Venezuela je na robu državljanske vojne, ali bo do nje tudi dejansko prišlo?
Spomnimo se, da je Maduro nasledil predsednika Huga Chaveza leta 2013, med prvim mandatom pa je Venezuela utrpela popoln gospodarski zlom, medtem ko je več sto tisoč ljudi umrlo v protestih proti njegovi oblasti (ki s prekinitvami trajajo že leta) in skoraj milijon ljudi je pobegnilo iz uničene države. Združeni narodi menijo, da je množično izseljevanje Venezuelcev največja selitev v novi latinskoameriški zgodovini. Po ocenah MDS bo hiperinflacija letos dosegla nadrealnih 1.350.000 odstotkov, BDP pa je padel za 47 odstotkov, od kar je Maduro prišel na oblast. Zaradi pomanjkanja zdravil, hrane, električne energije, vode ter policijskega in vojaškega nasilja na ulicah, je prišlo do humanitarne katastrofe brez primere.
Da je Trump vojaško nastrojen do Venezuele, pričajo tudi poročila ameriških medijev iz leta 2017, ko je Trump svoje najvišje uradnike spraševal, zakaj Združene države ne morejo enostavno napasti Venezuele. Čeprav sta mu nekdanji državni sekretar Rex Tillerson in svetovalec za nacionalno varnost H. R. McMaster zagotovila, da je to slaba ideja, se Trump ni pustil prepričati in je navedel primera ameriške invazije v Panami in Granadi v osemdesetih letih. To sta seveda le dva od številnih primerov neposredne ali posredne ameriške intervence v Južni Ameriki v zadnjih desetletjih.
Bolton je v intervjuju pred nekaj dnevi poudaril, da vojaško posredovanje Združenih držav Amerike in južnoameriških zaveznic, kot sta Brazilija in Kolumbija, ni neizogibno, in da je cilj Washingtona mirna zamenjava oblasti.
Če bo do takšne intervence prišlo, je verjetno, da se bo Venezuela spremenila v novo Sirijo, s katastrofalnimi posledicami za človeška življenja, ki jih predvideva ta scenarij. Da v tem primeru tudi ruska intervenca ni izključena, sugerirajo vojaške vaje, ki jih je Rusija opravila konec lanskega leta skupaj z Venezuelo, ko sta dva ruska strateška ali jedrska bombnika pristala v Venezueli. Poleg tega je Kitajska še ena močna zaveznica brutalnega Madurovega režima. Niti vloga Kube, dolgoletne ameriške sovražnice, katere režim je skoraj s popkovino povezan z Venezuelo, ne bi smeli zanemariti.
Ali bo prišlo v Venezueli do vojne, je odvisno predvsem od venezuelske vojske
Kako verjetno je, da bo prišlo do vojne v Venezueli? To predvsem ni odvisno le od ZDA, kot se zdi na prvi pogled, temveč od Venezuele same in njene vojske. Bo slednja ostala zvesta Maduru ali ne? Vojaško poveljstvo ga je že zdavnaj javno podprlo in zavrnilo Guaidoja za začasnega predsednika. Medtem pa je visoko rangirani general zračnih sil Francisco Esteban Yanez Rodriguezv izjavi na Twitterju priznal Guaidoja in pozval vojsko, naj stori enako.
“Ljudje Venezuele, 90% oboroženih sil Venezuele, niso z diktatorjem, so z ljudmi Venezuele. Nadaljevati z vojaškimi silami represijo nad našim narodom, pomeni nadaljevati s smrtjo zaradi lakote, bolezni in morda državljanske vojne. Naš narod je mnogo pretrpel,” je pripomnil general Francisco Esteban Yanez Rodriguez in pozval Maduro, naj zapusti državo. Vojaško poveljstvo ga je takoj razglasilo za izdajalca, kar pomeni, da je njegova prihodnost zapečatena, če Maduro ostane na oblasti.
Indigno el hombre de armas que traiciona el juramento de fidelidad y lealtad a la Patria de Bolívar y al legado del Cmdte. Hugo Chávez, y se arrodilla ante pretensiones imperialistas. G/D Francisco Yanez TRAIDOR pic.twitter.com/1O1KNH63TI
— AVIACIÓN MILITAR (@AviacionFANB) February 2, 2019
Pred tem je enako storil tudi venezuelski vojaški atašeji v ZDA, Jose Luis Silva in dva nekdanja venezuelska vojaka, ki sta trenutno zunaj države, je poročal CNN. Pozvali so ZDA in zaveznike, naj pošljejo vojaško pomoč, da bi nasprotniki Madure v vojski lahko strmoglavili njegov režim.
Venezuela is approaching the decisive hour. There's three main scenarios:
1) Army switches allegiance. Maduro goes. New elections.
2) No one follows suit. Maduro stays. Repression gets even worse.
3) Army splits. Civil war.
1) is the best option. 2) may be better than 3). https://t.co/tBZX396v9C
— Yascha Mounk (@Yascha_Mounk) February 2, 2019
Kolumnist Washington Posta in analitik za zunanjo politiko Yascha Mounk je predstavil nekaj možnih scenarijev: “Venezuela se približuje trenutku odločitve, obstajajo trije glavni scenariji: 1) Vojska se postavi na stran Guaidoja, Maduro odide, nove volitve; 2) Nihče ne sledi Rodriguezu, “Maduro ostane, represija postane še hujša; 3) Vojska se razdeli. Državljanska vojna. Prva opcija je najboljša opcija, druga je lahko boljša od tretje,” je zaključil Mounk.
S tem bi se lahko lahko strinjala tudi večina Venezuelcev, ki si po raziskavah, ki jih je izvedla venezuelska agencija Datanalisis, želijo mirnega odhoda iz vlade (63% Venezuelcev podpira “sporni sporazum, da se predsednika Madura umakne z oblasti”), ne pa tudi vojaško posredovanje od zunaj. (54% jih izrecno nasprotuje takim možnostim).
Kot za Washington Post piše analitičarka Eva Bellin, je lojalnost vojske Maduru odvisna od več dejavnikov. Eden od njih je njihov materialni interes, še pomembneje pa je, da imajo vojaški poveljniki osebni interes za preživetje režima. Prednost Venezuele je, kar zadeva režim, da ljudje niso etnično razdeljeni, kot v primeru Sirije, kjer vrh Assadovega režima večinoma sestavljajo pripadniki alevitske manjšine. In kot v Siriji, vpletenost vojske v kriminalno obnašanje režima samo krepi njihovo zvestobo režimu. To je, po vsej verjetnosti, primer tudi v Venezueli – poleg dejstva, da je vojska v zadnjih letih ubila veliko število protestnikov, je vpletena med drugim tudi v ogromne posle v zvezi s tihotapljenjem drog, s katerimi se Madurov režim ukvarja in upravlja z državno naftno družbo PDVSA.
Vojska bo ocenila, ali je režim odločen preživeti za vsako ceno
Še en pomemben dejavnik je ocena vojaškega vrha, ali lahko režim preživi in, ali ima politično voljo, da stori vse potrebno za svoj obstoj. Asadov režim je to očitno imel, v skladu s sloganom njegovih lojalistov “Bašar, ali pa bomo zažgali državo” in večina vojske ga je kljub številnim dezerterjem na začetku vojne priznala. Na Kitajskem je vojska med množičnimi protesti leta 1989 prepoznala odločenost Denga Xiaopinga, da ne bo popustil in bo obračunal z disidenti za vsako ceno. Nasprotno pa se je iranska vojska v času islamske revolucije leta 1979 odrekla šahu Reze Pahlavija, pri čemer je spoznala njegovo neodločnost in težnjo po begu pred opozicijo.
Tretji dejavnik je institucionalna celovitost vojske – z drugimi besedami, ali lahko poveljniki vzdržujejo disciplino, hierarhijo in enotnost oblasti. Poveljniki lahko ostanejo popolnoma zvesti Maduru, vendar to ne bo pomenilo veliko, če se vojaki množično uprejo in zavrnejo ukaze. Zato bi lahko poveljniki Maduru obrnili hrbet, da bi ohranili enotnost vojske.
Četrti ključni dejavnik je odnos javnosti do Madure, še posebej, če so tako vojaki kot nižji častniki slabo plačani in delijo gospodarske težave ljudi.
Vse to pomeni, da je izid še vedno zelo negotov. Če pa pride do vojne, bo to povzročilo pretres na svetovnih naftnih trgih, saj ima Venezuela največje potrjene naftne rezerve na svetu. Vojna bi neposredno in posredno škodila Združenim državam Amerike, ki v nasprotju z uveljavljenimi sankcijami, še vedno uvažajo velike količine venezuelske nafte – Venezuela je četrti največji vir nafte, ki jo ZDA uvaža, skoraj 40% venezuelskega izvoza nafte odpade samo na ZDA.
Toda vojna bi lahko povzročila popolno ustavitev proizvodnje nafte v Venezueli in uničenje njene industrije. Glede na to, da sta kriza v Venezueli in novi ameriški sveženj sankcij že sprožila povišanje cen nafte na skoraj 64 dolarjev na sod, ne bi bilo nepredstavljivo, da nafta, v primeru vojne, spet preseže 100 dolarjev za sod. Zanimivo je, da takšen izid ne ustreza ZDA in Evropi, še kako dobro pa odgovarja drugim velikim izvoznicam nafte – Rusiji, Saudski Arabiji in Iranu.