šarca pa naj bi tako bolela glava, da je odšel še preden bi do njega prišli novinarji.

“Država, ki je nastala na puškah in dediščini trgovine z orožjem, vas v resnici ne ceni”

Möderndorfer je imel prav, ko je v zaključnem delu svojega govora dejal, da bodo politiki takoj po proslavi odšli. “Z vso resnostjo se misli nova slovenska politika tudi s starimi obrazi ukvarjati z militarizacijo slovenskega duha, po katerem je za umetnost, šolstvo, kulturo, vedno manj prostora. Lahko upamo, da bo končno vendarle prevladal slovenski razum in ne butalska zarukanost. Spoštovani Prešernovi nagrajenci, dobitniki največjih priznanj za umetnost v tej deželi. Vi, ki danes sedite na častnih sedežih ob predsednikih in ministrih naše države, kot tudi vsi nekdanji nagrajenci, pa tudi prihodnji. Čas je, da naglas povemo, kar vemo že dve desetletji in več. Država, ki je nastala zgolj s puško in dediščino trgovine z orožjem, in ki tudi zdaj prisega na članstvo v klubu zelo, zelo oboroženih, vas v resnici ne ceni, oziroma ceni orožje bolj kot vašo umetnost. Po prireditvi bodo politiki kot vsako leto pobegnili, vi pa boste dobili kozarec vina letos izjemoma tudi sendvič. Ampak, kot smo že mnogokrat slišali, nocoj so sanje dovoljene, jutri pa bo nov dan in vaše delo kljub največjemu državnemu priznanju za umetnost ne bo jutri nič več vredno.”

“Bo končno vendarle prevladal slovenski razum in ne butalska zarukanost”

Slavnostni govornik na državni proslavi Möderndorfer se je uvodoma spomnil, da smo lani praznovali sto let Cankarjeve smrti. Ob vsem spominjanju se položaj umetnikov ni izboljšal, to bi bil namreč pravi poklon Cankarju: boljše gmotne razmere, zaton prekarstva ter pošteno plačilo, je povedal Möderndorfer in spomnil, da bi morala biti umetnost steber nacionalne samozavesti, ne pa politična floskula.

“V minulem letu so se umetniki in sploh vsa kulturna javnost ob stoletnici smrti Ivana Cankarja spominjali, spominjali smo se ga prav vsi. Prav vse leto smo ga hvaležno častili. Žal, pa se ob vsem spominjanju na velikega pisatelja v minulem slavnostnem letu ni položaj umetnikov v naši deželi prav nič izboljšal. In prav to bi lahko bil res vsebinski in pravi poklon poslanstvu Cankarja kot umetnika. Namreč, izboljšanje gmotnih razmer na področju umetnosti, zaton prekarstva, samostojnih delavcev, stanje, da bodo tudi umetniki za svoje delo plačani pošteno, in da bo umetnost čisto zares ne samo kot priložnostna fraza slovenskih politikov, eden od pomembnih stebrov naše nacionalne samozavesti družbe in države. Vse to bi bil pravi poklon slovenski umetnosti ob Cankarjevi obletnici. Celoletno praznovanje pa se je izkazalo zgolj kot neke vrste Potemkinova vas, nekakšne privid, da je v Sloveniji z umetnostjo vse v najlepšem redu.”

Möderndorfer je v govoru spomnil na še eno obletnico, 120 let Butalcev Frana Milčinskega. Menil je, da so ga Slovenci namenoma “potisnili malo vstran”, ker se v njegovih Butalah preveč prepoznavajo, da bi avtorja lahko slavili. Smisel satire je po Möderndorferju v tem, da tudi zaboli. Satira je hkrati merilo demokratične tolerance in dobri politiki se tega zavedajo. Ali smo zrel narod in se znamo smejati sami sebi ali smo Butalci, se je vprašal slavnostni govornik in dodal, da če se satira uresničuje v življenju, ni več smešna.

“Butalce smo že davno prebutalili”

“V letošnjem letu bi se morali z vso pozornostjo spomniti, da je točno pred 120 leti izšla knjiga, ki nam skozi smeh neprizanesljivo slika naš nacionalni portret. Pravzaprav bi se morali že predlanskega 2017 z vsem spoštovanjem spomniti 150 letnice pisateljevega rojstva, pa smo ga kar malo zatajili in pozabili. Mar zato, ker se nam zdijo Butalci zaradi humorja manj relevantna umetniška literatura. Morda pa smo pozabili nanj iz površnosti, malomarnosti nemarnosti. Mislim, da ne. Pisatelja smo namenoma potisnili malce vstran. Zakaj, zato, ker se v resnici preveč prepoznavamo v druščini Butalcev, da bi knjigo in avtorja lahko brez zadreg slavili in mu priznali kako nas je zadel v živo. Ne samo butalskega župana in njegovo vaško druščino, pač pa vse nas. Smisel satire je v tem, da zaboli. Satira, ki ne sproži vsaj malo užaljenosti in jeze, je zgrešila svoj cilj. Hkrati pa je satira tudi merilo demokratične tolerance. Dobri politiki se zavedajo moči in resnice satiričnih sporočil in zrelost nekega naroda se v resnici meri tudi po tem, če se zna smejati svojim lastnim napakam. Smo Slovenci zrel narod ali samo užaljeni Butalci. Seveda pa se v lanskem letu spomin na Butalce ni šel čisto mimo. Tudi v Cankarjevem letu smo se jih spominjali. Dejansko smo jih pol leta intenzivno posnemali. Imeli smo namreč volitve. Pisateljeve satirične umetnine pa ne podoživljamo zgolj ob volitvah vsake štiri leta. V butalskih zgodbah se lahko prepoznavamo vsak dan Žal pa iz leta v leto slovenske demokracije postajajo zabavni Butalčani vedno bolj groteskni. Kadar se satira uresničuje v življenju, izgubi svoj humorni naboj in žal ni več smešna. Se bojim, da smo Butalce že davno prebutalili. Pa vendar morda Butalam bodo vremena se zjasnila.

Na tej točki je Möderndorfer prešel h konkretnim, aktualnim primerom. Opozoril je, da predsednik vlade Marjan Šarec prihaja iz polja kulture, tako je veljalo tudi za zdaj že nekdanjega ministra za kulturo, kar se je Möderndorferju zdelo obetavno. A se je zgodilo tako, da so “počistili čistilca”, ne pa Avgijevega hleva, ki je ostal neočiščen.

Möderndorfer je v govoru večkrat ošvrknil politiko, najbolj jasno, ko je spomnil na Šarčeve besede glede Nata, češ, da, če si član kluba, ne moreš pobirati le koristi, ampak imaš tudi dolžnosti. Slovenijo, tako Möderndorfer, vse bolj določa militantna miselnost, zato se je vprašal, kakšne dolžnosti imaš, če hočeš ostati v klubu kulturnih. Letošnjim Prešernovim nagrajencem je povedal, da država bolj ceni orožje kot njih, ki ustvarjajo umetnost.

“Ob asistenci “novinarskega mrhovinarstva počistili čistilca, ne pa hleva”

“Prvič v samostojni državi imamo za predsednika vlade človeka, ki je v resnici kulturnik, ki naj bi se spoznal na kulturo. Saj prihaja iz vrst kulture. Bil je igralec, odličen satirik in nekaj časa tudi prekarni svobodnjak in tudi njegov prvoizbrani minister je bil kulturnik. Za slovensko umetnost je bil to do nedavnega nadvse obetaven dvojec. In prav zato bi se na področju kulture lahko zgodile zares kvalitetne spremembe. In, če so se skoraj začele dogajati, pa se je vse sfižilo. Avgijev hlev kulture je ostal neočiščen. Butalci so raje prav po butalsko očistili čistilca kot pa pravo svinjarijo. In, to se bo dogajalo vedno, dokler bodo kulturni lobiji izbirali ministre glede na svoje sebične interese. Sprašujem se, ali se bo sploh še našel kdo, ki se bo hotel resno, borbeno in strokovno spopasti s kaotičnim stanjem v kulturi, kajti če mu država ob asistenci “novinarskega mrhovinarstva” z lahkoto odreče njegovi avtoriteti potem ne bo nikogar, ki bi hotel stopiti na to mesto. Morda pa vse skupaj ni naključje, morda je državi več do tega, da streže interesom birokracije in so slovenska ministrstva res zgolj odlagališča odsluženih kadrov političnih strank, levih in desnih, odvisno od tega kdo se kdaj znajde pri koritu. No kakorkoli, že spet smo tam, kot je v tej deželi običajno, to je nikjer…

Tudi nova država si je svojo samostojnost morala izboriti s puško, vendar očitno brez knjige. Ena prvih potez v čisto novi in prvikrat v zgodovini popolnoma samostojni Sloveniji je postala davek na knjigo, ki ga kasnejše vlade tudi tiste, ki so se razglašale za najbolj leve, niso nikoli ukinile. Roko na srce, zavračanje kulture in njenega odrivanja na skrajni rob narodovega življenja je posledica vedno bolj netolerantne, kar naravnost povejmo, militantne miselnosti. Skoraj ni slovenske vlade, ki se ne bi ukvarjala z orožjem, s prodajo, kupovanjem s provizijami, korupcijo, krajo, sodnimi procesi. Skoraj tri desetletja se otepamo nečednih orožarskih afer, pometenih prod preprogo, ki so že takoj ob rojstvu države Slovenije militarizirale duha naroda, ga poprimitivile in iz zabavnih Butalcev naredile, še vedno bolj nevarne klovne. Bo z novo vlado kaj drugače? Izgledi žal še nič ne kažejo v to smer.

Nato je spomnil, da je Slovenija v drugo polovico dvajsetega stoletja stopila s puško in knjigo. A pustimo stare države, mrtve so. Ukvarjajmo se z novo, ki je zaenkrat še živa. Tudi ta si je morala samostojnost zagotoviti s puško. A brez knjige, je med drugim dejal Möderndorfer.

“Novi predsednik vlade je ob obisku generalnega sekretarja Nata v naši deželi izjavil: “Če si član kluba ne moreš pobirati le koristi ampak imaš tudi dolžnosti. Pri tem je predsednik vlade mislil na nega najbolj militantnih klubov na svetu, ki že leta seje smrt in soustvarja milijone nesrečnih beguncev. V tej misiji dejavno sodelujemo tudi Slovenci. Pri tem nas ni niti sram. S svojimi besedami se je predsednik vlade uslužno zavezal, da bo v resnici še bolj militariziral družbo. Umetniki, kulturniki, šolniki, znanstveniki, upokojenci in vsa razumna javnost pa vas sprašujemo, spoštovani gospod predsednik vlade Marjan Šarec, kakšne dolžnosti pa imaš, če hočeš ostati v klubu kulturnih”

Ogromna sredstva, ki jih bomo namenili množici s težko oborožitvijo opremljenih osemkolesnikov, ki bodo zastareli že takoj, ko jih bomo kupili, bodo šli na tuje. So v resnici slovenska investicija v tujo nesrečo in ne v našo varnost. In, ko bodo odslužila svojo krvavo raboto, bomo zarjavele osemolesnike lahko parkirali na mestu, kjer bi morala stati nova Narodna in univerzitetna knjižnica. Ducat bi jih lahko stalo tam. Toliko bi namreč stala izgradnja ustanove, ki bi lahko plemenitila duha Slovencev naslednjih generacij. Namesto nove Drame bomo imeli pet osemkolesnikov, namesto petnajstih novih slovenskih filmov lahko pred Slovenskim filmskim centrom parkiramo en sam odsluženi osemkolesnik. In tako dalje in tako dalje, vse do številke 60, v naslednjih letih pa menda celo do številke 120, kar finančno pomeni za več kot deset let celotnega proračuna za kulturo.

Na proslavo v Cankarjevem domu so poleg predsednika države Boruta Pahorja in predsednika vlade Marjana Šarca prišli tudi nekdanji ministri za kulturo Dejan Prešiček, ki je sedel v šesti vrsti skupaj s Tonetom Peršakom. Od nekdanjih politikov pa je bil opažen Jožef Školč in Žiga Turk ter ustavni sodnik Klemen Jaklič.

Nekulturno je debelo lagati pred kulturnim praznikom. SRS je leta 1989 plačevala apanažo cca 300 “kulturnim delavcem”. Danes v RS je številka narasla na skoraj 3000. Ni problem denar, ampak kvaliteta in prvorazredno koritništvo. #Moderndorfer #8februar #kulturnipraznik

— Janez Janša (@JJansaSDS) February 7, 2019